Prva svetovna vojna (1914–1918): vzroki, potek, fronte in posledice

Leta 1914 so se v Evropi začele pojavljati težave. Številne države so se bale invazije drugih držav. Na primer, Nemčija je postajala vse močnejša in Britanci so v tem videli grožnjo britanskemu imperiju. Države so oblikovale zavezništva, da bi se zaščitile, vendar jih je to razdelilo v dve skupini. Nemčija in Avstro-Ogrska sta bili zaveznici od leta 1879. Leta 1882 sta z Italijo sklenili trojno zavezništvo. Francija in Rusija sta postali zaveznici leta 1894. Nato sta se združili z Veliko Britanijo v Trojno antanto.

Leta 1908 je Avstro-Ogrska zavzela Bosno, regijo ob Srbiji. Nekateri prebivalci Bosne so bili Srbi in so želeli, da bi to območje postalo del Srbije. Med njimi je bila tudi organizacija Črna roka. Poslali so ljudi, da bi ubili avstrijskeganadvojvodo Franca Ferdinanda, ko je obiskal Sarajevo, glavno mesto Bosne. Vsem jim ga ni uspelo ubiti z granatami, ko je šel skozi veliko množico. Eden od njih, srbski študent Gavrilo Princip, pa je s pištolo ustrelil njega in njegovo nosečo ženo.

Avstro-Ogrska je za atentat obtožila Srbijo. Nemčija je podprla Avstro-Ogrsko in ji obljubila popolno podporo, če bi prišlo do vojne. Avstro-Ogrska je Srbiji julija poslala ultimat, v katerem je navedla 10 zelo strogih pravil, s katerimi bi se morala Srbija strinjati. Številni zgodovinarji menijo, da je Avstro-Ogrska že želela vojno s Srbijo. Srbija se je strinjala z večino od desetih pravil na seznamu, vendar ne z vsemi. Avstro-Ogrska je nato Srbiji napovedala vojno. To je hitro privedlo do vojne v polnem obsegu. V vojno so se v nekaj dneh vključili zavezniki obeh držav.

Rusija se je vojni pridružila na strani Srbije, ker so bili prebivalci Srbije slovanski, na primer Rusija, in ker so se slovanske države dogovorile, da si bodo v primeru napada pomagale. Ker je Rusija velika država, je morala svoje vojake premestiti bližje vojni, vendar se je Nemčija bala, da bodo ruski vojaki napadli tudi Nemčijo. Rusija Nemčije ni marala zaradi stvari, ki jih je Nemčija storila v preteklosti, da bi postala močnejša. Nemčija je Rusiji napovedala vojno in začela izvajati že dolgo prej izdelan načrt za vojno v Evropi. Ker je Nemčija sredi Evrope, ni mogla napasti na vzhodu proti Rusiji, ne da bi se oslabila na zahodu, proti Franciji. Nemški načrt je vključeval hitro porazitev Francije na zahodu, preden je bila Rusija pripravljena na boj, nato pa premik njene vojske na vzhod proti Rusiji. Nemčija ni mogla hitro napasti Francije neposredno, ker je Francija na meji postavila veliko utrdb, zato je napadla sosednjo državo Belgijo in nato napadla Francijo prek nezavarovane francosko-belgijske meje. Velika Britanija se je nato pridružila vojni, češ da želi zaščititi Belgijo. Nekateri zgodovinarji menijo, da bi se Velika Britanija pridružila vojni in pomagala Franciji, tudi če Nemčija ne bi posegla v Belgijo.

Kmalu je bila v akcijo vključena večina Evrope. Osmansko cesarstvo (zdaj Turčija) se je vojni pridružilo na strani Nemčije in Avstro-Ogrske. Ni jasno, zakaj so vstopili ali se odločili, da se bodo borili na njihovi strani, vendar so postali prijateljski do Nemčije. Čeprav je bila Italija zaveznica Nemčije in Avstro-Ogrske, je privolila v boj le, če bosta ti državi napadeni prvi. Italija je dejala, da se jim zaradi tega, ker je Avstro-Ogrska prva napadla Srbijo, ni treba boriti. Prav tako jim ni bila všeč Avstro-Ogrska. Italija se je vojni pridružila leta 1915 na strani zavezniških sil.

