Prusija

Geografija

Meje Prusije so se skozi čas spreminjale. Ni bila vedno na istem mestu. Večinoma je bila Prusija majhen del današnje severne Poljske. Potem ko se je tja preselilo živeti majhno število Prusov, so se tja priselili tudi Nemci. Leta 1934 je Prusija mejila na Francijo, Belgijo, Luksemburg, Nizozemsko, Dansko in Litvo. Nekateri deli Prusije so na vzhodu Poljske. Pred letom 1918 je bil v Prusiji tudi velik del zahodne Poljske. Med letoma 1795 in 1807 je Prusija nadzirala tudi Varšavo in večino osrednje Poljske.

Pred letom 1934 so bile te regije prav tako v Prusiji:

• Zahodna Prusija in Vzhodna Prusija, ki sta zdaj na Poljskem in v Rusiji.
• Pomerania
• Šlezija
• Brandenburg
• Lužica
• Dežela Saška (zdaj Saška-Anhalt)
• Kraljevina Hannover
• Schleswig-Holstein
• Vestfalija
• deli Hessen
• Porenje
• nekaj manjših območij na jugu, na primer Württemberg-Hohenzollern, kjer so živeli voditelji Prusije

Vendar nekatere regije nikoli niso bile del Prusije, na primer Oldenburg, Mecklenburg in hanzijske mestne države.

Severovzhodna Nemčija je bila protestantska, zato so bili Prusi večinoma protestanti. V Porenju, Vzhodni Prusiji, Posnu, Šleziji, Zahodni Prusiji in Ermlandiji pa je bilo veliko katoličanov. Države na jugu Nemčije (zlasti Avstrija in Bavarska) so bile katoliške, zato niso želele, da bi jim vladali Prusi. Prusija je bila večinoma nemška, vendar je bilo konec 18. stoletja na novih poljskih območjih tudi veliko Poljakov. Leta 1918 so ta poljska območja pripadla Poljski, leta 1945 pa sta Poljski pripadli še Pomeranija in Vzhodna Prusija. Severna Vzhodna Prusija, zlasti Kaliningrad, je bila dodeljena Rusiji.

Geografija

Meje Prusije so se skozi čas spreminjale. Ni bila vedno na istem mestu. Večinoma je bila Prusija majhen del današnje severne Poljske. Potem ko se je tja preselilo živeti majhno število Prusov, so se tja priselili tudi Nemci. Leta 1934 je Prusija mejila na Francijo, Belgijo, Luksemburg, Nizozemsko, Dansko in Litvo. Nekateri deli Prusije so na vzhodu Poljske. Pred letom 1918 je bil v Prusiji tudi velik del zahodne Poljske. Med letoma 1795 in 1807 je Prusija nadzirala tudi Varšavo in večino osrednje Poljske.

Pred letom 1934 so bile te regije prav tako v Prusiji:

• Zahodna Prusija in Vzhodna Prusija, ki sta zdaj na Poljskem in v Rusiji.
• Pomerania
• Šlezija
• Brandenburg
• Lužica
• Dežela Saška (zdaj Saška-Anhalt)
• Kraljevina Hannover
• Schleswig-Holstein
• Vestfalija
• deli Hessen
• Porenje
• nekaj manjših območij na jugu, na primer Württemberg-Hohenzollern, kjer so živeli voditelji Prusije

Vendar nekatere regije nikoli niso bile del Prusije, na primer Oldenburg, Mecklenburg in hanzijske mestne države.

Severovzhodna Nemčija je bila protestantska, zato so bili Prusi večinoma protestanti. V Porenju, Vzhodni Prusiji, Posnu, Šleziji, Zahodni Prusiji in Ermlandiji pa je bilo veliko katoličanov. Države na jugu Nemčije (zlasti Avstrija in Bavarska) so bile katoliške, zato niso želele, da bi jim vladali Prusi. Prusija je bila večinoma nemška, vendar je bilo konec 18. stoletja na novih poljskih območjih tudi veliko Poljakov. Leta 1918 so ta poljska območja pripadla Poljski, leta 1945 pa sta Poljski pripadli še Pomeranija in Vzhodna Prusija. Severna Vzhodna Prusija, zlasti Kaliningrad, je bila dodeljena Rusiji.

