Pravopis (ortografija): definicija, pravila in primeri pisanja

Angleška ortografija ali angleški pravopis je način, kako se 26 črk abecede uporablja za zapis 36 (IPA) zvokov angleščine. Prvi rokopisi v stari angleščini so bili napisani z latinico. Ta je imela 24 črk. ^p16

Samoglasniki

Nobena abeceda ne ustreza natančno svojemu jeziku. Eden od razlogov za to je, da je zvokov vedno več kot črk. V angleščini je veliko več samoglasnikov kot samoglasnikov. Stari Grki, ki so prvi začeli uporabljati črke za samoglasnike, so se odločili, da bodo za samoglasniške zvoke uporabili le nekaj črk. Ta odločitev je vplivala na vse poznejše abecede:

"Pomen Grkov v zgodovini abecedne pisave je izjemen. Vse abecede, ki se danes uporabljajo v Evropi, so neposredno ali posredno povezane s starogrško."

Angleščina bi potrebovala približno 20 samoglasnikov, da bi predstavila samoglasniške foneme (~zvoke), ki se uporabljajo v splošni rabi,^p237 in nekateri jeziki pa imajo več črk za samoglasnike. Gruzijski jezik ima skupaj 41 črk. Krajša abeceda deluje tako, da se za en sam zvok uporabljajo dve ali tri črke ali ena črka za več zvokov.

Soglasniki

Angleška abeceda ima le tri soglasnike, ki imajo en sam zvok, ne morejo nastati v drugih kombinacijah in niso nikoli nemi: n, r in v. Angleški jezik uporablja od 22 do 26 soglasniških fonemov.

Dialekti

Drugi razlog, da abecede nikoli ne ustrezajo natančno jezikom, je narečje. Govorjeni jezik se razlikuje od kraja do kraja in od časa do časa. To je zelo očitno pri angleščini, saj se izgovorjava v različnih delih sveta zelo razlikuje. Pisni jezik bo vedno manj prilagodljiv kot njegov govorjeni starševski jezik. Ima drugačno funkcijo in se ustvarja mehanično. Služiti mora vsem, ki govorijo ta jezik, to pa počne tako, da ohranja podobno pisavo v različnih obdobjih.

Zato imajo vse abecede zvoke, ki jih je težko predstaviti z uporabljenimi črkami. Tudi angleščina ima druge težave: zvoke, ki jih lahko zapišemo na različne načine, in črkovanje, ki jih lahko izgovarjamo na različne načine. Vse to povzroča težave pri črkovanju.

Razlike med ameriškim in britanskim angleškim pravopisom so nastale predvsem zaradi enega človeka. Noah Webster (1758-1843) je napisal gramatiko, pravopisno knjigo in nazadnje ameriški slovar angleškega jezika. Pri tem je predlagal številne poenostavitve v pravopisu. V svojem slovarju je izbral s namesto c v besedah, kot je defense, spremenil re v er v besedah, kot je center, in izpustil enega od L v besedi traveler. Sprva je ohranil u v besedah, kot sta color ali favor, vendar ga je v poznejših izdajah opustil. Spremenil je tudi jezik v tung: to se ni obdržalo. Njegov glavni razlog je bil pomagati otrokom pri učenju branja in pisanja. Websterjev slovar je vseboval sedemdeset tisoč besed, od katerih se jih dvanajst tisoč še nikoli prej ni pojavilo v nobenem slovarju.

Webster je ustvaril nekoliko drugačno identiteto ameriške angleščine. Ker pa si ni prizadeval odpraviti nekaterih najbolj očitnih težav, njegove spremembe ne vplivajo na način rabe jezika. Primer resničnih težav v angleškem pravopisu je končnica -ough, ki se izgovarja na več različnih načinov: tough, bough, cough ... Glavni vzroki za pravopisne razlike so zgodovinski. Izposojene besede imajo svoj (tuji) pravopis. Nekatere francoske izposojenke se še vedno pišejo na francoski način, druge pa so se spremenile.

