Podložništvo (tlačanstvo): definicija, zgodovina in življenje podanikov

Vsa zemlja je bila v lasti zemljiških posestnikov - plemstva, Cerkve in monarhov. Podanik je vsak kmet, ki mora opravljati fizično delo za nekoga drugega, da lahko obdrži svojo zemljo. Večina podanikov je bila kmetov, nekateri pa so bili obrtniki - na primer vaški kovač, mlinar ali gostilničar.

Fevdalna pogodba hlapca

Podložniki so imeli fevdalno pogodbo, tako kot baron ali vitez. Fevdna pogodba podanikov je bila, da bodo živeli in delali na zemljišču, ki ga je imel v lasti njihov gospodar. V zameno je dobil zaščito.

V tistem času so ljudje rekli, da hlapec "dela za vse", vitez ali baron "se bori za vse" in cerkveni delavec "moli za vse". Vsakdo je imel svoje mesto in vse je bilo v redu z božjim svetom. Podanik ni imel tako dobrega položaja kot vitezi ali baroni, vendar je bil boljši od suženjstva. Podaniki so imeli v fevdalni pogodbi nekatere pravice.

Dvorec ni mogel prodati svojih podanikov, kot so Rimljani prodajali sužnje. Če je njegov gospodar prodal neko zemljišče, so podaniki tega zemljišča odšli z njim, da bi služili novemu gospodarju. Podanik svoje zemlje ni mogel zapustiti brez dovoljenja. Podanik svojih zemljišč ni mogel prodati.

Postati hlapec

Svoboden človek je običajno postal podanik, ker je imel velik dolg. Z gospodarjem dežele se je dogovoril. Gospod bi ga varoval, mu dal denar za dolg in mu dal zemljo za delo, on pa bi delal za Gospoda. Vsi njegovi otroci bi postali hlapci.

Dolžnosti hlapca

Običajni hlapec je svoje dajatve in davke "plačeval" z delom za gospoda 5 ali 6 dni na teden. V različnih obdobjih leta je opravljal različna dela. Podanik je lahko oral gospodova polja, pobiral pridelke, kopal jarke ali popravljal ograje. V preostalem času je lahko skrbel za svoja polja, pridelke in živali.

Velik problem za hlapca je bil, da je moral najprej opravljati delo za Gospoda, šele nato je lahko opravljal svoje delo. Ko je bilo treba pospraviti Gospodov pridelek, je bilo treba pospraviti tudi njegovega. Gospod jim je dajal zelo dobro hrano, ko so delali zanj.

Podložniki so morali plačevati tudi davke in pristojbine. Gospod je določil, koliko davkov bodo plačevali, glede na to, koliko zemlje je imel podanik, običajno 1/3 njene vrednosti. Plačevati so morali tudi dajatve, ko so se poročili, imeli otroka ali ko je bila vojna. Denar takrat ni bil zelo razširjen, zato so običajno plačevali tako, da so namesto denarja dajali hrano.

Bili so čudni testi, s katerimi so odločali, ali je nekaj dovolj dobro, da se lahko da za davke. Piščanec je moral na primer znati preskočiti ograjo. To je pokazalo, da je piščanec mlad in zdrav.

Prednosti podložništva

Podanik je imel nekaj svobode. Podanik je lahko pridobil in obdržal premoženje in denar. Nekateri podaniki so imeli več denarja in premoženja kot njihovi svobodni sosedje. Podanik si je včasih lahko kupil svobodo.

Kmetijske koristi

Podaniki so lahko na svojih zemljiščih pridelovali, kar so želeli. Včasih so morali davke plačevati v pšenici, ki jo je težko pridelati. Pšenico, ki je niso dali za davke, so lahko odnesli na trg. Večinoma so se ukvarjali s samooskrbnim kmetijstvom in jedli, kar so pridelali. Njihovi dediči so običajno dobili dediščino.

Gospodar ni smel prisiliti podanikov, da bi zapustili njegovo zemljo, če za to ni imel utemeljenih razlogov. Gospod bi jih moral zaščititi pred kriminalci ali drugimi gospodarji, v času lakote pa bi jim moral dajati miloščino.

Različice

V različnih časih in krajih so veljala različna pravila za podanstvo. Ponekod se je podanstvo spremenilo v različne vrste obdavčitve.

V različnih krajih in časih so morali podaniki delati različno. V poljsko-litvanskiskupnosti v 13. stoletju je bilo to 2 do 3 dni na leto. V 14. stoletju so morali podaniki delati en dan na teden. V 17. stoletju so morali delati 4 dni na teden. V 18. stoletju so morali delati 6 dni na teden. ^[]

Včasih so bili podaniki med vojno vojaki. Za hrabrost v vojni so lahko dobili svobodo ali celo nobilitacijo. V drugih primerih so si podaniki lahko svobodo tudi kupili, jih je osveščeni ali velikodušni lastnik odpustil ali pa so pobegnili v mesta ali na novo naseljeno deželo, kjer so jim postavljali le malo vprašanj. Zakoni so se od države do države razlikovali: v Angliji je podanik, ki se je prebil v zakupljeno mesto in se leto in dan izogibal ponovnemu prijetju, dobil svobodo.