Nemčija je bila zaveznica Avstro-Ogrske. Rusija je bila zaveznica Srbije. Nemška vlada se je bala, da bo zaradi napada Avstro-Ogrske na Srbijo tudi Rusija napadla Avstro-Ogrsko in pomagala Srbiji. Zato je Nemčija menila, da mora pomagati Avstro-Ogrski tako, da najprej napade Rusijo, šele nato lahko napade Avstro-Ogrsko.

Težava je bila v tem, da je Rusija prijateljevala tudi s Francijo, zato so Nemci menili, da bi jih lahko Francozi napadli, da bi pomagali Rusiji. Zato so se Nemci odločili, da bodo v vojni zmagali, če bodo najprej in hitro napadli Francijo. Zelo hitro so lahko mobilizirali svoje sile. Imeli so seznam vseh moških, ki se morajo pridružiti vojski, in seznam, kam morajo ti moški oditi, ter ure vseh vlakov, ki bodo te moške prepeljali na mesta, kjer se bodo morali boriti. Francija je delala enako, vendar tega ni mogla storiti tako hitro. Nemci so menili, da bi lahko Francijo "izločili" iz vojne, če bi jo napadli prvi, preden bi jih lahko napadla Rusija.

Rusija je imela veliko vojsko, Nemčija pa je menila, da bo potrebovala šest tednov za mobilizacijo in še veliko časa, preden bo lahko napadla centralne sile. To ni bilo res, saj se je ruska vojska mobilizirala v desetih dneh. Poleg tega so Rusi prodrli globoko v Avstrijo.

Velika Britanija je bila zaveznica Belgije in se je hitro vključila v vojno. Velika Britanija je obljubila, da bo zaščitila belgijsko nevtralnost. Nemčija je šla skozi Belgijo, da bi dosegla Pariz, preden bi se Rusija lahko mobilizirala in odprla drugo fronto proti njej. Velika Britanija je 4. avgusta 1914 v podporo Belgiji napovedala vojno Nemčiji. Velika Britanija je imela največji imperij (obvladovala je četrtino sveta). Če bi Nemčija osvojila Francijo, bi lahko prevzela britanske in francoske kolonije ter postala najmočnejši in največji imperij na svetu.

Veliko Britanijo je skrbela tudi vse večja vojaška moč Nemčije. Nemčija je svojo veliko vojsko razvijala v eno najmočnejših na svetu. Britanska vojska je bila precej majhna. Britanska kraljeva mornarica je bila največja in najboljša na svetu in v 19. stoletju je bilo to dovolj, da je drugim pomorskim silam preprečila napade. Nemčija je bila kopenska sila, Velika Britanija pa pomorska sila. Toda zdaj so Nemci gradili veliko mornarico. To je veljalo za grožnjo Veliki Britaniji. Vendar je bila odločitev o napovedi vojne sprejeta v okviru zavezništva z Belgijo v Londonski pogodbi (1839). Vlada bi se lahko odločila drugače. Nihče ni predvideval, kako dolgo bo vojna trajala in kakšni bodo njeni strašni stroški.

Osmansko cesarstvo (Turčija) je vstopilo v vojno, ker je bilo na skrivaj zaveznik Nemčije, dve turški vojaški ladji s posadko iz nemške mornarice pa sta bombardirali ruska mesta.

