Bitka na Sommi 1916: potek, 1,5 milijona žrtev in zgodovinski pomen

Strupeni plin

Nemci so sprva kot orožje uporabljali strupene pline. Uporabljali so klor, ki je imel močan vonj in zeleno barvo, zato ga je sovražnik zlahka opazil. Ko so ga Nemci uporabili, se je tudi vrnil proti njim. Začeli so nositi navlaženo blago na ustih in nosu. Material je deloval bolje, če so namesto vode uporabljali urin. Britanski vojaki so dobili bombažne blazinice in respiratorje. Smrt zaradi klornega plina je bila zelo boleča, saj se je žrtev po pekočih bolečinah v prsih zadušila. Nemci so začeli uporabljati drug plin, imenovan fosgen, ki so ga mešali s klorom. Fosgen je bil smrtonosnejši od klora, bil je brezbarven in je dišal po plesnivem senu, na žrtev pa je začel delovati šele po 24 urah.

Puške (pištole)

Puške so uporabljali vojaki v jarkih. Glavna vrsta puške, ki so jo uporabljali, je bila puška z zaklepom, ki je lahko izstrelila 15 nabojev na minuto in ubila osebo na razdalji 1,4 kilometra. To puško je izumil Škot James Paris Lee v Ameriki. Puška je imela kovinsko škatlo, v kateri so bili naboji nameščeni na vzmeti. Ko se je zapah odprl, je vzmet potisnila naboje proti omejevalniku, zapah pa je pri zapiranju potisnil zgornji nabojnik v nabojnik. Ko je bila puška izstreljena, se je pri odpiranju zapaha izstrelil prazen nabojnik, pri povratnem gibu pa se je naložil nov naboj. V nabojnikih je bilo po 3, 5 ali 29 nabojev. ^[]

Strojne puške

Uporabljene strojnice so bile velike in za njihovo upravljanje so bili potrebni vsaj štirje moški. Postaviti jih je bilo treba na ravno površino. Imeli so moč ene puške. Večji terenski topovi so za upravljanje potrebovali do 12 ljudi. Streljali so z izstrelki, ki so ob zadetku eksplodirali. Strojne puške so bile za Nemce velika sila, saj so jih v celoti izkoristili, ker so britanske sile preprosto šle čez nikogaršnjo zemljo naravnost v odprt strelski ogenj. Britanci niso imeli dostopa do številnih strojnic, zato je bila njihova naloga še težja, saj so imeli Nemci prednost, ker so bili njihovi položaji višji od britanskih.

Rezervoarji

Prvi tank se je imenoval "Little Willie" in je imel tričlansko posadko. Njegova največja hitrost je bila 3 km/h, zato ni mogel prečkati jarkov. Prva tankovska bitka, Flers-Courcelette, imenovana po dveh vaseh, ki sta bili cilj napada, se je začela 15. septembra 1916. Od 49 tankov, ki bi morali biti tam, jih je prispelo le 36. To je bila prva uporaba tankov v prvi svetovni vojni, a ker so bili le rahlo oboroženi in ker je bila njihova mehanika pogosto napačna, niso imeli velikega učinka. Kljub temu so bile žrtve v posadkah tankov majhne.

Rudniki

Z minami lahko sovražnika raznesete in ga resnično šokirate. Protipehotne kopenske mine se uporabljajo že od izuma strelnega prahu, v 18. in 19. stoletju pa so jih uporabljali pri obrambi prebojev v trdnjavah (britanski napad na prelom pri Badajozu je zaradi min utrpel veliko žrtev). Vendar so se te aktivirale na daljavo, tako da je branilec v ustreznem trenutku prižgal zelo hitro gorečo vžigalno vrvico. Britanci so prvo jutro bitke na Sommi uporabili 11 min, da bi presenetili in poškodovali nemško frontno črto. Luknje, ki so jih pustile mine, so Nemci pozneje uporabili za mitraljeze. Vojaki, ki so postavljali mine, so se imenovali saperji.