Reformo angleškega pravopisa so po Webstru predlagali številni ljudje, na primer George Bernard Shaw, ki je predlagal novo fonetično abecedo za angleščino. V nekaterih primerih so bile Websterjeve spremembe v Veliki Britaniji splošno sprejete: program črkovanja je prišel iz francoščine; ameriški program je očitno preprostejši in bolj skladen z besednimi končnicami v angleščini. V našem sodobnem svetu je angleški pravopis še vedno problem. V nekaterih državah (zlasti v Franciji) lahko nacionalni odbor svetuje in usmerja glede pravopisa. Angleščina je dolgo časa bežala izpod nacionalne skrbi.

• Pravopis je sicer pomemben, vendar manj kot to, kako se jezik uporablja v praksi. Razlike med britansko in ameriško angleščino so bolj povezane z idiomi, slengom in besediščem kot s pravopisom. V tem pogledu je črkovanje v pisni ali tiskani obliki podobno izgovarjavi v govoru. To so nujna zunanja oblačila, vendar je notranja vsebina pomembnejša.
• V Wikipediji (upoštevajte pravopis) so lahko članki v ameriški ali britanski angleščini, vendar morajo biti v vsakem članku dosledni. Več podrobnosti: Wikipedija:Priročnik sloga

Na sodobno britansko črkovanje in uporabo sta močno vplivala dva velika angleška slovarja, Slovar angleškega jezika Samuela Johnsona (1755) in Oxfordski angleški slovar Jamesa Murrayja. Johnsonov slovar je bil izjemno vpliven tako v tujini kot doma. Slovar je bil izvožen v Ameriko.

"Sprejetje slovarja v Ameriki je bil pomemben dogodek ne le v zgodovini slovarja, temveč tudi v zgodovini leksikografije. Za Američane v drugi polovici 18. stoletja je bil Johnson avtoriteta na področju jezika in njegov sloves je zaznamoval nadaljnji razvoj ameriških slovarjev.^p224

Za ameriške leksikografe je bilo slovar nemogoče prezreti:

"Velika ameriška leksikografa 19. stoletja, Noah Webster in Joseph Emerson Worcester, sta se ostro sporekla o Johnsonovi zapuščini. Leta 1789 je [Webster] izjavil, da 'Velika Britanija, katere otroci smo in katere jezik govorimo, ne bi smela biti več naše merilo, saj je okus njenih pisateljev že pokvarjen, njen jezik pa propada' ... Če je Webster našel napako pri Johnsonu, ga je Joseph Worcester pozdravil ... Leta 1846 je dokončal svoj Univerzalni in kritični slovar angleškega jezika.^p226

Nekateri se prepirajo, kateri jezik je najlažje napisati. Ljudje, ki se učijo drugega jezika, običajno mislijo, da je njihov prvi (materni) jezik najlažji. Vendar je za učenca programskih jezikov z natančno določenimi pravili lažje začeti s pisanjem kot z angleščino. Pravopis angleškega jezika je daleč najbolj nepravilen od vseh abecednih pravopisov in se ga je zato najtežje naučiti. Angleščina je po svojem izvoru germanski jezik. Od svojih zgodnjih anglosaških korenin si je izposodila besede iz številnih drugih jezikov: Najpogostejša donatorja angleščine sta francoščina (romanski jezik) in latinščina.

Jezike, ki uporabljajo fonetični zapis, se je lažje naučiti črkovati kot druge. Pri fonetičnem črkovanju se besede črkujejo tako, kot se izgovarjajo. Italijanska beseda "orologio" se na primer izgovarja oh-ro-LO-jo ("gi" vedno tvori zvok "j"). V besedi "knife" se "k" ne izgovarja, čeprav je v angleščini bolj običajno, da se "k" izgovarja, kadar je v besedi.