V številnih primerih so morali podaniki dobiti dovoljenje svojega gospodarja, da se poročijo z nekom, ki ni bil njegov podanik.

Včasih je moral podanik plačati denar zaradi nečesa, kar je storil. To se imenuje globa. Če je podanik podedoval denar ali premoženje, je moral plačati globo. Če je postal duhovnik ali menih, je moral plačati globo. Podanik je moral plačati kazen, če so njegovi otroci odšli v mesto, namesto da bi ostali in bili podaniki. Podaniki so morali ob smrti dati svojo najboljšo žival gospodarju, da so njihovi otroci lahko ostali na zemlji.

Podaniki so morali plačati za uporabo gospodarjevega mlina na žito in krušne peči. Plačati so morali tudi za uporabo gospodarjevih vozov za prevoz pridelkov. Podložniki so bili zaradi tega zelo jezni. Veliko kmetov je moralo plačati kazen, ker so uporabljali svoj mlin za žito. Mlinar je zaračunaval pristojbino, imenovano (multure), ki je običajno znašala 1/24 vsega zmletega žita. Podaniki so pogosto menili, da mlinarji niso pošteni. Številni gospodarji so prisilili podanike, da so za peko vsakdanjega kruha uporabljali gospodarjevo peč.

Svoboda za podanike

Podrejenost se je začela spreminjati, ker je menjava postala manj pomembna, saj se je bolj uporabljal denar. Gospodje so lahko zaslužili z oddajanjem zemlje v najem. Mnogi gospodje so "osvobodili" svoje podanike, ko je bilo njihovo delo manj vredno od denarja.

Kljub temu se življenje podanikov ni bistveno spremenilo; še vedno so morali obdelovati zemljo, skrbeti za družino in plačevati davke. Glavna razlika je bila v tem, da so bili lahko prisiljeni zapustiti svoja zemljišča, če niso plačevali najemnine ali če se je njihov gospodar odločil, da bo njihova polja raje uporabljal za vzgojo ovac (na primer) kot za pridelavo koruze. Čeprav so bili podaniki "svobodni", je bilo njihovo življenje pogosto težje.

Podaniki v antiki

Heloti v starogrški mestni državi Šparti in kmetje, ki so delali na državnih zemljiščih v starem Rimu, so delali kot hlapci, vendar tega imena niso uporabljali. Imenovali so se coloni ali "kmetje najemniki". Ko so germanska plemena zavzela rimski imperij, so premožnim Rimljanom odvzela zemljo. Postali so novi gospodarji istega gospodarskega sistema hlapčevstva.

Začetek podložništva

Podložništvo v srednjem veku se je začelo z razpadom karolinškega cesarstva okoli 10. stoletja. To cesarstvo je več kot 200 let vladalo večini zahodne Evrope. Sledilo je dolgo obdobje, ko v večjem delu Evrope ni bilo močnih centralnih vlad.

V tem času so si fevdalni gospodje prizadevali, da bi podložništvo postalo običajen način življenja ljudi. Podložništvo je bil sistem, v katerem so lahko veliki zemljiški gospodje poskrbeli, da so drugi ljudje delali za njihovo prehrano, in so bili pravno in ekonomsko prisiljeni, da so to delali še naprej.

Ta sistem je v srednjem veku zagotavljal večino kmetijske delovne sile. V srednjem veku je obstajalo suženjstvo, vendar ni bilo razširjeno. Običajno so bili sužnji le tisti, ki so skrbeli za hiše ljudi. V nekaterih delih Evrope, vključno z velikim delom Skandinavije, nikoli niso uporabljali hlapčevstva ali drugih fevdalnih institucij.

V poznem srednjem veku je podanstvo zahodno od Rena začelo izginjati, medtem ko se je v vzhodni Evropi širilo. To je bil eden od pomembnih vzrokov za velike razlike med družbami in gospodarstvi vzhodne in zahodne Evrope.

V Vzhodni Evropi so v 13. in 14. stoletju z vzponom močnih monarhov, mest in izboljšanjem gospodarstva oslabili dvorski sistem. Po renesansi podanost ni bila pogosta.

V 15. in 16. stoletju se je v Zahodni Evropi večinoma končalo podložništvo. Razlog za to so bile spremembe v gospodarstvu, prebivalstvu in zakonih o tem, kaj lahko gospodje prisilijo svoje najemnike v zahodnoevropskih državah. Konec podložništva v Angliji okoli leta 1600 se približno ujema z začetkom suženjstva v angleško govorečih delih zahodne poloble.

