Govor: definicija, fiziologija, razvoj in motnje govora

Za 'govor', ki pomeni govor, glej Javni govor

Govorjenje je komunikacija z govorjenim jezikom. Jezik imajo samo ljudje. Živali nimajo govora, vendar se nekatere med seboj sporazumevajo z zvoki in gestami.

Govor nastane z vibriranjem glasilk. Zvoke skozi glasilke oblikujejo čeljust, jezik, zobje, neba, ustnice in nos.

Da bi lahko govoril, mora biti sposoben:

1. izbrati zvoke govora.
2. jih razvrstite v zaporedje.
3. proizvajajo zvok v glasilkah.
4. ustnice, jezik, zobje, nos in neba uporabljajo za oblikovanje zvokov.

Težave se lahko pojavijo na kateri koli stopnji tega štiristopenjskega procesa. Govorni in jezikovni terapevt lahko pomaga ugotoviti, na kateri stopnji zaporedja se pojavljajo težave, in vam nudi terapijo.

Učinkovit govor vključuje naslednje elemente: tekočnost, prožnost, natančnost in razumljivost.

Kaj je govor?

Govor je sposobnost proizvajanja urejenih zvokov, s katerimi ljudje prenašajo pomen. Vključuje izgovorjavo posameznih glasov (fonemov), sestavljanje besed in stavkov ter uporabo melodije in ritma (intonavanje). Govor je le ena od oblik človeške komunikacije, tesno povezana z jezikom in slušnim zaznavanjem.

Fiziologija govora

Govor je rezultat usklajenega delovanja dihalnega sistema, grla (laringsa), glasilnih gubic in artikulacijskih organov. Ključni deli so:

• pljuča (vir zraka in pritisk za zvočenje),
• grlo in glasilke (generiranje temeljnega glasu),
• artikulatorji: čeljust, jezik, zobje, neba, ustnice in nosna votlina (oblika končnih zvokov),
• slušni sistem (slušni povratni mehanizem za korekcijo zvoka),
• živčni sistem (motorični in jezikovni centri v možganih, npr. Brocina in Wernickejeva področja, motorična skorja, mali možgani in gangliji bazalnih struktur) za načrtovanje in nadzor gibanj.

Pri govoru je pomemben tudi slušni nadzor: zvočni povratni signali pomagajo prilagajati glasnost, višino in natančnost izgovorjave.

Razvoj govora

Razvoj govora pri otroku poteka po običajnih mejnikih, vendar z veliko individualnih razlik:

• 0–3 mesece: brundanje in odzivanje na glasove, osnovno pljuvanje z zvoki;
• 4–6 mesecev: krajšanje in glasovno brbljanje (cocanje), razvoj različnih zvočnih kombinacij;
• 6–12 mesecev: brbljanje postane bolj strukturirano, pojavljajo se prvi približni "besede";
• okoli 12 mesecev: običajno prva prava beseda;
• 18–24 mesecev: sestavljanje dvo-besednih kombinacij (npr. "mama gor"), hitro širjenje besedišča;
• 2–3 leta: krajše stavke, boljša izgovorjava večine zvokov, razvoj slovnice;
• 3–5 let: zapleteni stavki, boljša artikulacija, otroci postanejo razumljivi tudi neznancem.

Razvoj govora je odvisen od genetskih dejavnikov, slušne funkcije, kakovosti in količine jezikovnih spodbud v okolju ter morebitnih nevroloških ali anatomsko-fizičnih motenj.

Motnje govora

Motnje govora lahko prizadenejo različne vidike govornega procesa. Med pogostejšimi vrstami so:

• Artikulacijske motnje (težave pri izgovorjavi posameznih glasov);
• Fonološke motnje (vzročna sistemska zamenjava zvokov ali vzorci izločanja zvokov);
• Motnje tekočnosti (npr. zatikanje/stutter — ponavljanje, podaljševanje ali blokade zvokov);
• Glasovne motnje (disfonija: spremembe glasnosti, višine ali kakovosti glasu, pogosto zaradi nepravilne uporabe ali patoloških sprememb glasilk);
• Motorične motnje govora kot so dizartrija (šibkost/neskladnost mišic govornega aparata zaradi nevrološke poškodbe) in motorična apraksija govora (težave pri načrtovanju in izvedbi govornega gibanja);
• Afazije (govorne in jezikovne motnje po možganski poškodbi, npr. po kapi),
• motnje zaradi slušnih okvar (otitisi, ledvične zamude slušnega razvoja).

Vzroki so lahko razvojni, nevrološki, anatomski (npr. razcep neba), slušni, travmatični ali v povezavi z boleznimi in ponavljajočo se napačno rabo glasu.

Kdaj poiskati pomoč

Če opazite katerega od naslednjih znakov, je smiselno poiskati strokovni nasvet:

• otrok ne uporablja prvih besed do približno 18 mesecev ali ne sestavlja besednih zvez do 2. leta;
• govor je pogosto nerazumljiv sorodnikom ali ne napreduje v pričakovani starosti;
• znaki zatikanja, ki se ohranjajo ali se slabšajo z leti;
• spremembe glasu, hripavost ali bolečina pri govoru, ki trajajo dlje časa;
• nenadna izguba govora ali opazna sprememba po poškodbi ali kapi.

Govorni in jezikovni terapevt (specialist za oceno in terapijo) lahko diagnosticira težavo, svetuje teste sluha in pripravi prilagojen program vadbe ter sodeluje z zdravniki, slušnimi specialisti in izobraževalnim osebjem.

Elementi učinkovitega govora in terapije

Učinkovit govor običajno vključuje:

• Tekočnost — gladko pretakanje besed brez nezaželenih prekinitev;
• Prožnost — sposobnost prilagajanja sloga in tona glede na okoliščine;
• Natančnost — pravilna izgovorjava glasov in slovnična pravilnost;
• Razumljivost — koliko poslušalci razumejo sporočilo.

Terapija je pogosto večdisciplinarna: govorilne vaje, delovne vaje za dihanje in glas, slušna rehabilitacija, vedenjske strategije pri zatikanju in po potrebi medicinski ali kirurški posegi pri anatomski težavi. Pri težjih primerekh se uporablja tudi dopolnilna in alternativna komunikacija (DAK/AAC).

Preprečevanje in podpora razvoja

Za podporo zdravega govornega razvoja priporočamo:

• zgodnje jezikovne spodbude: branje, pogovor in petje z otroki;
• preventivno spremljanje sluha in pravočasno zdravljenje okužb ušes;
• omejitev pretirane uporabe elektronskih medijev pri majhnih otrocih in spodbujanje interaktivne komunikacije;
• iskanje strokovne pomoči, če so prisotni zamike ali sum na motnjo.

Za natančno oceno in zdravljenje lahko poiščete pomoč pri otorinolaringologu, audiologu ali Govornem in jezikovnem terapevtu, ki bo priporočil ustrezne diagnostične preiskave in terapijo glede na vzrok in resnost težav.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je govor?

V: Katera bitja imajo govor?

V: Kako se živali sporazumevajo med seboj?

V: Kako nastane govor?

V: Katere so faze procesa ustvarjanja govora?

V: Kaj se lahko zgodi, če pride do težav pri ustvarjanju govora?

V: Kateri so elementi učinkovitega govora?

Išči po črki