Velika Britanija se je proti Turčiji borila tudi zato, ker je Osmansko cesarstvo podpiralo Nemčijo. Velika Britanija do Turkov ni bila sovražno nastrojena. Vendar je z bojem proti Turkom v Mezopotamiji (na območju, ki se danes imenuje Irak), na Arabskem polotoku in drugih krajih s pomočjo britanske indijske vojske uspela Turke premagati. Pozneje, po koncu vojne, je Britaniji uspelo pridobiti nekatera območja iz starega turškega imperija, ki je razpadal, in jih priključiti britanskemu imperiju.

Grčija je šla v vojno, ker je njen voditelj podpiral zavezniško stvar. Grčija in Srbija sta postali neodvisni, vendar so številni Grki še vedno živeli v deželah, ki so bile nekoč grške, zdaj pa so spadale pod turško Otomansko cesarstvo. Ker so Grki pred kratkim zmagali v balkanskih vojnah, so želeli predvsem nadzirati druge dežele na severu, ki so bile pod bolgarsko in turško oblastjo, zato so napovedali vojno. Turčija je pobila večino grške vojske, ko so Grki poskušali ponovno pridobiti dele Turčije. Druga vojna se je začela, ko so Grki bombardirali vlak. Turčija je Grčijo vrnila na svoje ozemlje. Od takrat Grki niso nikoli več napovedali vojne, Turčija pa je imela eno največjih vojsk na svetu.

Bolgarija je bila tako kot Grčija in Srbija v turški lasti, preden se je od nje odcepila. Bolgarija je zahtevala, da veliko turških zemljišč pripada Bolgariji. Srbi in Grki so se počutili ogoljufane, saj so menili, da zemlja pripada Grčiji ali Srbiji. Grki in Srbi so zemljo vrnili, kar je razjezilo Bolgarijo, ki je postala zaveznica Turčije. Srbiji in Grčiji sta napovedali vojno, vendar je Bolgarija to vojno izgubila.

Zaradi ruske revolucije se Rusija hkrati bori proti Nemčiji in boljševikom. Rusija se je predala Nemčiji, ker se je borila proti Sovjetom. Morala je izstopiti iz vojne in Nemčiji plačati veliko nemških mark.

Večina ljudi je menila, da bo vojna kratka. Menili so, da se bosta vojski hitro premikali in napadali druga drugo, ena bo premagala drugo, ne da bi bilo ubitih preveč ljudi. Mislili so, da bo vojna temeljila na pogumnih vojakih - niso razumeli, kako se je vojna spremenila. Le nekaj ljudi, na primer lord Kitchener, je menilo, da bo vojna trajala dolgo.

Nemški generali so se odločili, da je najboljši način za premagovanje Francije pot prek Belgije po načrtu, imenovanem Schlieffenov načrt. Ta načrt je zasnoval načelnik štaba nemške vojske Alfred von Schlieffen. Tako bi lahko francosko vojsko hkrati napadli na severni in južni strani. Nemška vojska je 4. avgusta vstopila v Belgijo. Istega dne je Velika Britanija začela vojno proti Nemčiji, saj je bila Velika Britanija prijateljica Belgije. Britanci so že pred časom, leta 1839, dejali, da ne bodo nikomur dovolili, da bi nadzoroval Belgijo, in svojo obljubo so držali.

Ko so Nemci prišli v belgijsko mesto Liège, so se Belgijci zelo borili, da bi jim preprečili vstop v mesto. Nemci so Belgijce končno izrinili iz mesta, vendar je trajalo dlje, kot so načrtovali nemški generali. Nato so Nemci napadli severno stran francoske vojske. Francozi in Britanci so premaknili svoje moške, da bi se borili proti Nemcem. To so lahko storili, ker so se Belgijci tako dolgo borili pri Liègeu. Vendar so Nemci na mejah potisnili Francoze nazaj, Britanci pa so Nemce zadržali pri Monsu, vendar so se nato tudi oni umaknili in se pridružili umikajoči se francoski vojski, dokler se niso ustavili pri reki Marni. To je bila prva bitka na Marni ali čudež na Marni.