Zgodovina

Leta 1226 je poljski knez Konrad Mazovski (Mazovija je kraj na severu Poljske) zaprosil tevtonske viteze iz Transilvanije, naj pridejo v Mazovijo. Želel je, da bi se borili proti pruskim plemenom na njegovih mejah. Borili so se več kot 100 let. Nato so ustvarili novo državo. Ta država je čez nekaj časa obvladovala večino današnje Estonije, Latvije in Litve ter dele severne Poljske. Leta 1466 so bili vitezi podrejeni kralju Poljske in Litve. Leta 1525 je vodja vitezov postal protestant. Del viteške dežele je spremenil v vojvodino Prusijo, ki je bila takrat del Kraljevine Poljske.

Takrat je bila vojvodina Prusija le območje vzhodno od kraja, kjer se reka Visla izliva v morje. Leta 1618 je bil novi pruski vojvoda vojvoda Janez Sigismund Brandenburški. Bil je tudi brandenburški markiz. Brandenburgu je vladala družina Hohenzollern. Vojvodina Prusija je bila za družino Hohenzollern pomembna, ker ni bila del Svetega rimskega cesarstva. Nova država se je imenovala Brandenburg-Prusija. Sredi države je bila poljska dežela, vendar se je Brandenburg-Prusija oddaljevala od Poljske. Pod vladavino Friderika Viljema, ki se je imenoval veliki volilec, je Prusija dobila nekaj novih dežel v Magdeburgu in na območjih zahodno od Rena.

Kraljevina Prusija

Leta 1701 sta cesar Svetega rimskega cesarstva in poljski kralj dovolila, da se Brandenburg-Prusija imenuje "Kraljevina Prusija", njen kralj pa je bil Friderik I. ("Veliki"). Pod Friderikom II. je Prusija vodila vojno proti Avstriji in zavzela Šlezijo. Vojne so se končale leta 1763; Prusija je bila takrat najmočnejša država v vzhodni Nemčiji. Drugi deli Nemčije, vključno s Pomeranijo, so zaradi poroke ali smrti pripadli Prusiji.

V tem času se je povečala pruska vojska, prav tako pa tudi upravni sistem. Do leta 1945 sta bila to najpomembnejša dela nemške države. Med letoma 1772 in 1795 so si Prusija, Rusija in Avstrija razdelile Poljsko na dele (delitev Poljske). Prusija je nadzorovala ozemlje na skrajnem vzhodu, vključno z mestom Varšava.

Friderik Viljem II. je Prusijo leta 1792 vključil v vojno s Francijo. Pri Valmyju je izgubil in Franciji prepustil svoje zahodne dežele. Friderik Viljem III. je začel novo vojno, vendar je izgubil pri Jeni. S pogodbo v Tilsitu je Franciji prepustil še več ozemlja.

Leta 1813 je Prusija ponovno začela vojno z Napoleonovo Francijo. Leta 1815 je Prusija dobila nazaj dežele, ki jih je izgubila v prejšnjih vojnah, ter celotno Porenje, Vestfalijo in nekatere druge dežele. Te dežele na zahodu so bile zelo pomembne, zlasti Porurska dolina. To je bilo novo središče nemške industrializacije in sedež orožarske industrije. Po napoleonskih vojnah je bila Prusija najmočnejša sila v Nemčiji in močnejša od Avstrije.