Ena od težav je, da se lahko podobno zveneče besede pišejo precej različno. Grobo in grob; srečanje in meso; veliko in rešetka. Besede z zapletenim črkovanjem se lahko izgovarjajo preprosto: Leicester se izgovarja kot "Lester". Tudi pravila, ki jih imamo, se pogosto kršijo. "i pred e, razen za c" ima več kot 100 izjem.^p272 Skoraj vse te težave so nastale zaradi zgodovinskih razlogov. Angleščina se je v zadnjih tisoč letih spreminjala in s spreminjanjem jezika so se v njenih delih uveljavili različni pravopisi.

Tukaj so nekateri vzroki za angleški pravopis:

1. Prvotno je bila to 23-črkovna abeceda za približno 35 fonemov (zvokov) stare angleščine. Druge črke so bile dodane pozneje.
2. Po normanski osvojitvi so francoski pisarji uvedli nove pisave.
3. Tiskanje. Številni zgodnji tiskarji so prišli z evropskega kontinenta in v Anglijo prinesli druge pravopisne norme. Vendar se je izgovorjava še naprej spreminjala, čeprav se je tisk ustalil.
4. Tiskanje je sovpadalo z velikim premikom samoglasnikov ob koncu srednje angleščine (konec 14. in 15. stoletja). Da bi se izognili zapletenim podrobnostim, povejmo, kaj se je zgodilo: v enem stoletju se je izgovorjava vseh samoglasnikov spremenila in še vedno ni standardna po vsej Veliki Britaniji. V vsakem primeru pa je črkovanje več tisoč besed zdaj odraz njihove izgovarjave v času Geoffreyja Chaucerja.
5. Učenjaki 16. stoletja so skušali zgodovino besede prikazati z njenim zapisom: nemi "b" v besedi "debt" odraža latinsko debitum.
6. V poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju je bilo dodanih še več izposojenk, kot so pljučnica, idiosinkrasija, epitom, kakav.

Angleščina ima ogromno besed, vendar je njen pravopis sestavljen iz različnih virov. "Velik in raznolik leksikon angleščine je bil kupljen na račun vse bolj deverzificirane grafologije". ^p275

V nekaterih jezikih je skladnost med fonemi in črkami visoka. To pomeni, da imajo za vsak zvok skoraj eno črko. Če bi bila skladnost popolna, bi imeli ti jeziki fonemski pravopis. Angleščina je zelo nefonetična. Ima skoraj vse vrste znanih odstopanj:

1. različne črke za isti zvok
2. dve ali več črk za en sam zvok.
3. zvok je odvisen od bližnjih črk
4. veliko besed, katerih zvok se razlikuje glede na narečje.
5. veliko število izposojenk z uvoženim pravopisom
6. pomanjkljiv: ne predstavlja nekaterih pomembnih razlik v fonemih. Primer: razlika med zvenečim th (the) in nezvenečim th (thin).

To področje preučevanja se imenuje "ortografska globina". Ortografska globina abecedne pisave je stopnja, do katere pisni jezik odstopa od preprostega ujemanja črk in fonemov ena proti ena. Pokaže, kako enostavno je izgovor besede predvideti na podlagi njenega zapisa. Pri plitvih pravopisih je na podlagi zapisane besede lahko izgovoriti besedo, pri globokih pravopisih pa je na podlagi načina zapisa težko izgovoriti besedo. Pri plitvih pravopisih je ujemanje med črkovanjem in zvokom neposredno: glede na pravila izgovarjave lahko besedo pravilno "izgovorimo".

Večina drugih mednarodnih jezikov ima podobne težave: v francoščini, arabščini ali hebrejščini se novi bralci težko naučijo dekodirati besede. Zato se otroci počasneje učijo brati. V španščini in italijanščini obstaja bolj neposredna povezava med črkovanjem in izgovarjavo. To sta jezika z nizko ortografsko globino.

• Ghoti