V jarkih je bilo veliko bolezni. Stranišča v jarkih so bila večinoma vedra in luknje. To je pomenilo, da so se bolezni, kot je dizenterija, zelo hitro širile. Dizenterija povzroča bolečine v želodcu in drisko, včasih pa tudi bolezen. Telo lahko postane zelo dehidrirano, kar lahko povzroči smrt. Oskrba z vodo v jarkih ni bila zelo dobra. Da bi očistili umazano vodo, ki so jo možje nabirali iz lukenj po strelah, so ji dodajali apneni klorid, vendar vojakom okus apnenega klorida ni bil všeč - imela je okus po naši bazenski vodi!

Vojaki v jarkih so trpeli zaradi uši. Nekdo jih je opisal kot "bledo plave barve, po telesu pa so puščale rdeče madeže ugrizov". Drug vojak je dejal: "Te stvari so ležale v šivih hlač, v globokih brazdah dolgih debelih volnenih hlač in so se zdele nepremagljive v svojem globokem zakopu. S prižgano svečo na mestu, kjer so bile najdebelejše, so poskakovale kot kitajski krekerji. Po enem takem početju sem imel obraz prekrit z majhnimi krvavimi madeži iz izjemno velikih, ki so se preveč močno razblinili." Poleg tega, da so uši povzročale veliko praskanja, so prenašale tudi bolezni. Ta je bila znana kot pirreksija ali vročica v jarkih. Prvi simptomi so bili strelne bolečine v nogah, ki jim je sledila zelo visoka vročina. Bolezen ni ubila vojakov, vendar jim je preprečila, da bi se borili. Okopna noga je bila okužba, ki jo je povzročilo dolgotrajno stoječe mokro stanje in nezmožnost sušenja čevljev in nogavic. Stopala so najprej otrpnila, nato pa postala rdeča ali modra, in če je prišlo do gangrene, so vam morda morali nogo amputirati. Brigadni general Frank Percy Crozier je trdil, da: "Boj proti bolezni, znani kot stopala v jarkih, je bil neprekinjen in težaven." Edini način, kako se znebiti okopnega stopala, je bil sušenje stopal in menjava nogavic večkrat na dan.

Številnim moškim, ki so bili ranjeni v jarkih, so amputirali dele telesa. To se je zgodilo, ker so bili ranjeni ali pa so jih odtrgale mine ali izstrelki.

Veliko je bilo tudi težav s podganami, saj je bilo veliko trupel. Eden od vojakov, Harry Patch, je trdil, da so bile velike kot mačke. Drugi je dejal: "Podgane so bile ogromne. Bile so tako velike, da bi pojedle ranjenega človeka, če se ne bi mogel braniti!" Podgane so najprej pojedle oči, nato so se zakopale v truplo in pojedle notranjost.

Območje med obema stranema se je imenovalo Nikogaršnja zemlja in je bilo zelo nevarno, saj je bilo na njem veliko bodeče žice in strelskih lukenj, Nikogaršnja zemlja pa je običajno morje blata. Vojaki, ki so šli čez vrh, so bili lahka tarča za sovražnikove strojnice. V bitki so zavezniki izgubili približno 600.000 mož, Nemci pa prav toliko.

Waleski princ je kot štabni častnik služil na Sommi. Resnično je bil razočaran, ker ni sodeloval v bojih. Vendar pa je razumevanje, ki ga je dobil med služenjem, in občudovanje, ki si ga je prislužil pri navadnih moških, vplivalo na preostanek njegovega življenja kot valižanskega princa in Edvarda VIII.

Danes je na kraju, kjer je potekala bitka na Sommi, veliko pokopališč, vojnih spomenikov in muzejev, ki jih lahko ljudje obiščejo in se jim poklonijo.

Nekateri kmetje najdejo tudi ostanke bodeče žice, kar se imenuje "pobiranje železa".