Na začetku 19. stoletja sta v Nemčiji obstajali dve politični skupini. Liberalci so želeli demokratični sistem z eno močno centralno vlado. Konservativci so želeli, da bi bila Nemčija sestavljena iz skupine neodvisnih, šibkih držav^[]. Leta 1848 je Evropo zajela revolucija. Friderik Viljem IV. je bil zaskrbljen. Dovolil je ustanoviti narodno skupščino in ustavo. Novi frankfurtski parlament je želel Frideriku Viljemu podeliti krono vse Nemčije, vendar je ni želel. Rekel je, da revolucionarji ne morejo imenovati kraljev. Zdaj je imela Prusija napol demokratično ustavo, vendar je imelo v resnici moč plemstvo z zemljo (Junkerji), zlasti na vzhodu.

Cesarska Prusija

Leta 1862 je pruski kralj Viljem I. imenoval Otta von Bismarcka za predsednika vlade Prusije. Bismarck je želel, da liberalci in konservativci izgubijo. Želel je ustvariti močno, združeno Nemčijo, vendar je to želel storiti pod vodstvom junkerjev in ne zahodnonemških liberalcev. Zato je sprožil tri vojne:

• z Dansko leta 1864 - s tem je Prusija dobila nadzor nad območjem Schleswig-Holstein
• z Avstrijo leta 1869 (avstrijsko-pruska vojna) - to je Prusiji omogočilo, da je zasedla Hannover in večino drugih severnonemških ozemelj, ki jih je prej obvladovala Avstrija.
• s Francijo leta 1870 (francosko-pruska vojna) - tako je Bismarck lahko nadzoroval Meklenburg, Bavarsko, Baden, Württemberg in Saško. Po tem so te države (ne pa tudi Avstrija) postale del združenega nemškega cesarstva, Viljem I. pa je prevzel naslov cesarja (Kaiser).

To je bil vrhunski trenutek Prusije. Gospodarska in politična prihodnost je bila videti dobra. Toda po 99 dneh, leta 1888, je država dobila novega voditelja, cesarja Viljema II. Odpustil je Bismarcka, ki je leta 1890 izgubil službo, in Viljem II. je začel izvajati novo zunanjo politiko. Povečal je vojsko in mornarico ter tvegal. To je bil eden od razlogov za vstop Nemčije v prvo svetovno vojno. Ko so Nemci in njihovi zavezniki to vojno izgubili, so pruski junkerji izgubili oblast. Pruski kralj in drugi nemški kralji so morali oditi. Nemčija je postala Weimarska republika. Leta 1919 je bila z versajsko pogodbo ponovno ustanovljena poljska država, Prusija pa se je morala odpovedati velikemu delu svojih ozemelj. Poljski koridor je bil razdeljen med Vzhodno Prusijo in Nemčijo.

Konec Prusije

Ob koncu prve svetovne vojne je Versajska pogodba Zahodno Prusijo ločila od preostale Nemčije in tako ustanovila svobodno mesto Danzig in poljski koridor, da bi Poljska imela dostop do oceana in ne do kopnega. Nekateri so želeli Prusijo razdeliti na manjše države, vendar se to ni zgodilo. Prusija je postala "Svobodna država Prusija" (Freistaat Preußen), največja država v Weimarski republiki. Svobodna država Prusija je predstavljala več kot 60 % vseh zemljišč v Weimarski republiki. V pruski svobodni državi je bilo industrijsko območje Porurja in mesto Berlin, zato je tam živelo veliko ljudi z levičarskimi političnimi idejami. Socialdemokrati in katoliški center so bili na oblasti večino dvajsetih let 20. stoletja.

Leta 1932 je nemški konservativni kancler Franz von Papen prevzel nadzor nad Prusijo in ukinil demokratično ustavo te države. To je bil tudi konec nemške demokracije. Leta 1933 je notranji minister Prusije postal Hermann Göring, ki je bil zdaj zelo močan. Leta 1934 so nacisti prevzeli oblast v nemških državah.