Na vzhodu so Rusi napadli Nemce. Rusi so Nemce potisnili nazaj, vendar so jih nato Nemci premagali v bitki pri Tannenbergu.

V okopni vojni je umrlo veliko število vojakov. Novo orožje, kot so strojnice in artilerija dolgega dosega, je imelo večjo hitrost streljanja, kar je med množičnimi napadi, ki so ostali od starejšega vojskovanja, pokosilo ogromno število vojakov. Moški na obeh straneh so vzeli lopate in kopali luknje, ker niso želeli biti ubiti. Jame so se združevale v jarke, dokler niso linije jarkov segale vse od Švice do Severnega morja. Pred jarki je bila bodeča žica, ki je rezala vse, ki so jo poskušali preplezati, in mine, ki so raznesle vse, ki so jo poskušali prečkati. Pozno v vojni je bil pomembno orožje tudi strupeni plin.

Zaradi novih strojnic, artilerije, jarkov in min je bilo zelo težko napadati. Generali so se v številnih vojnah borili brez teh sredstev, zato so svojim vojskam ukazali, naj napadajo v starem slogu, ko so korakale v vrstah, kar je sovražniku omogočilo, da jih je zlahka sestrelil. V bitki na Sommi leta 1916 je v enem dnevu umrlo 60 000 Britancev. To je bil eden najbolj krvavih dni v zgodovini britanske vojske. Konec vojne so Britanci in Francozi izumili tanke in jih uporabili za napade na zakopane Nemce, vendar jih niso mogli izdelati dovolj, da bi dosegli večjo razliko. Nemci so izumili posebno taktiko Sturmabteilung za infiltracijo v sovražnikove položaje, vendar je bila tudi ta taktika premajhna in prepozna.

Britanci so s piščalkami komunicirali z drugimi vojaki, zato so, preden so obstreljevali nemške jarke, zapiskali. Vendar so Nemci to taktiko čez nekaj časa ujeli, zato so bili po obstreljevanju, ko so britanski vojaki prišli pobijat nemške vojake, Nemci pripravljeni s svojimi strojnicami, saj so vedeli, da Britanci prihajajo.

Letala so bila prvič obsežno uporabljena v prvi svetovni vojni.Pred prvo svetovno vojno se letala niso veliko uporabljala v spopadih, saj je bila to prva vojna, v kateri so bila letala uporabljena kot orožje. Letala so bila prvič uporabljena za izvidovanje, fotografiranje sovražnikove zemlje in usmerjanje artilerije. Generali, vojaški voditelji, so ob koncu vojne letala uporabljali kot pomemben del svojih načrtov za napade. Prva svetovna vojna je pokazala, da so lahko letala pomembno vojno orožje.

Letala v prvi svetovni vojni so bila narejena iz lesa in platna, vrste grobega blaga. Njihova življenjska doba ni bila dolga. Na začetku vojne niso mogla leteti zelo hitro. Lahko so letela le do hitrosti 116 kilometrov na uro ali 72 milj na uro. Ob koncu vojne so lahko leteli do 222 kilometrov na uro (138 milj na uro). Vendar niso mogli leteti tako hitro kot današnja letala. Med vojno so na letala prvič namestili orožje. Piloti, ljudje, ki so upravljali letalo, so s topovi streljali na sovražna letala. Eden od pilotov je za oklep letala uporabil pločevino, koščke kovine. Tudi drugi piloti so začeli uporabljati pločevino. Piloti so svoja letala izboljšali tudi s strojnicami, to so pištole, ki streljajo krogle veliko hitreje. Zaradi brzostrelk so bili boji med letali težji in nevarnejši.

Piloti so morali med prvo svetovno vojno nositi določena oblačila, saj so leteli visoko, kjer je zrak hladen. Oblačila so pilota grela ter ga ščitila pred vetrom in mrazom. Piloti so nosili usnjen plašč, ki je ščitil njihovo telo. Za zaščito glave in obraza so nosili oblazinjeno čelado in očala, velika očala s posebnimi lečami. Okoli vratu so imeli šal. Ta je preprečeval, da bi jim veter pihal v vrat, ko so obrnili glavo.

