Tehrik-e-Pakistan: zgodovina in voditelji gibanja za neodvisnost

Pakistansko gibanje (imenovano tudi Tehrik-e-Pakistan, urdu: تحریکِ پاکستان) je bilo politično gibanje, ki je delovalo v prvi polovici 20. stoletja. Takrat je Britanska Indija pripadala Veliki Britaniji. V Britanski Indiji je bila večina ljudi hindujcev ali muslimanov. Ljudje, ki so ustanovili gibanje, so se bali, da bodo ob odhodu Angležev izgubili svobodo. Zato so želeli ustanoviti ločeno državo. Ta boj je organizirala stranka Vseindijska muslimanska liga in pripeljal do razdelitve britanskega imperija v Indiji. Gibanje je vodil Kvadid-e-Azam Muhammad Ali Džinnah. Drugi pomembni voditelji so bili nawab Muhammad Ismail Khan, raja Amir Ahmed Khan iz Mahmudabada, sir Sikandar Hayat Khan, nawabzada Liaquat Ali Khan, Fatimah Jinnah, Amjadi Bano Begum, sir Abdullah Haroon, Khawaja Nazimuddin, Huseyn Shaheed Suhrawardy, Sardar Shaukat Hayat Khan, Chaudhry Khaliquzzaman, A.K. Fazlul Huq, Aurangzeb Khan, Qazi Muhammad Isa in Abdur Rab Nishtar

Ozadje in razlogi za gibanje

V prvi polovici 20. stoletja so se v Britanski Indiji oblikovale različne politične sile. Vseindijska muslimanska liga se je leta 1906 pojavila kot organizacija, ki je predstavljala politične interese muslimanov v kolonialni Indiji. Mnogi muslimani so bili zaskrbljeni zaradi možnosti politične in kulturne marginalizacije v morebitni neodvisni večinski hindujski Indiji. Poleg tega so vplivale regionalne razlike, verski in etnični spori ter strah pred izgubo položaja vodilnih slojev v družbi.

Cilji in zahteve gibanja

Glavni cilj Tehrik-e-Pakistan je bil ustvariti ločeno državo ali države, kjer bi muslimani imeli varno politično, versko in kulturno prihodnost. Cilji so se skozi časa spreminjali: od zahtev po posebnih zagotovilih in delitvi oblasti v enotni Indiji do jasne zahteve po samostojni državi, kar je formalno pridobilo moč z Lahorejsko resolucijo leta 1940, ki jo je izdala Vseindijska muslimanska liga.

Ključni dogodki in časovnica

• 1906: ustanovitev Vseindijske muslimanske lige kot političnega telesa muslimanskih voditeljev.
• 1920–1930: rast politične zavesti in nasprotij, povečana mobilizacija na lokalni in provincialni ravni.
• 1940: Lahorejska resolucija (znana tudi kot Pakistan resolution), ki je zahtevala avtonomijo za muslimanske večinske pokrajine in kasneje dobila pomen kot zahteva po ločeni državi.
• 1946–1947: intenzivna pogajanja z britanskimi oblastmi in Indijskim nacionalnim kongresom, vse večja politična napetost in izbruhi medverskega nasilja.
• 14. avgust 1947: ustanovitev Pakistana kot neodvisne države (v praksi razdelitev Britanske Indije 1947), s krajšim, a izjemno krvavim obdobjem množičnih preseljevanj in nasilja med skupnostmi.
• 1971: vzhodni del Pakistana je postal neodvisna Bangladeš po vojnem spopadu in plebiscitu — to je pomemben del poznejše zgodovine gibanja in posledic razdelitve.

