Indoevropski jeziki: izvor, razširjenost in glavne veje
Odkrijte izvor, razširjenost in glavne veje indoevropskih jezikov — od protoindoevropščine do sodobnih svetovnih jezikov in njihovih zgodovinskih povezav.
Indoevropski jeziki so največja družina jezikov na svetu po številu govorcev in ena najbolj razširjenih po geografski razsežnosti. Vključujejo več sto sorodnih jezikov in narečij, ki so se razvili iz skupnega prednika.
Izvor in hipoteze
Jezikoslovci menijo, da so vsi indoevropski jeziki izšli iz enega samega jezika, protoindoevropskega (PIE). Najbolj razširjena razlaga izvora PIE je t. i. kurganska (pontsko-kaspijska) hipoteza, ki postavlja domovino na stepe severno od Črnega in Kaspijskega morja v 4. tisočletju pr. n. št. Druga pomembna hipoteza je anatolska (kmetijska) hipoteza, ki domneva širjenje skupaj z zgodnjim poljedelstvom iz Anatolije. Obe hipotezi poskušata pojasniti jezikovno, arheološko in genetsko snovnost razširjanja.
Časovni okvir rekonstrukcije protoindoevropščine običajno umeščajo v obdobje približno 4500–2500 pr. n. št., čeprav natančna datacija ni povsem soglasna. Nekatere praindoevropske besede kažejo na poznavanje kmetovanja, kar podpira povezavo s širjenjem poljedelstva v Evraziji.
Razširjenost in število govorcev
Družina zajema več sto jezikov in narečij, ki vključuje večino glavnih jezikov v Evropi, na iranski planoti in v južni Aziji. Danes jih govorijo po vsem svetu zaradi večvalovnega širjenja – zgodovinskih selitev, osvajanj, kolonializma in sodobne migracije.
Čeprav ima manj različnih jezikov kot nekatere druge velike družine, ima indoevropska največ govorcev — ocenjujejo jih na približno 2,7 milijarde, kar vključuje materne govorce in tiste, ki so jezike osvojili kasneje. Velik delež teh govorcev je razporejen po Evropi, Indijski podcelini, Iranu, velikih mestih po svetu in v diasporah.
Glavne veje indoevropskih jezikov
Indoevropska družina se deli na več glavnih vej, od katerih imajo nekatere danes veliko govorcev, druge so izumrle. Med glavnimi vejami so:
- Indoiranske (npr. hindujščina, urdu, bengalščina, marathi, sindhi, pandžabščina) — velika veja z močno prisotnostjo v Južni Aziji in Iranu.
- Romanske (npr. portugalščina, angleščina kot jezik z velikim vplivom, ter romanski jeziki kot francoski in španski) — izhajajo iz vulgarske latinščine in so razširjeni predvsem zaradi rimske dediščine in kasnejšega kolonializma.
- Germanske (npr. angleščina, nemščina) — razvita v severni Evropi, danes globalno pomembna.
- Slovanske (npr. ruščina) — razširjene v vzhodni in srednji Evropi ter deloma v Aziji.
- Celtske, baltske, helenske (grščina), albanska in armenska veja — vsaka s svojo zgodovino in razvojnimi značilnostmi.
- Anatolska (npr. hettitski) in Tokarijska veja — izumrle veje, pomembne za zgodovinsko razumevanje razvejanosti družine.
V jezikuoslovju se razlikujejo tudi manjše skupine in posamezni jeziki z edinstvenimi lastnostmi.
Zgodovinske pisave in dokazi
Najstarejša indoevropska pisava znana iz arheoloških najdb pripada anatolski veji (hetitska klinopisna gradiva), prav tako so pomembni zapisi mikenski v grščini (Linear B), stara avestika in vedski zapisi v sanskrtu ter stari perzijski natpisi. Ti zgodnji zapisi so ključni za rekonstrukcijo praindoevropskega jezika in potrjujejo sorodstvene vezi.
