Rusko cesarstvo, imenovano tudi carska Rusija, je bila država, ki je obsegala velik del Evrope in Azije. Nastalo je leta 1721, ko ga je razglasil ruski kralj Peter I. Pred tem je območje poznano kot Moskovska kneževina (katere naslednica je bila Rusko carstvo). Cesarska oblast je trajala vse do razglasitve republike marca 1917 v času ruske revolucije, ko je oblast carja razpadla in so se začeli obdobje začasne vlade in kasneje sovjetske oblasti. Vladali so ruski cesarji, znani kot "carji", iz rodbine Romanov, ki so pogosto zagovarjali idejo božanske kraljevske pravice.

Zgodovina in ozemeljska širitev

V obdobju svojega največjega obsega (1914) je Ruski imperij obsegal približno 21 799 825 km². Imperij se je skozi 18. in 19. stoletje širili na vzhod in jug — v Sibirijo, Centralno Azijo, na Kavkaz in v del severne Evrope — ter postal večnacionalna in večjezična država. Leta 1897 je imel cesarstvo 128 200 000 prebivalcev. Teritorialne pridobitve so pogosto sledile vojaškim pohodim, diplomatskim dogovorom in kolonialni politiki; pomemben dogodek v modernem obdobju je bila prodaja Aljaske ZDA (1867).

Uprava, oblast in ustavni razvoj

Oblika vladavine: Rusko cesarstvo je bilo načeloma absolutna monarhija, v kateri je imel car vrhovno izvršno, zakonodajno in sodno moč. Car je lahko sprejemal in razveljavljal zakone, določal zunanjo politiko in komandiral oborožene sile. Hkrati je obstajala razvita birokracija in lokalna uprava, ki je izvajala carjeve odredbe po številnih gubernijah.

Po revolucionarnem letu 1905 so se pojavili pritiski na omejitev absolutne oblasti: car je bil primoran odobriti oktobrsko manifestacijo in kasneje podeliti določene ustavne listine, ki so omogočile ustanovitev delno izvoljene državne dume (parlamenta). V praksi pa je car ohranil pomembno izvršilno moč in pravico razpustiti dumo, zato je bil sistem še vedno močno avtoritaren.

Družba, gospodarstvo in reforma

Cesarska Rusija je bila izjemno heterogena: zraven etničnih Rusov je živelo veliko število drugih narodnosti in jezikov. Gospodarstvo je dolgo ostajalo pretežno kmečko in agrarno; osnovna družbena enota so bili kmetje, od katerih je bila velika večina še v 19. stoletju pod pritiskom državnih ali zemljiških obveznosti. Pomembna prelomnica je bila odprava kmetijske odvisnosti (serfov) s reformami v 1860-ih, kar je pospešilo družbene spremembe, a ostale so velike razlike v bogastvu in politični moči.

V drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja je potekala postupna industrializacija: rastli so tovarniški centri (predvsem v Zahodni Rusiji), razvijala se je železniška mreža, zlasti gradnja Transsibirske železnice, ki je povezala evropski del imperija s Sibirijo in Daljnim vzhodom. Hitrost industrializacije in urbane rasti je ustvarila novo socialno plast delavstva, kar je povečalo družbene napetosti.

Politične sile in revolucionarni gibanji

V 19. in zgodnjem 20. stoletju so se pojavila različna politična gibanja — liberalna, revolucionarna in nacionalistična. Najrazličnejše stranke in skupine (konservativci, liberalci, socialistični revolucionarji, boljševiki in menševiki) so nasprotovale ali skušale reformirati avtoritarno cesarstvo. Nezadovoljstvo zaradi vojn, gospodarskih težav, represije in utopičnih pričakovanj je pripeljalo do množičnih nemirov, ki so se izkazali v revolucijah leta 1905 in 1917. Vojna v prvi svetovni vojni je znatno izčrpala državo in pospešila padec monarhije.

Kultura, vera in mednarodni položaj

Uradni jezik je bila ruščina, uradna cerkev pa Ruska pravoslavna cerkev, ki je igrala pomembno vlogo pri utrjevanju identitete in podpore oblasti. Kljub avtoritarnemu režimu je rusko cesarstvo dalo svetu bogato kulturno zapuščino: literaturo, glasbo, slikarstvo, znanost in filozofijo — dela Tolstoja, Dostojevskega, Čajkovskega in drugih so imela mednaroden pomen.

Na mednarodnem prizorišču je bil Ruski imperij priznana velika sila, sodeloval je v evropski diplomaciji, vojaških zavezništvih in tekmoval za vpliv v Aziji in na Balkanu.

Propad in posledice

Dogodki leta 1917 so pomenili konec cesarske oblasti: kombinacija vojaških porazov, gospodarskih stisk, notranjih razprtij in množičnih protestov je prisilila carja v abdicacijo. Po razpadu je sledilo izjemno nestabilno obdobje — začasna vlada, državljanska vojna in nastanek Sovjetske zveze. Posledice propada so bile dolgotrajne: razpad cesarske uprave, Nacionalne in verske spremenljivke, sprememba lastništva zemlje, ter oblikovanje povsem nove politične in družbene ureditve, ki je zaznamovala 20. stoletje v regiji.

Pomen in zapuščina

Rusko cesarstvo je pustilo kompleksno zapuščino — kot država velikega geografskega in političnega pomena je oblikovalo etnične, kulturne in družbene robe, ki so vplivale na kasnejše oblike državnosti v regiji. Njegove reforme, modernizacijski poskusi in tudi represivne prakse so imele dolgožive učinke na razvoj Rusije in sosednjih narodov.

Podatki (izbrane statistike):

  • Območje (1914): približno 21 799 825 km².
  • Prebivalstvo (1897): približno 128 200 000.
  • Uradni jezik: ruščina.
  • Uradna cerkev: Ruska pravoslavna cerkev.