Schlieffenov načrt je bil strateški načrt grofa Alfreda von Schlieffena, ki je dolgo služboval kot načelnik generalštaba nemške vojske. Načrt, dokončan okoli leta 1905, je bil namenjen reševanju problema morebitne vojne na dveh frontah: proti Francije na zahodu in Rusiji na vzhodu. Nemčija je ob izbruhu konflikta računala na sodelovanje Avstro-Ogrske in morebitno podporo drugih držav, omenjeno pa je bilo tudi vprašanje Italijo (Italija je bila formalno del trojne zveze, vendar je leta 1914 ostala nevtralna).

Glavne značilnosti načrta

Schlieffenov koncept je temeljil na hitro, obsežni obkolitveni operaciji proti Franciji z namenom, da se ta porazi, preden se bo popolnoma mobilizirala ruska vojska. Najpomembnejša ideja je bila obsežen desni bok napada, ki bi obšel francoske utrdbe ob mejah in vdrlel prek Belgije ter severne Francije, da bi obkolil in uničil francoske sile okoli Pariza. Po pričakovanju bi bila zmaga nad Francijo dosežena v nekaj tednih ali mesecih, nato pa bi se nemške enote premestile proti Rusiji.

Tehnični in taktični predpostavki

Načrt je temeljil na natančni mobilizaciji in uporabi železnic za hitre premike enot, kar je v besedilu načrta prepoznavno, saj so avtorji upoštevali, da se rezerve lahko z vlakom pripeljejo hitreje kot pehotni premiki. Schlieffen je prav tako opozarjal, da imajo branilci prednosti v obliki utrdb, jarkov in sodobnih obrambnih sredstev, vendar je njegova praktična rešitev poskušala te prednosti obiti z obsežnim manevrom. Sodobno oborožitev — strojnice, bodeča žica in močna artilerije, ki je podpirala pehoti — je nakazovala, da bo obramba v prihodnjem konfliktu izrazito močnejša, če ji napadalec ne bo nasprotoval z zadostnim ognjem in logistiko.

Uvedba leta 1914 in zakaj načrt ni uspel

Schlieffen se je upokojil leta 1906. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna leta 1914, je njegov načrt prevzel njegov naslednik, Helmut von Moltke mlajši, ki ga je spremenil in prilagodil. Nemška vojska je avgusta 1914 napadla Francijo prek Belgije, kot je predvidel Schlieffenov koncept, vendar so bile spremembe načrta in okoliščine odločilne za njegov neuspeh. Moltke je med drugim razporejal sile tudi na vzhodni fronti in je oslabljeni desni bok s časovnega vidika ni izvedel tako, kot je predvidel Schlieffen; Moltke je sicer verjel v pomen ofenzive in se je med nekaterimi utemeljitvami skliceval tudi na rusko-japonska vojna, a ujemanje zgodovinskih okoliščin ni bilo popolno.

Napredovanje nemških enot je bilo ustavljeno v bitki na Seni (Prva bitka pri Marni) septembra 1914. S tem se je začela dolgotrajna vojna izčrpavanja in postavitev obsežnih fronte z jarki — stadij, v katerem je imela obramba pogosto prednost pred neposredno ofenzivo brez izjemne topniške podpore in gverilskih manevrov.

Glavni razlogi za neuspeh

  • Spremembe, ki jih je vnašal Moltke: premiki enot na vzhod in zmanjšanje sile na desnem boku načrta so oslabili odločilni manever.
  • Vpliv britanske in belgijske obrambe ter politične posledice kršitve belgijske nevtralnosti: VB se je vključila proti Nemčiji zaradi sporazuma o belgijski nevtralnosti.
  • Hitrejša ruska mobilizacija, kot so Nemci pričakovali, kar je prispevalo k pritisku na vzhodni fronti.
  • Tehnološke spremembe in moč moderne obrambe — strojnice, bodeča žica in močna artilerije, ki je podpirala pehoti — so naredile frontalne napade zelo krvave brez velike topniške pripravljenosti in premišljenih manevrov.
  • Logistika in izčrpanost: dolgi oskrbovalni roki in obrambne utrdbe so upočasnili nemški napad.

Zapustina in vpliv na poznejše vojaške doktrine

Čeprav Schlieffenov načrt ni uspel doseči hitre zmage leta 1914, je njegov koncept mobilnosti in obkrožanja vplival na poznejše strategije. V drugi svetovni vojni so nemški poveljniki, med njimi prizadeti strategi, kot sta general Erich von Manstein in poveljniki gibalnega bojevanja, kot je Heinz Guderian, uporabili načela hitrega obkroževanja z novimi sredstvi — predvsem oklepom in letalsko podporo. Nemška kampanja leta 1940 je vključevala napad skozi Ardene in prodor proti kanalu, zaradi česar so bile zavezniške sile včasih obkrožene oziroma prisiljene v umik (evakuacija pri Dunkerqueu je dober primer). Ta taktika je izkoristila šibke točke nasprotnika in tehnološke prednosti, zato je bila v mnogih pogledih učinkovitejša od načina izvedbe leta 1914.

Schlieffenov načrt ostaja pomemben predmet študija: kaže, kako hitro zastarele predpostavke, spremembe v tehnologiji in taktične prilagoditve lahko odločilno vplivajo na izid vojaškega načrta. Hkrati ponazarja, da so strateški modeli uspešni le, če so prilagodljivi in upoštevajo tako politične kot tehnološke dejavnike časa.