Ghoti je izmišljen primer besede, ki ponazarja nepravilnosti in neenotnost angleškega pravopisa. Gre za igro z izgovorjavo, pri kateri naj bi kombinacija črk ghoti predstavljala izgovorjavo /ˈfɪʃ/ (torej kot beseda fish). Avtorji primera izberejo tri različne ortografske pare iz različnih besed in jih sestavijo skupaj, da dobijo želeni glas:
- gh → /f/, kot v besedah enough ali tough (/tʌf/);
- o → /ɪ/, kot v besedi women (/ˈwɪmɪn/);
- ti → /ʃ/, kot v besedah nation ali motion (/ˈneɪʃən/, /ˈmoʊʃən/).
Takšna selektivna združevanja so namenjena predvsem retoričnemu učinku: pokažejo, da angleški pravopis vsebuje številne nepravilnosti, če iščemo pravila brez upoštevanja konteksta. V resnici pa ta kombinacija ne pomeni realne izgovorjave — fonologija in ortografske pravilnosti jezika ne dovoljujejo preproste zamenjave kosov iz različnih besed brez upoštevanja položaja črk, zgodovine besed in soglasniških pravil. Tako se ghoti verjetno spontano izgovarja kot [ˈgoʊtaɪ] ali [ˈgəʊtaɪ] (nekaj podobnega "go" + "tie"), gotovo pa ne kot "fish", saj npr. gh redko predstavlja /f/ na začetku besede (primer: ghost) in ti se običajno ne izgovori kot /ʃ/ na koncu normalne besede brez dodatnih zgodovinskih ali morfoloških razlogov.
Primer ghoti je pogosto uporabljen kot humoren ali kritičen pripomoček v razpravah o reformi pravopisa ali pri predstavitvah, kako nezanesljiva je lahko povezanost med črkami in zvoki v angleščini. Navadno je izmišljek pripisan literatu Georgeu Bernardu Shawu, vendar ni trdnih dokazov, da bi bil res on avtor. Kljub temu je primer zelo razširjen in se pojavlja v popularnih razpravah, učnih gradivih in člankih o nepravilnostih angleškega jezika.
Pomembno je razumeti, da so pravila izgovorjave v angleščini vezana na položaj v besedi, zgodovinski razvoj in kombinacije črk – zato posamični primeri ne veljajo kot univerzalna pravila. Igra z ghoti tako služi bolj kot miselni eksperiment in retorična figura kot kot resna fonetična trditev.
Pravopis v angleščini je obravnavan v poglavju o pravopisu.