Značilnosti in metodologija
Jeziki so si sorodni zaradi skupnih slovničnih in besednih korenov ter sistematičnih zvočnih zamenjav, kar je jezikooslovcem omogočilo metodo primerjalnega jezikoslovja za rekonstrukcijo PIE. Nekatere značilnosti:
- Močan flektivni (sklanjevalni) sistem z različnimi skloni, stopnjami in pogosto spoli.
- Razvite konjugacije glagolov z oblikami za čas, vid in naklon.
- Sistemi zvočnih sprememb, kot je Grimmov zakon v germanskih jezikih, ali delitev na centum in satem jezike, ki se nanaša na obnašanje določenih praindoevropskih suglasnikov.
- Pogosto ohranjanje osnovnih slovničnih korenov in očitnih sorodnih besed (kognatov), npr. *méh₂tēr → mati, *ph₂tḗr → oče, *tréyes → tri, *néwos → nov.
Pomembni sodobni jeziki in globalni vpliv
Med 20 jeziki z največ govorci je 12 indoevropskih, kot so angleščina, španščina, hindujščina, portugalščina, bengalščina, ruščina, nemščina, sindhi, pandžabščina, marathi, francoščina in urdu. Ti jeziki vplivajo na mednarodno politiko, gospodarstvo, znanost in kulturo.
Štirje od šestih uradnih jezikov Združenih narodov so indoevropski: angleščina, španščina, francoščina in ruščina, kar kaže na globalni pomen te jezikovne skupine.
Vpliv, izzivi in prihodnost
Indoevropski jeziki so močno vplivali eden na drugega preko posojanja besed in oblik, poleg tega pa so nekatere veje povzročile globalno jezikovno razširjenost zaradi kolonializma (npr. angleščina, španščina, portugalščina). Hkrati se številni manjši indoevropski jeziki soočajo z nevarnostjo izumrtja zaradi urbanizacije, jezikovne homogenizacije in prevlade večjih jezikov.
Raziskave v jezikoslovju, arheologiji in genomiki še naprej izboljšujejo razumevanje izvorov in poti širjenja indoevropskih jezikov, kar vodi do natančnejših rekonstrukcij praindoevropskega jezika in zgodovine njegovih govorcev.
Indoevropski jeziki v Evropi
Glavne jezikovne skupine
To so glavne indoevropske jezikovne skupine:
- Albanski
- Anatolski: Luwian; hetitski
- Armenski
- Baltoslovanski jezik
- keltski (na primer irski in valižanski)
- germanski (kot so angleščina, nemščina in švedščina)
- grščina (in sodobna grščina)
- Indoiranski
- indoarijski jeziki (indijski)
- Iranski
- latinščina in romanski jeziki (kot so francoščina, italijanščina in romunščina).
Večina indoevropskih jezikov uporablja latinico, drugi pa devanagari, cirilico ali arabsko pisavo.
indoevropska jezikovna družina. Kliknite za podrobnosti.
Povzetek
Število govorcev izhaja iz statističnih podatkov ali ocen (2019) in je zaokroženo:
| Številka | Podružnica | Jeziki | Rojstni govorci | Glavni sistemi pisanja | Ref |
| 1 | albanski jezik | 4 | 7,500,000 | ||
| 2 | Armenski jezik | 2 | 7,000,000 | Armenski | |
| 3 | 25 | 270,000,000 | cirilica, latinica | ||
| 4 | 6 | 1,000,000 | |||
| 5 | germanski jeziki | 47 | 550,000,000 | ||
| 6 | Helenski jeziki | 6 | 15,000,000 | ||
| 7 | 314 | 1,650,000,000 | devanagari, perzijsko-arabsko | ||
| 8 | Italijanski jeziki | 44 | 800,000,000 | ||
| Skupaj | Indoevropski jeziki | 448 | 3,300,000,000 | - – |
Zgodovina indoevropskega jezikoslovja
Evropski obiskovalci Indije so v 16. stoletju začeli predlagati podobnosti med indijskimi in evropskimi jeziki. Leta 1583 je Thomas Stephens S.J., angleški jezuitski misijonar v Goi v Indiji, opazil podobnosti med indijskimi jeziki ter grščino in latinščino ter jih vključil v pismo svojemu bratu, ki pa je bilo objavljeno šele v 20. stoletju.
