Hetiti: starodavno anatolsko ljudstvo in cesarstvo (18.–8. st. pr. n. št.)
Hetiti: zgodba starodavnega anatolskega ljudstva in mogočne civilizacije (18.–8. st. pr. n. št.) — Hattuša, širjenje, odnosi z Egiptom in prva zgodovinska mirovna pogodba.
Hetiti so bili starodavno ljudstvo iz Anatolije, ki je govorilo indoevropski jezik. V 18. stoletju pred našim štetjem so ustanovili kraljestvo s središčem v Hattuši na severu osrednje Anatolije. Njihova država se je razvila iz lokalnih kneževin in kmalu postala ena najmočnejših velesil v vzhodnem Sredozemlju. Hetitski arhivi v Hattuši (današnji Boğazkale) so prinesli obsežen nabor glinenih tablic, napisanih v klinopisni obliki, ki so razkrile podrobnosti o politiki, pravu, gospodarstvu in mednarodnih odnosih tega ljudstva.
Obdobje največje moči
Na svojem vrhuncu je hetitsko cesarstvo obsegalo večino današnje Turčije in Sirije. To je bilo v času vladavine Suppiluliuma I. (~1350–1322 pr. n. št.) in Mursilija II (~1321–1295 pr. n. št.). Pod njunima nasledniki so Hetiti vodili široko mrežo zavezništev in upravnih enot, ki so vključevale pokrajinske kralje in vazalne vladarje. Z Egiptom na jugu in Asirskim cesarstvom v Mezopotamiji so imeli odnose, ki so naraščali in upadali — občasno so se spopadali, včasih sklepali zavezništva ali trgovinske dogovore.
Diplomacija in vojska
Hetiti so bili znani po učinkoviti diplomaciji in obsežni rabi pogodb; sodelovali so tudi v prvi znani mirovni pogodbi, ki jo je leta 1258 pr. n. št. sklenil Hattuzili III. z Ramzesom II. iz Egipta. V vojaških spopadih so pogosto uporabljali bojna vozila (bojni vozički), pehoto in občasno tudi uporabili novih taktik za tisto dobo. Bitka pri Kadešu (ok. 1274 pr. n. št.), v kateri so Hetiti in Egipčani vodili dolgoletni spor o nadzoru nad sirskimi teritoriji, velja za eno najpomembnejših vojaških srečanj tistega obdobja in je bila američeno izhodišče za poznejše diplomatske dogovore.
Jezik, pisave in kultura
Hetitski jezik je eden najstarejših znanih indoevropskih jezikov, ohranjen na klinopisnih glinenih tablicah. Poleg hetitščine so na ozemlju cesarstva govorili tudi sorodne anatolske jezike, predvsem luvijsko (vključno z luvijsko hieroglifno pisavo) in druge lokalne jezike ter jezike manjših ljudstev, kot je bil hurijščina. Kulturno so Hetiti črpali iz lokalnih anatolskih tradicij, a so tudi aktivno sprejemali vplive iz Mezosopotamije, Sirije in Egipta — kar se kaže v umetnosti, religiji in upravni praksi.
Družba, pravo in gospodarstvo
Hetitska družba je imela jasno družbeno hierarhijo: na vrhu je stal kralj, ob njem pa plemstvo, svečeniki in uradniki. Obstajali so tudi prosti kmetje, obrtniki in sužnji. Hetiti so razvili pravne predpise, ki so urejali vprašanja lastnine, družinskih zadev in kazenskih postopkov; mnoge določbe so znane iz sodnih in administrativnih besedil. Gospodarstvo je temeljilo na kmetijstvu (žitih, oljkah, vinogradništvu), živinoreji, obrtni proizvodnji in mednarodni trgovini s surovinami, kot so kovine (baker, srebro) in les.
Religija in umetnost
Religija Hetitov je bila politeistična in vključevala veliko število božanstev, pogosto z lokalnimi kultnimi središči. Bogovi so bili povezani z naravnimi silami (nebo, sonce, plodnost), vojaškimi in pravnimi funkcijami. Umetnost Hetitov zajema reliefne upodobitve, pečatne odtise, kiparstvo in čipke v arhitekturi — v Hattuši so odkriti številni templji, dvorišča in obrambni sistemi z obrobnimi vrati in stolpi.
Razpad in dediščina
Po letu 1180 pr. n. št. je hetitsko cesarstvo razpadlo na več neodvisnih "neohititskih" mestnih držav, od katerih so nekatere preživele do 8. stoletja pr. n. št. Razlogi za razpad so verjetno večplastni: notranji upori, gospodarski pritisk, motnje v trgovini ter pritiski sosednjih ljudstev in selitev različnih skupin. Kljub temu je hetitska zapuščina pomembna za zgodovino Anatolije in širše — njihove pisne zapise, pravne norme in diplomatske prakse študirajo zgodovinarji in arheologi, saj nudijo redek vpogled v politično in kulturno življenje bronaste dobe v tem delu sveta.
Pomembno za nadaljnje branje: arheološka izkopavanja Hattuše, hetitski klinopisni arhivi in primerjava hetitskih dokumentov z egiptovskimi in mezopotamskimi viri nudijo najbolj neposredne informacije o življenju in upravi tega imperija.
