Urdu: definicija, zgodovina in razširjenost jezika Pakistana in Indije

Urdujščina se je razvila v 11. stoletju v okolici Delhija, urdujščina je nastala iz apabramse šavrinskega prakrita, urdujščina je glavna oblika hindustanščine, izvor imena urdujščina je beseda za vojsko v jeziku chagatai, urdu. Osnovni urdu se govori enako kot današnja hindujščina, vendar hindujščina uporablja tradicionalno pisavo devanagari (iz sanskrta), medtem ko urdu uporablja perzijsko-arabsko abecedo in se v veliki meri opira na perzijsko besedišče. Pesnik Ghulam Hamadani Mushafi je leta 1780 za ta jezik skoval izraz urdu. Vendar se je to začelo odtujiti med dvema glavnima kulturama v Indiji/Pakistanu, muslimani in hindujci. Hindujci so začeli govoriti in pisati hindujščino, muslimani pa so začeli govoriti urdu. To je povzročilo tudi potrebo po "očiščenju" urdujščine vseh sanskrtskih besed, govorci hindujščine pa so se želeli znebiti perzijskih besed, ki so ostale v njihovem jeziku. leta 1882 je Arya Samaj trdil, da je treba urdujščino pisati v pisavi Devanagari, kar je sprožilo polemiko, imenovano polemiko med hindujščino in urdujščino, in je razdelilo jezik urdujščine, urdujščine za muslimane in hindujščine za hindujce.

Razlike

Črke v urduju izhajajo iz perzijske/farsijske abecede, ki je izpeljana iz arabske abecede. Dodatne črke, ki jih najdemo v urduščini, so ٹ , ڈ , ڑ (ṫ, ḋ, ṙ). Da bi bila abeceda še bolj obogatena, sta bili ustvarjeni dve črki za zvoka ه (h) in ی (y). Z dodajanjem teh črk obstoječim perzijskim črkam je abeceda urdu postala primernejša za prebivalce severne Indije in Pakistana.

Podobnosti

Urdujščina se piše od desne proti levi kot pisava farsi. Urdu se piše tudi v perzijskem kaligrafskem slogu Nasta' liq. Slog Nastaliq je kurzivna pisava, ki jo je izumil Mīr ʿAlī iz Tabriza, zelo znan kaligraf v obdobju Timuridov (1402-1502).

Neformalno

V manj formaliziranem jeziku urdu se imenuje rekhta (ریختہ, ), kar pomeni "groba mešanica". Bolj formalni register urduja se včasih imenuje zabān-e-Urdu-e-mo'alla (زبان اردو معلہ [zəbaːn eː ʊrd̪uː eː moəllaː]), "jezik tabora in dvora".

V lokalnem prevodu se imenuje Lashkari Zabān (لشکری زبان [lʌʃkɜ:i: zɑ:bɑ:n]), kar pomeni "vojaški jezik" ali "vojaški jezik" ali "hordski jezik". To se lahko skrajša na laškari.

Etimologija besede, uporabljene v jeziku urdu, večinoma odloča o tem, kako lep ali dobro narejen je vaš govor. Govorci urdujščine bi na primer razlikovali med پانی pānī in آب āb, obe pomenita "voda", ali med آدمی ādmi in مرد mard, kar pomeni "človek". Prva beseda je izpeljanka iz Adam (آدم) arabsko pomeni od Adama in se lahko namesto za človeka uporablja tako za moškega kot za žensko. Druga beseda مرد mard se nanaša na spol ali se lahko uporablja tudi za moško kapuco.

Če je beseda perzijskega ali arabskega izvora, je raven govora bolj uradna. Če se v urduju uporabljajo perzijske ali arabske slovnične konstrukcije, kot je izafat, je tudi raven govora bolj formalna in pravilna. Če je beseda podedovana iz sanskrta, je raven govora bolj pogovorna in osebna. Razlog za to je morda vpliv Mogulov (Turkov) na Indijo, ki so imeli sanskrt za manjvreden jezik od perzijščine ali urduja. Perzijščina je bila najdlje tudi uradni jezik na ozemljih, ki so jih zasedli Moguli.

Uradni

Urdujščina naj bi bila dobro oblikovan jezik; v njej se uporablja veliko besed za izkazovanje spoštovanja in vljudnosti. Ta poudarek na vljudnosti, ki izhaja iz besedišča, je v urdujščini znan kot aadab (vljuden), včasih pa tudi kot takalluf (formalen). Te besede se večinoma uporabljajo pri naslavljanju starejših ali ljudi, s katerimi se še nismo srečali. Tako kot francoska Vous in Tu. Pri študiju francoščine in drugih oblik jezika so prisotne podobne formalne jezikovne konstrukcije. Zdi se, da je celotna slovnična postavitev skoraj enaka strukturi francoskega jezika. Pravila za tvorjenje stavkov in njihovo strukturiranje so enaka

Mirza Ghalib in sir Mohammad Iqbal sta zelo cenjena pesnika, ki nista znana le na indijski podcelini, temveč tudi v številnih drugih skupnostih po svetu. 

Mirza Ghalib

Ghalib (1797-1869) je znan po svoji klasični satiri in sarkazmu, kot je razvidno iz naslednjega verza;

(latinska/romska abeceda):

Umer bhar hum yun hee ghalati kartey rahen Ghalib

Dhool ch-herey pei thee aur hum aaina saaf karte rahe

(prevod):

O Ghalib (sam) vse življenje sem delal vedno iste napake,

Ukvarjal sem se s čiščenjem ogledala, medtem ko je bila umazanija na mojem obrazu. 

Sir Mohammad Iqbal

Iqbal (1877-1938) je bil pesnik in dejaven politik. V svoji poeziji se je osredotočal na opozarjanje na stisko trpeče muslimanske skupnosti. V svoji poeziji je zelo pogumno opozarjal na manjkajoče vrline in vrednote v moralno pokvarjeni družbi. Kljub velikemu nasprotovanju na začetku je na koncu pustil velik vpliv. Imenujejo ga tudi "pesnik Vzhoda" in "pesnik islama". Njegovo delo je prikazano v naslednjem verzu;

(latinska/romska abeceda):     

Aapne bhe khafa mujh sei beganey bhe na khush

Mein zeher -e-halahal ku kabhi keh na saka qand

(prevod):

Nisem mogel osrečiti niti svojih bližnjih niti neznancev,

saj koščka strupa ne bi mogel nikoli imenovati sladkarije.  

Iqbal je za mnoge navdihujoč pesnik. Imel je pomembno vlogo v pakistanskem gibanju, mnogi trdijo, da ga je sprožil prav on.

• Encyclopædia Britannica Nastaʿlīq script