Sanskrt prvič omenja Filippo Sassetti. Rodil se je leta 1540 v Firencah v Italiji in bil trgovec, ki je med prvimi Evropejci preučeval sanskrt. Leta 1585 je zapisal nekaj besednih podobnosti med sanskrtom in italijanščino, kot so devaḥ/dio "Bog", sarpaḥ/serpe "kača", sapta/sette "sedem", aṣṭa/otto "osem", nava/nove "devet"). Vendar nobena od teh ugotovitev ni vodila k nadaljnjim znanstvenim raziskavam.
Leta 1647 je nizozemski jezikoslovec in učenjak Marcus Zuerius van Boxhorn opazil podobnost indoevropskih jezikov in domneval, da izhajajo iz prvotnega skupnega jezika. V svojo hipotezo je vključil nizozemščino, grščino, latinščino, perzijščino in nemščino, pozneje pa je dodal še slovanske, keltske in baltske jezike. Vendar njegovi predlogi niso postali splošno znani in niso spodbudili nadaljnjih raziskav.
Gaston Coeurdoux in drugi so imeli podobna opažanja. Coeurdoux je konec šestdesetih let 17. stoletja temeljito primerjal sanskrtske, latinske in grške sklanjatve, da bi nakazal povezavo med jeziki. Podobno je Mihail Lomonosov primerjal različne jezikovne skupine sveta, vključno s slovanskimi, baltskimi, iranskimi, finskimi, kitajskimi, hotentotskimi in drugimi.
Hipoteza se je ponovno pojavila leta 1786, 20 let po Coeurdouxu, ko je sir William Jones prvič predaval o presenetljivih podobnostih med tremi najstarejšimi znanimi jeziki: latinščine, grščine in sanskrta. Kasneje je okvirno dodal še gotski, keltski in staroperzijski jezik, vendar je pri razvrščanju naredil nekaj napak in izpustov.
Leta 1813 je Thomas Young prvi uporabil izraz indoevropščina. Ta je postal standardni znanstveni izraz, razen v Nemčiji, in sicer s primerjalno gramatiko Franza Boppa. Ta je izhajala med letoma 1833 in 1852 in je bila izhodišče indoevropskih študij kot akademske discipline.
Nekateri znanstveniki 20. stoletja so menili, da so indoevropski jeziki nastali v Armeniji ali Indiji, večina pa meni, da v Vzhodni Evropi ali Anatoliji. Novejše študije v zadnjem času podpirajo izvor v severnem Iranu in Armeniji.
Vprašanja in odgovori
V: Katera jezikovna družina je najbolj razširjena na svetu?
O: Indoevropski jeziki so najbolj razširjena jezikovna družina na svetu.
V: Kje se je prvotno govorila praindoevropščina?
O: Jezikoslovci menijo, da so protoindoevropščino prvotno govorili nekje v Evraziji.
V: Kateri so glavni jeziki in narečja, ki spadajo v to jezikovno družino?
O: Indoevropski jeziki so družina več sto sorodnih jezikov in narečij, ki vključuje večino glavnih jezikov v Evropi, na iranski planoti in v južni Aziji. V preteklosti je bila pomembna tudi v Anatoliji in Srednji Aziji.
V: Kdaj se je v tej družini jezikov prvič pojavila pisava?
O: Najstarejša znana pisava za to jezikovno družino je iz bronaste dobe v anatolski in mikenski grščini.
V: Kaj naj bi bil izvor praindoevropščine?
O: Domneva se, da je protoindoevropščina nastala po izumu poljedelstva, saj so nekatere njene besede povezane s poljedelstvom.
V: Koliko govorcev ima ta jezikovna družina?
O: Ta jezikovna družina ima približno 2,7 milijarde govorcev.
V: Kateri štirje od šestih uradnih jezikov ZN so indoevropski?
O: Štirje od šestih uradnih jezikov Združenih narodov so indoevropski - angleščina, španščina, francoščina in ruščina.
Iskati