Vloga voditeljev

Muhammad Ali Džinnah je bil osrednja osebnost gibanja; kot vodja Vseindijske muslimanske lige je v poznih 1930-ih in 1940-ih uveljavil idejo o ločeni državi in je pozneje postal prvi guverner-general Pakistana. Pomembne so bile tudi vloge drugih voditeljev, ki so gibanje podpirali na provincialni ravni, oblikovali javno mnenje, organizirali volilne in politične aktivnosti ter pogajanja z britanskimi oblastmi in drugimi indijskimi političnimi skupinami. Med njimi so bili navedeni nawab Muhammad Ismail Khan, raja Amir Ahmed Khan, sir Sikandar Hayat Khan, nawabzada Liaquat Ali Khan (kasneje prvi predsednik vlade Pakistana), Fatimah Jinnah kot pomembna javna figura in simbol, ter številni drugi regionalni in nacionalni politiki, omenjeni v uvodnem odstavku.

Metode in strategije

Gibanje je uporabljalo politiške in pravne poti, organiziralo množične shode, volilno mobilizacijo in pogajanja. V času vse večjih napetosti so se pojavili tudi konflikti in nasilje, ki so prispevali k radikalizaciji položajev obeh strani. Britanske oblasti so na koncu sprejele načrt delitve, ki je povzročil hitro izvedbo meje in množične selitve prebivalstva.

Posledice in zapuščina

Razdelitev Britanske Indije leta 1947 je prinesla ustanovitev Pakistana in Indije kot dveh samostojnih držav. Ta dogodek je imel ogromne humanitarne posledice: na milijone ljudi je zapustilo svoje domove, prišlo je do množičnih migracij in velikih civilnih žrtev zaradi medverskega nasilja. Ustanovitev Pakistana velja za dosežek tistih, ki so zagovarjali pravice muslimanov, hkrati pa ostaja tema intenzivnih zgodovinskih razprav o razlogih, načinu delitve in odgovornosti za posledice.

Zaključek

Tehrik-e-Pakistan je bil kompleksno in dolgo trajajoče politično gibanje z globokimi družbenimi, verskimi in regionalnimi koreninami. Njegov najpomembnejši rezultat — ustanovitev Pakistana — je oblikoval sodobno južnoazijsko politiko in še danes vpliva na odnose v regiji ter na zgodovinsko spominjanje dogodkov iz obdobja razdelitve.

Zgodovina gibanja

Allama Iqbal ni bil prvi, ki je imel idejo o ločeni državi, kot se na splošno meni. Teorijo je predstavil šele v svojem govoru leta 1930. To je bila prevladujoča zamisel, ki izvira iz Združenih indijskih provinc. Ljudje, kot so sir Syed Ahmed Khan in drugi, so tam o ločeni državi razmišljali že veliko prej. Od leta 1901 so tudi številni drugi muslimanski učenjaki predlagali zamisel o ločeni muslimanski državi znotraj podceline. Choudhary Rahmat Ali je pozneje v svoji Pakistanski deklaraciji leta 1933 predlagal ime Pakistan. Ljudje, kot je Muhammad Ali Jinnah, so še naprej verjeli v versko enotnost. Verske sovražnosti med hindujci in muslimani so gibanju dale močnejšo podporo.

Leta 1940 je Muslimanska liga na srečanju v Lahoreju sprejela Lahoreško resolucijo (znano tudi kot Pakistansko resolucijo), ki je zahtevala neodvisno državo Pakistan. Kmalu po drugi svetovni vojni je Združeno kraljestvo postalo prepričano, da ne bo moglo obdržati svojih kolonij v Južni Aziji, saj je britanski imperij zaradi vojne zelo trpel. Leta 1947 je bila Britanska Indija razdeljena na dve državi, Pakistan z muslimansko večino in Indijo s hindujsko večino. Kasneje se je leta 1971 od Pakistana odcepil Bangladeš.

Delovni odbor Muslimanske lige na zasedanju v Lahoreju

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bilo pakistansko gibanje?

V: Kdo je vodil gibanje?

V: Zakaj so ljudje želeli ustanoviti ločeno državo?

V: Katera stranka je organizirala ta boj?

V: Kaj je bilo rezultat tega gibanja?

V: Kdo so bili nekateri drugi pomembni voditelji, ki so sodelovali v tem gibanju, poleg Kvajd-e-Azama Muhammada Alija Jinnaha?

Išči po črki