Leta 1945 je vojska Sovjetske zveze zavzela celotno vzhodno in osrednjo Nemčijo (in Berlin). Poljska je zasedla vse vzhodno od črte Odra-Nisa, na primer Šlezijo, Pomorjansko, vzhodni Brandenburg in Vzhodno Prusijo. Sovjetska zveza je zasedla severno tretjino Vzhodne Prusije, vključno s Königsbergom, zdaj Kaliningradom. Okoli deset milijonov Nemcev je moralo pobegniti s teh območij. Na njihovo mesto so se preselili Poljaki in Rusi. Zaradi tega in ker so komunisti prevzeli nadzor nad zemljišči v NDR, imenovani tudi Vzhodna Nemčija, je bilo z Junkerjem in Prusijo konec.

Leta 1947 so se ZDA, Velika Britanija, Francija in Sovjetska zveza uradno dogovorile o koncu Prusije. V sovjetski coni (ki se je od leta 1949 imenovala NDR), ki je vključevala pruske dežele, sta bili zdaj deželi Brandenburg in Saška-Anhalt. Pruski deli Pomeranije so pripadli Meklenburgu-Predpomurju. Leta 1952 je vlada NDR prenehala uporabljati dežele in namesto njih začela uporabljati okrožja. Leta 1990, ob koncu NDR, so se dežele vrnile. Na Zahodu (od leta 1949 imenovanem Zvezna republika Nemčija ali Zahodna Nemčija) so pruske dežele pripadle Severnemu Porenju-Vestfaliji, Spodnji Saški, Hessnu, Porenju-Pfalzu in Schleswig-Holsteinu. Baden-Württemberg je prevzel deželo Hohenzollern.

Ideja o Prusiji v Nemčiji ni povsem mrtva. Nekateri želijo združiti dežele Brandenburg, Mecklenburg-Predpomorjansko in Berlin ter jih imenovati Prusija. Vendar nemških politikov ta zamisel ne zanima. ^[] Berlinska ustava omogoča, da Berlin in Brandenburg postaneta ena država, vendar so prebivalci Berlina 5. maja 1996 glasovali proti temu.

     Ozemlje, izgubljeno po prvi svetovni vojni Ozemlje, izgubljeno po drugi svetovni vojni Današnja Nemčija


Prusija v nemškem cesarstvu 1871-1918


Rast Brandenburške-Pruske, 1600-1795


Otto von Bismarck

Zgodovina

Leta 1226 je poljski knez Konrad Mazovski (Mazovija je kraj na severu Poljske) zaprosil tevtonske viteze iz Transilvanije, naj pridejo v Mazovijo. Želel je, da bi se borili proti pruskim plemenom na njegovih mejah. Borili so se več kot 100 let. Nato so ustvarili novo državo. Ta država je čez nekaj časa obvladovala večino današnje Estonije, Latvije in Litve ter dele severne Poljske. Leta 1466 so bili vitezi podrejeni kralju Poljske in Litve. Leta 1525 je vodja vitezov postal protestant. Del viteške dežele je spremenil v vojvodino Prusijo, ki je bila takrat del Kraljevine Poljske.

Takrat je bila vojvodina Prusija le območje vzhodno od kraja, kjer se reka Visla izliva v morje. Leta 1618 je bil novi pruski vojvoda vojvoda Janez Sigismund Brandenburški. Bil je tudi brandenburški markiz. Brandenburgu je vladala družina Hohenzollern. Vojvodina Prusija je bila za družino Hohenzollern pomembna, ker ni bila del Svetega rimskega cesarstva. Nova država se je imenovala Brandenburg-Prusija. Sredi države je bila poljska dežela, vendar se je Brandenburg-Prusija oddaljevala od Poljske. Pod vladavino Friderika Viljema, ki se je imenoval veliki volilec, je Prusija dobila nekaj novih dežel v Magdeburgu in na območjih zahodno od Rena.

Kraljevina Prusija

Leta 1701 sta cesar Svetega rimskega cesarstva in poljski kralj dovolila, da se Brandenburg-Prusija imenuje "Kraljevina Prusija", njen kralj pa je bil Friderik I. ("Veliki"). Pod Friderikom II. je Prusija vodila vojno proti Avstriji in zavzela Šlezijo. Vojne so se končale leta 1763; Prusija je bila takrat najmočnejša država v vzhodni Nemčiji. Drugi deli Nemčije, vključno s Pomeranijo, so zaradi poroke ali smrti pripadli Prusiji.