Hkrati je bilo več protestov podanikov in kmetov, kot je bil upor Wata Tylerja v Angliji leta 1381. To je pomenilo pritisk na plemstvo in duhovščino, naj spremenita sistem in ga izboljšata. Novi načini najema zemlje so ljudem dali več svobode.

Industrijska revolucija je pripomogla k odpravi podanikov. Kmetje so se želeli preseliti v mesta, da bi zaslužili več denarja kot z delom na poljih. Lastniki zemljišč so svoj denar vlagali tudi v industrijo, ki jim je prinašala več denarja. To je povzročilo urbanizacijo.

Vzhodnoevropske države je hlapčevstvo doseglo pozneje kot zahodnoevropske. Glavni način je postal okoli 15. stoletja. Pred tem je bilo v Vzhodni Evropi manj ljudi kot v Zahodni Evropi. Gospodje v Vzhodni Evropi so poskušali doseči, da bi se ljudje iz Zahodne Evrope želeli preseliti tja. Podložništvo se je v Vzhodni Evropi razvilo po epidemijah črne smrti. To je ustavilo selitev ljudi v Vzhodno Evropo in veliko ljudi, ki so že bili tam, je umrlo.

Podrejenost v Rusiji

Do 19. februarja 1861 je v Rusiji še vedno veljalo hlapčevstvo. V ruskih baltskih provincah se je končalo v začetku 19. stoletja (ruske reforme podložništva). Rusko podanstvo je bilo drugačno kot v drugih vzhodnoevropskih državah, saj ga niso spremenili nemški zakoni in ljudje, ki so prihajali iz Nemčije. Sistema podložništva in manoralizma je vsilila krona (car) in ne plemstvo.

Datumi ukinitve v evropskih državah

• Savoja: 19. decembra 1771
• Baden: 23. julija 1783
• Danska: 20. junij 1788
• Francija: 3. november 1789
• Švica: 4. maj 1798
• Schleswig-Holstein: 19. decembra 1804
• Veliko vojvodstvo Varšavsko (Poljska): 22. julij 1807
• Prusija: 9. oktober 1807 (dejansko 1811-1823)
• Mecklenberg: oktober 1807 (dejansko 1820)
• Bavarska: 31. avgust 1808
• Nassau: 1. september 1812
• Estonija (Rusko cesarstvo): 23. marec 1816
• Kurlandija (Rusko cesarstvo): 25. avgust 1817
• Württemberg: 18. november 1817
• Livonija (Rusko cesarstvo): 26. marec 1819
• Hannover: 1831
• Saška: 17. marec 1832
• Avstrija: 7. september 1848
• Madžarska: 2. marec 1853
• Bolgarija: 1858 (ko je bil fevdalizem v Otomanskem cesarstvu dokončno odpravljen; praktično leta 1880)
• Rusija: 19. februar 1861 (ali 1974 - glej "Vrnitev podrejenih" spodaj)
• Podonavske kneževine (Romunija): 14. avgust 1864
• Bosna in Hercegovina: 1918

Nekateri pravijo, da so načrtovana gospodarstva, zlasti tista, ki temeljijo na sovjetski komunistični ekonomiji, kot je sovjetski sistem kolektivnih kmetij, državno podanstvo. Friedrich Hayek je to zapisal v knjigi Pot v hlapčevstvo (The Road to Serfdom). To je menil tudi Mihail Gorbačov.^[] V nekaterih komunističnih državah so bili kmetje vezani na svoje kmetije. Nekatere so se imenovale kolhozi, ki naj bi bili kolektivne kmetije. Nekatere so se imenovale sovhoz, ki so bile v državni lasti. Vlada je uporabljala sistem notranjih potnih listov in registracije gospodinjstev (kot je kitajski sistem hukou), da bi ljudi prisilila ostati na svojih kmetijah. Posejati so morali pridelke v skladu z navodili osrednjih oblasti, zlasti če so bili na državnih kmetijah. Te oblasti so nato "kupovale" njihove kmetijske pridelke po nizkih cenah, pridobljeni denar pa so porabile za naložbe v težko industrijo. ^[]

Ta vrsta podrejenosti je v Rusiji trajala do leta 1974 (s kratkim premorom med državljansko vojno). Z odlokom vlade ZSSR št. 667 so kmetje dobili identifikacijske dokumente z neomejeno pravico do gibanja po državi. To se je zgodilo prvič v ruski zgodovini. Mogoče je, da se takšen sistem še vedno dogaja na kitajskem podeželju.

• Najemni služabnik
• Kmetija
• Fiefdom
• Yeoman
• Villein