Nemški voditelji so se odločili za uporabo podmornic. Te podmornice so poimenovali U-boats, iz nemške besede Unterseeboot (kar pomeni podvodni čoln). U-boati so napadali potniške ladje, kot je bila RMS Lusitania, ki je prevažala civiliste v Veliko Britanijo. Pri tem niso upoštevali vojnih zakonov, saj bi jih Britanci v tem primeru lahko uničili. Amerika je prodajala orožje sovražnikom Nemčije, ne pa tudi Nemčiji, zato ni bila nevtralna. "Nevtralna" pomeni, da država ni vpletena v vojno. Podmornice so ubile veliko ameriških in britanskih nebojujočih oseb.

Nemčija je Mehiki napisala tudi tajni telegram v šifrirani obliki, v katerem je predlagala, naj obe državi sodelujeta pri napadu na Združene države. To sporočilo se imenuje Zimmermanov telegram, ker ga je poslal Arthur Zimmerman. Mehiki je ponudil zemljišča na jugozahodu Združenih držav, ki so jih ZDA zasedle v prejšnjih vojnah. Špegi iz Združenega kraljestva so izvedeli za sporočilo in o tem obvestili Združene države. Američani so se razjezili in mnogi so se odločili, da želijo, da njihova država vstopi v vojno proti Nemčiji. Zaradi teh in drugih razlogov so Združene države Amerike 6. aprila 1917 napovedale vojno Nemčiji in postale del zaveznikov.

Poraz Rusije na vzhodni fronti je povzročil nemir v cesarstvu.

Prva ruska revolucija

Leta 1917 je bila v Rusiji revolucija. Car Nikolaj II. je moral povedati, da ne bo več car in da mora oblast prevzeti ljudstvo. Sprva se je zdelo, da se bo Rusija zdaj, ko ni več carja, močneje borila. Vendar se rusko ljudstvo ni želelo več boriti, ker ni imelo dovolj hrane, ustrezne oborožitve ali ustreznih cest za oskrbo vojske. Vojna jih je obremenjevala in mnogi so bili revni in lačni. Začeli so sovražiti svojo novo vlado, ker ni hotela ustaviti vojne.

Druga ruska revolucija

Nato je sledila oktobrska revolucija. Za oblast v Rusiji sta se borili dve frakciji. Menševiki so izgubili proti boljševikom. Vodja boljševikov je bil Vladimir Lenin (1870-1924), komunist, ki je sledil idejam Karla Marxa. Nova vlada je zaprosila Nemce za mir in marca 1918 v mestu Brest-Litovsk s centralnimi silami podpisala mirovno pogodbo, imenovano Brest-Litovsk. Nemci in Rusi so se prenehali bojevati. S tem je Nemčija dobila ozemlje v Vzhodni Evropi in Baltsko morje.

Po vojni so morali Nemci sprejeti Versajsko pogodbo. Nemčija je morala plačati približno 31,5 milijarde dolarjev reparacij. Prav tako je morala prevzeti odgovornost za vojno. Del pogodbe je določal, da morajo države sveta stopiti skupaj in ustanoviti mednarodno organizacijo, ki bo preprečevala vojne. Ta organizacija se je imenovala Liga narodov. Senat Združenih držav Amerike se s tem ni strinjal, čeprav je bila to zamisel predsednika ZDA Woodrowa Wilsona. Woodrow Wilson je skušal ameriškemu ljudstvu dopovedati, da bi se moralo strinjati, vendar se Združene države Amerike niso nikoli pridružile Ligi narodov. Težave s pogodbo v Nemčiji so pozneje privedle do druge svetovne vojne.

• Liga narodov
• Dan spomina na mrtve
• Druga svetovna vojna