V tem času se je povečala pruska vojska, prav tako pa tudi upravni sistem. Do leta 1945 sta bila to najpomembnejša dela nemške države. Med letoma 1772 in 1795 so si Prusija, Rusija in Avstrija razdelile Poljsko na dele (delitev Poljske). Prusija je nadzorovala ozemlje na skrajnem vzhodu, vključno z mestom Varšava.

Friderik Viljem II. je Prusijo leta 1792 vključil v vojno s Francijo. Pri Valmyju je izgubil in Franciji prepustil svoje zahodne dežele. Friderik Viljem III. je začel novo vojno, vendar je izgubil pri Jeni. S pogodbo v Tilsitu je Franciji prepustil še več ozemlja.

Leta 1813 je Prusija ponovno začela vojno z Napoleonovo Francijo. Leta 1815 je Prusija dobila nazaj dežele, ki jih je izgubila v prejšnjih vojnah, ter celotno Porenje, Vestfalijo in nekatere druge dežele. Te dežele na zahodu so bile zelo pomembne, zlasti Porurska dolina. To je bilo novo središče nemške industrializacije in sedež orožarske industrije. Po napoleonskih vojnah je bila Prusija najmočnejša sila v Nemčiji in močnejša od Avstrije.

Na začetku 19. stoletja sta v Nemčiji obstajali dve politični skupini. Liberalci so želeli demokratični sistem z eno močno centralno vlado. Konservativci so želeli, da bi bila Nemčija sestavljena iz skupine neodvisnih, šibkih držav^[]. Leta 1848 je Evropo zajela revolucija. Friderik Viljem IV. je bil zaskrbljen. Dovolil je ustanoviti narodno skupščino in sprejeti ustavo. Novi frankfurtski parlament je želel Frideriku Viljemu podeliti krono vse Nemčije, vendar je ta ni želel. Rekel je, da revolucionarji ne morejo imenovati kraljev. Zdaj je imela Prusija napol demokratično ustavo, vendar je imelo v resnici moč plemstvo z zemljo (Junkerji), zlasti na vzhodu.

Cesarska Prusija

Leta 1862 je pruski kralj Viljem I. imenoval Otta von Bismarcka za predsednika vlade Prusije. Bismarck je želel, da liberalci in konservativci izgubijo. Želel je ustvariti močno, združeno Nemčijo, vendar je to želel storiti pod vodstvom junkerjev in ne zahodnonemških liberalcev. Zato je sprožil tri vojne:

• z Dansko leta 1864 - s tem je Prusija dobila nadzor nad območjem Schleswig-Holstein
• z Avstrijo leta 1869 (avstrijsko-pruska vojna) - to je Prusiji omogočilo, da je zasedla Hannover in večino drugih severnonemških ozemelj, ki jih je prej obvladovala Avstrija.
• s Francijo leta 1870 (francosko-pruska vojna) - tako je Bismarck lahko nadzoroval Meklenburg, Bavarsko, Baden, Württemberg in Saško. Po tem so te države (ne pa tudi Avstrija) postale del združenega nemškega cesarstva, Viljem I. pa je prevzel naslov cesarja (Kaiser).

To je bil vrhunski trenutek Prusije. Gospodarska in politična prihodnost je bila videti dobra. Toda po 99 dneh, leta 1888, je država dobila novega voditelja, cesarja Viljema II. Odpustil je Bismarcka, ki je leta 1890 izgubil službo, in Viljem II. je začel izvajati novo zunanjo politiko. Povečal je vojsko in mornarico ter tvegal. To je bil eden od razlogov za vstop Nemčije v prvo svetovno vojno. Ko so Nemci in njihovi zavezniki to vojno izgubili, so pruski junkerji izgubili oblast. Pruski kralj in drugi nemški kralji so morali oditi. Nemčija je postala Weimarska republika. Leta 1919 je bila z versajsko pogodbo ponovno ustanovljena poljska država, Prusija pa se je morala odpovedati velikemu delu svojih ozemelj. Poljski koridor je bil razdeljen med Vzhodno Prusijo in Nemčijo.