Hetitsko cesarstvo na vrhuncu. Hetiti: modra; mikenski Grki: roza; Asirija: zelena; Egipt: rumena)
Sončni diski, najdeni v kraljevih grobnicah v Alaca Hüyük, kažejo na možen indoevropski vpliv.
Relief Suppiluliuma II, zadnjega znanega kralja hetitskega cesarstva
Cesarstvo Suppiluliuma in Mursilija II
Hetitsko kraljestvo je doseglo svoj zenit v času vladavine Suppiluliuma I. (~1350-1322). Mitannijsko kraljestvo, ki so ga pretresale državljanske vojne, se ni moglo upreti hetitskemu napadu. Suppiluliuma je hitro napadel središče Mitannije ter zavzel in izropal mitanijsko prestolnico Washshuganni. Nato se je obrnil proti zahodu, ponovno prečkal Evfrat in zavzel vsa sirska kraljestva, ki so bila vazali Mitannov, vključno z Alepom, Mukišem, Nijo, Katno, Upi (Upino) in Kadešem. Druga kraljestva, kot sta Ugarit in Amurru (egiptovski vazal), so prostovoljno postala vazalske države Hetitov.
Ko so se ponovno razplamtele sovražnosti z Mitanni, je Tulipinu, Suppiluliumov sin in podkralj v Alepu, napadel Karkemiš, vendar mu mesta ni uspelo zavzeti. Suppiluliuma se je sestal s sinom in nato sam napadel Sirijo ter oblegal mesto Karkemiš. Suppiluliuma je osmi dan prekinil obleganje in svojega sina Pijasilija postavil za namestnika kraljevine. Suppiluliuma je s svojima sinovoma kot podkraljema v Alepu in Karkemišu utrdil svojo vladavino nad Sirijo in končal imperij Mitanni. Mitannijski kralj je bil kmalu zatem umorjen.
Umorjeni princ
Ko je umrl egiptovski faraon Tutankamon, je njegova vdova zaprosila za poroko z enim od Suppiluliumovih sinov. Ta se je strinjal in v Egipt poslal svojega sina Zannanza, da bi se poročil s kraljico. Vendar je bil Zannanza na poti v Egipt umorjen. Suppiluliuma je bil besen in je za sinovo smrt obtožil novega egiptovskega faraona Aja. Hetitska vojska pod vodstvom kronskega princa Arnuwande je iz Sirije vdrla na egiptovsko ozemlje, plenila in odpeljala veliko ujetnikov. Ti ujetniki so s seboj prinesli kugo, ki je pustošila po hetitskem kraljestvu še dolgo v Mursilijevo vladavino in je morda ubila tudi Suppiluliuma.
Mursili II
Mursili II. je bil mlad in neizkušen, vendar se je izkazal za močnega kralja. V prvih letih vladanja je izvedel kazenske pohode proti več kraljestvom. V Siriji se je uprl nuhaški kralj Tette, ki so se mu pridružile egipčanske enote. Težave v Siriji so se nadaljevale, ko sta umrla Mursilijeva brata Tulipinu in Piyassili. Izguba njegovih sirskih namestnikov je povzročila upor in celo vdor Asircev v Karkemiš. Mursili je pustil svoje generale, da so se ukvarjali s Sirijo in Hajso, vdrl v Karkemiš in pregnal Asirce. Kasneje v času svoje vladavine je Mursili II. ponovno izvedel kampanjo proti Kaški in ponovno zavzel hetitsko sveto mesto Ninive. Prav tako je odločno premagal kralja Tummanne.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo so bili Hetiti?
O: Hetiti so bili starodavno ljudstvo iz Anatolije, ki je govorilo indoevropski jezik.
V: Kje je bilo kraljestvo, ki so ga ustanovili Hetiti?
O: Kraljestvo je bilo ustanovljeno v Hattuši na severu osrednje Anatolije.
V: Katera ozemlja je obsegalo hetitsko cesarstvo na svojem vrhuncu?
O: Na svojem vrhuncu je hetitsko cesarstvo obsegalo večino današnje Turčije in Sirije.
V: Kdo so bili mogočni vladarji hetitskega cesarstva?
O: Suppiluliuma I (~1350-1322) in Mursili II (~1321-1295 pr. n. št.) sta bila močna vladarja hetitskega cesarstva.
V: S katerimi starodavnimi civilizacijami so imeli Hetiti odnose, ki so naraščali in upadali?
O: Hetiti so imeli odnose z antičnim Egiptom na jugu in asirskim cesarstvom v Mezopotamiji.
V: Katera je bila prva znana mirovna pogodba v zgodovini in kdo jo je sklenil?
O: Prvo znano mirovno pogodbo je z Ramzesom II. iz Egipta sklenil Hattusili III. leta 1258 pred našim štetjem.
V: Kaj se je zgodilo s hetitskim cesarstvom po letu 1180 pred našim štetjem?
O: Po letu 1180 pr. n. št. je hetitsko cesarstvo razpadlo na več neodvisnih "neohititskih" mestnih držav, od katerih so nekatere preživele vse do 8. stoletja pr. n. št.
Iskati