Fosgen je kemijska spojina s formulo COCl2. Gre za brezbarven plin, ki pri sobni temperaturi obstaja v plinastem stanju (vrelišče ~8 °C) in je težji od zraka; pri nižjih temperaturah ali pod tlakom se lahko utekočini. Fosgen ima prepoznaven, a ne vedno zaznaven vonj — ob nizkih koncentracijah ga nekateri opisujejo kot vonj po sveže pokošeni travi ali senenem kupu, drugi so poročali o vonju po majskem cvetju. Vendar veliko ljudi vonja ne zazna, zato vonj ni zanesljiva varnostna oznaka.

Lastnosti in kemijsko vedenje

  • Formula: COCl2.
  • Molekulska masa: približno 98,9 g/mol.
  • Fizikalne lastnosti: brezbarven plin, vrelišče okoli 8 °C; gostejši od zraka.
  • Reaktivnost: v vodi hitro hidrolizira in nastaneta ogljikov dioksid (CO2) ter klorovodikova kislina (HCl), zato je fosgen v vodi nestalen. Reagira tudi z različnimi organskimi spojinami (npr. amini, alkoholi), zaradi česar se uporablja kot reagent v organski sintezi.
  • Vir nastanka: pri izgorevanju ali razpadu nekaterih spojin klora se lahko sprostijo majhne količine fosgena; v industrijskih razmerah nastaja tudi kot intermediaren produkt pri nekaterih procesih.

Toksičnost in učinki na zdravje

  • Fosgen je močno dražilno in strupeno delujoč plinno dihalno sredstvo. Po vdihu prizadene sluznice in tkivo pljuč, lahko povzroči povezovanje proteinov in poškodbe pljučnega epitelija.
  • Simptomi so lahko zamaknjeni: sprva blagi ali neopazni (piskanje, kašelj, draženje), v nadaljevanju lahko pride do težke okvare dihal, tekočine v pljučih (nedoločeni pljučni edem) in odpovedi dihanja. Latentno obdobje lahko traja več ur, zato je ob izpostavitvi potreben takojšen zdravniški nadzor.
  • Ni specifičnega protistrupa; zdravljenje je predvsem podporno: odstranitev izpostavljenih z virov, dihalna podpora (kisik, po potrebi ventilacija), nadzor in zdravljenje pljučnega edema, simtomatsno zdravljenje.
  • Prvo pomoč sestavljajo: premik iz območja izpostavljenosti na svež zrak, odstranjevanje kontaminiranih oblačil, izpiranje oči in kože z vodo ter čimprejšnja medicinska oskrba. Reševalci morajo uporabljati ustrezno zaščitno opremo (respiratorji, zaščitna oblačila).

Zgodovina uporabe kot orožje

Fosgen je bil uporabljen kot kemično orožje v času prve svetovne vojne, kjer je povzročil velik delež smrtnih primerov zaradi strupenih plinov. Uporabljali so ga predvsem kot dušilno sredstvo, pogosto v kombinaciji s klorom ali drugimi agenti, saj je bil zaradi zamikajočih simptomov še posebej nevaren za žrtve in reševalce. Po izkušnjah iz vojaških konfliktov je fosgen eden izmed primerov, ki so prispevali k razvoju mednarodnih pravil o prepovedi kemičnega orožja.

Industrijska uporaba in nadomestki

  • Danes se fosgen uporablja predvsem v industriji kot reagent pri organski sintezi: za pripravo karbamilnih kloridov, kislin kloridov, izocianatov in za proizvodnjo polikarbonatov ter drugih polimerov. Zaradi svoje strupenosti potekajo ti procesi v zaprtih sistemih z nadzorovanimi varnostnimi ukrepi.
  • Zaradi tveganj so v laboratorijih in manjih obratih v uporabi varnejše alternativo, na primer trimer fosgena v trdni obliki (triphosgene), ki omogoča lažje rokovanje in manjše nevarnosti pri transportu.

Varovanje, nadzor in predpisi

  • Ker je fosgen izjemno nevaren, ga strogo urejajo mednarodni in nacionalni predpisi; uvrščen je med nadzorovane kemične snovi in je prepovedana njegova uporaba kot orožje (Konvencija o kemičnih orožjih).
  • Industrijski obrati, ki s fosgenom delajo, morajo imeti zaprte sisteme, detektorje plinov, načrte za ravnanje z izpusti in usposobljeno osebje. Pri rokovanju se uporablja osebna zaščitna oprema, postopki za dekontaminacijo in načrti za nujne primere.
  • V primeru požara ali drugih nesreč z možnostjo sproščanja fosgena je pomembno obvestiti pristojne službe, izprazniti prizadeta območja in upoštevati navodila za evakuacijo ter dekontaminacijo.

Fosgen je torej kemična spojina z veliko zgodovinsko in industrijsko pomembnostjo, a hkrati z visokim tveganjem za zdravje in okolje. Zaradi tega je njegova uporaba podvržena strogemu nadzoru, postopki pa si prizadevajo zmanjšati izpostavljenost in iskanje varnejših alternativ tam, kjer je to mogoče.