Nemščina: jezik, razširjenost, narečja in osnovna slovnica

Nemščina: razširjen jezik v EU z 100+ milijoni govorcev — pregled zgodovine, narečij, osnovne slovnice, pisave in nasveti za učenje.

Nemščina (nemško: Deutsch ali die deutsche Sprache) je zahodnogermanski jezik v indoevropski jezikovni družini. Spada med največje evropske jezike in ima dolgo zgodovino standardizacije ter bogato knjižno tradicijo.

Razširjenost

Nemščino govorijo kot materni jezik predvsem v Nemčiji, Avstriji, Švici, Lihtenštajnu in Luksemburgu, kjer je skupaj približno 95–100 milijonov maternih govorcev; če upoštevamo tudi govorce kot drugi jezik, je število govorcev okoli 130 milijonov. Nemščina je najbolj razširjen materni jezik v Evropski uniji. Poleg tega govorci nemščine živijo v Belgiji in na Nizozemskem, pa tudi v Franciji in severni Italiji. V številnih državah zunaj Evrope, zlasti v Združenimi državami Amerike in Kanado, obstajajo skupnosti potomcev izseljencev, ki ure in poslujejo v nemščini. Poleg tega so skupine govorcev prisotne tudi v vzhodni Evropi, na primer v Bolgariji, Romuniji in Rusiji.

Narečja in standardni jezik

Nemščina ni enoten jezik, ampak obsežna skupina narečij in regionalnih različic. Tradicionalno delimo narečja na nizko (Low German / Platt), srednjo in visoko (High German) nemščino; znotraj teh skupin so velike razlike — na primer bavarsko in alemanško (med katerimi spada tudi švicarsko) so zelo različna.

V govornem življenju v Švici prevladujejo narečja, ki se pogosto imenujejo Švicarska nemščina. Ta narečja so v vsakodnevni govorici pogosto precej drugačna od standardne (pisne) nemščine, zaradi česar so lahko težko razumljiva za govorce iz Nemčije ali Avstrije. Nekateri zgodovinski in družbeni dejavniki, tudi v času druge svetovne vojne, so prispevali k poudarjanju švicarske identitete in rabe narečij; hkrati je v Švici standardna nemščina predvsem pisni standard, medtem ko se v govoru ohranjajo lokalna narečja. Razlike v pisavi, na primer uporaba črke ß, so v švicarskem standardnem pisanju prav tako rešljive — v Švici se ß običajno nadomešča z ss.

Osnovna slovnica in značilnosti

Nemščina je strukturirana jezik z jasno izraženimi slovničnimi kategorijami. Nekaj ključnih značilnosti:

• Spol in člen: Samostalniki imajo tri sklone spola: moški, ženski in srednji (maskulin, feminin, neutrum). Pred samostalniki se uporabljajo določeni in nedoločeni členi, ki se spreminjajo glede na spol, število in sklon.
• Sklepi (skloni): Nemščina ima štiri sklone: imenovalnik (nominativ), tožilnik (akuzativ), dajalnik (dativ) in rodilnik (genitiv). Ti vplivajo na obliko samostalnikov, členov in pridevnikov in so temelj slovnične strukture (primerov in).
• Besedni red: V glavnih povedih ima nemščina običajno pravilo drugega mesta za glagol (V2). V odvisnih stavkih in pri nekaterih glagolskih zvezah (na primer pri rabi pomožnih glagolov) pa je glavni del glagola pogosto na koncu stavka — zato pri zgradbah s pomožnimi glagoli vidimo obliko, kjer se delež glagola prestavi na konec stavka (npr. Jemand hat mein Auto gestohlen ali Jemand hat mich letzte Nacht angerufen).
• Pomembne osebnosti glagolov: Nemščina ima ločljive predpone pri nekaterih glagolih (separable verbs), močne in šibke glagole z nepravilnimi pregibi ter pogosto rabo sklopa pomožnih glagolov za tvorbo sestavljenih časov.
• Samostalniki in pravopis: V standardni nemški pisavi se vsak samostalnik piše z veliko začetnico, kar v sodobnih evropskih jezikih ni več pogosto — to je ena od prepoznavnih značilnosti standardne nemščine.

Besedišče in sorodnost z drugimi jeziki

Nemščina je del zahodnogermanske skupine in je sorodna angleščini in nizozemščini. Velik del besedišča v nemščini ima skupne korenine z angleščino, zato so nekatere besede podobne. Kljub temu se slovnica lahko zdi bolj zapletena zaradi sklonskega sistema, spola, različnih konjugacij in besednega reda.

Pisava in posebnosti

Nemščina uporablja latinsko pisavo z nekaj dodatnimi znaki: umlauti (ä, ö, ü) in znak ß (Eszett / sharp S). Po pravilu švicarskega standardnega pisanja se ß pogosto nadomešča z ss, zato ga v švicarskih besedilih ne najdemo.

Za učenje nemščine je koristno razumeti osnovne slovnične kategorije (spol, sklon, število), pogoste vzorce tvorjenja množine in nepravilne glagole ter vaditi tipične slovnične strukture (npr. vrstni red besed v glavnih in odvisnih stavkih). Standardni nemški jezik temelji na dolgo časa razvijajočih se normah in slovnicah, zato obstaja veliko gradiv, slovarjev in pravil (npr. Duden), ki pomagajo pri njegovem učenju in pravilni rabi.

Vprašanja in odgovori

V: Kateri jezik je nemščina?

V: Koliko ljudi govori nemški jezik v naravi?

V: Kje zunaj Nemčije, Avstrije, Švice, Lihtenštajna in Luksemburga govorijo nemško?

V: Kakšna je slovnica nemščine v primerjavi z angleščino?

V: Ali je standardna nemščina uradni jezik v Švici?

V: Zakaj se švicarska narečja še danes tako razlikujejo od standardne nemščine?

Išči po črki