Konec Prusije

Ob koncu prve svetovne vojne je Versajska pogodba Zahodno Prusijo ločila od preostale Nemčije in tako ustanovila svobodno mesto Danzig in poljski koridor, da bi Poljska imela dostop do oceana in ne do kopnega. Nekateri so želeli Prusijo razdeliti na manjše države, vendar se to ni zgodilo. Prusija je postala "Svobodna država Prusija" (Freistaat Preußen), največja država v Weimarski republiki. Svobodna država Prusija je predstavljala več kot 60 % vseh zemljišč v Weimarski republiki. V pruski svobodni državi je bilo industrijsko območje Porurja in mesto Berlin, zato je tam živelo veliko ljudi z levičarskimi političnimi idejami. Socialdemokrati in katoliški center so bili na oblasti večino dvajsetih let 20. stoletja.

Leta 1932 je nemški konservativni kancler Franz von Papen prevzel nadzor nad Prusijo in ukinil demokratično ustavo te države. To je bil tudi konec nemške demokracije. Leta 1933 je notranji minister Prusije postal Hermann Göring, ki je bil zdaj zelo močan. Leta 1934 so nacisti prevzeli oblast v nemških državah.

Leta 1945 je vojska Sovjetske zveze zavzela celotno vzhodno in osrednjo Nemčijo (in Berlin). Poljska je zasedla vse vzhodno od črte Odra-Nisa, na primer Šlezijo, Pomorjansko, vzhodni Brandenburg in Vzhodno Prusijo. Sovjetska zveza je zasedla severno tretjino Vzhodne Prusije, vključno s Königsbergom, zdaj Kaliningradom. Okoli deset milijonov Nemcev je moralo pobegniti s teh območij. Na njihovo mesto so se preselili Poljaki in Rusi. Zaradi tega in ker so komunisti prevzeli nadzor nad zemljišči v NDR, imenovani tudi Vzhodna Nemčija, je bilo z Junkerjem in Prusijo konec.

Leta 1947 so se ZDA, Velika Britanija, Francija in Sovjetska zveza uradno dogovorile o koncu Prusije. V sovjetski coni (ki se je od leta 1949 imenovala NDR), ki je vključevala pruske dežele, sta bili zdaj deželi Brandenburg in Saška-Anhalt. Pruski deli Pomeranije so pripadli Meklenburgu-Predpomurju. Leta 1952 je vlada NDR prenehala uporabljati dežele in namesto njih začela uporabljati okrožja. Leta 1990, ob koncu NDR, so se dežele vrnile. Na Zahodu (od leta 1949 imenovanem Zvezna republika Nemčija ali Zahodna Nemčija) so pruske dežele pripadle Severnemu Porenju-Vestfaliji, Spodnji Saški, Hessnu, Porenju-Pfalzu in Schleswig-Holsteinu. Baden-Württemberg je prevzel deželo Hohenzollern.

Ideja o Prusiji v Nemčiji ni povsem mrtva. Nekateri želijo združiti dežele Brandenburg, Mecklenburg-Predpomorjansko in Berlin ter jih poimenovati Prusija. Vendar nemških politikov ta zamisel ne zanima. ^[] Berlinska ustava omogoča, da Berlin in Brandenburg postaneta ena država, vendar so prebivalci Berlina 5. maja 1996 glasovali proti temu.

     Ozemlje, izgubljeno po prvi svetovni vojni Ozemlje, izgubljeno po drugi svetovni vojni Današnja Nemčija


Prusija v nemškem cesarstvu 1871-1918


Rast Brandenburške-Pruske, 1600-1795


Otto von Bismarck