Interpunkcija (ločila): definicija, primeri in pravila rabe

Uporaba ločil v angleščini se lahko spreminja od kraja do kraja in od časa do časa glede na pravila, ki se uporabljajo na tem kraju. Sodobna tipografija nakazuje, da je treba ločila uporabljati le, kadar je to potrebno. Zaradi tega je ločil manj, kot jih je bilo v začetku 20. stoletja.

O uporabi teh znakov pogosto odloča skupina ali organizacija, nato pa so zapisani v slogovnem priročniku s pravili oblikovanja. Časopisi imajo slogovni vodnik, da bi njihove vsebine uporabljale enaka pravila (zaradi doslednosti).

• Eden od razlogov je poslušnost. Če delamo za organizacijo, ki ima vodnik za slog, ga tudi uporabljamo.
• S pomočjo ločil bralec razume, kaj je mišljeno. Oglejte si naslednje primere:

1. Ni šel v mesto, ker je bil njegov oče odsoten. To pomeni, da je šel v mesto, a razlog ni bila očetova odsotnost.
2. Ni šel v mesto, ker je bil njegov oče odsoten. To pomeni, da ni šel v mesto, razlog za to pa je bila odsotnost očeta.

V drugem primeru vam ne bo pomagal noben slogovni vodnik. Pisec se mora le prepričati, da je stavek razumljen tako, kot je zapisan. Interpunkcija je tu zato, da bralcu pomaga razumeti napisano. Pogosto je najbolje spremeniti stavek tako, da pomen ne bo slonel na vejici.

1. Odšel je v mesto, vendar ne zato, ker je bil njegov oče odsoten.
2. Ker očeta ni bilo doma, ni šel v mesto.

Zdi se, da je pomen jasen.

Pika (ZDA), pika (Velika Britanija in Commonwealth) ali pika (tipografija in tisk) so videti takole: .

Pika ali pika se uporablja za konec stavka. Pika in presledek ločujeta stavke v prozi in omogočata lažje branje. Če niso potrebne, jih ne smemo uporabljati. Tako je na primer v obliki seznama očitno, kdaj se oddelek konča, zato pika ni potrebna.

Obdobje lahko prikazuje števila, ki so manjša od ena. Pri denarju se pika uporablja za prikaz zneska denarja, ki je manjši od enega dolarja.

Na primer: "pomeni, da je Elizabeth za pijačo plačala en dolar in petindvajset centov.

Včasih se pika uporablja za označevanje krajšanja besede. Beseda, ki je skrajšana s piko, se imenuje okrajšava.

Na primer: Besedi doktor ali gospod sta pogosto krajši, če ju uporabimo z imenom. "Dr. Smith" je ime zdravnika, katerega priimek je Smith, "gospod Banerjee" in "gospa Yang" pa sta običajna načina pisanja. Vendar pa je v sodobni tipografiji pogostejša preprosta oblika "gospod, gospa/ gospa" ali "doktor". "Gospa" se nikoli ne piše v celoti: če zapišemo "gospa", to pomeni nekaj povsem drugega. Glej tudi pisanje z veliko začetnico.

Vejica je videti takole: ,

Vejica ima veliko možnosti uporabe. Nekatere izmed njih so prikazane v nadaljevanju:

• ločevanje stvari na seznamu: "krave, konji, prašiči in ovce". Vejica, ki se uporablja pred besedo in na seznamu, se imenuje oxfordska vejica. Nekateri ljudje ne uporabljajo oxfordskih vejic: "krave, konji, prašiči in ovce".
• Dva stavka ločimo z veznikom: "Večina ptic ima ločene prste na nogah, race pa imajo mrežaste noge."
• Za ločevanje delov stavka: "Mimi je bila lačna, a se je sramovala priti naprej in pojesti košček torte."
• Za označevanje premora v stavku ali vprašanju: "Hallie, si ne pozabila nahraniti mačke?"
• V nekaterih evropskih državah se namesto pike uporablja vejica kot -vstavi številsko osnovo-. Namesto 3,57 € bi bilo 3,57 €. Obratno bi bilo 17,693 € (sedemnajst tisoč itd.) 17,693 €.

Vprašalni znak je videti takole: ?

Vprašalnike uporabljamo, kadar pišemo vprašanje, se sprašujemo ali nekaj vprašamo.

Na primer:

"Hallie, si naredila domačo nalogo?"

"Elizabeth je rekla Hallie: 'Kako si?'"

"Zakaj je nebo modro?"

"Imate radi jabolka?"

Vzklikanec je videti takole: !

Z vzklikalnikom zapišemo močno čustvo ali besede, ki jih je oseba zakričala. Z njim lahko izjavo naredimo močnejšo ali odločnejšo.

Na primer:

"Kakšno hudo mačko ima Mimi!"

"Jane, pridi sem!"

"Dobro si opravil svoje delo!"

Izklicnik lahko uporabimo skupaj z vprašalnico, da vprašanje postane bolj odločno.

Na primer:

"Zakaj si to storil?!" je jezno rekla."

Apostrof je videti takole: '

Apostrof ima dve glavni uporabi:

Lastništvo

Z apostrofom lahko pokažemo, da nekaj pripada nekomu drugemu.

Če gre za eno samo stvar, se za apostrofom uporablja črka s, ki kaže na lastništvo.

Na primer:

"To je bil fantov pes."

"Peljali se bomo z Mimiinim avtomobilom."

Včasih se črka s za apostrofom ne uporablja, da se pokaže lastništvo. Beseda se konča samo z apostrofom, če gre za več kot eno stvar in se beseda že konča s.

Na primer:

"Oče je pospravil oblačila deklic" pomeni, da je moral oče pospraviti za več deklic.

"Oče je pospravil dekličina oblačila" pomeni, da je oče pospravil samo za eno deklico.

Kontrakcije

Z apostrofom lahko združite dve manjši besedi. Dve majhni besedi, ki ju z apostrofom združimo v eno besedo, imenujemo sklanjatve. To je običajno pri pisanju o govoreči osebi. V govorjeni angleščini se pogosto uporabljajo krajšave, ker je te besede lažje izgovoriti.

Na primer:

Iz besede cannot lahko naredimo besedo can't.

Iz besede it is lahko naredimo besedo it's, na primer: "Danes je lep dan."

Pogoste napake pri uporabi apostrofov

Pri zaimkih ne uporabljamo apostrofov, da bi pokazali, da nekaj pripada nečemu drugemu. Med njimi so njegovi, njegovi, njeni, njeni, njihovi.

Na primer:

"Ptica je zamahnila s krili" in ne "Ptica je zamahnila s krili".

"To je njegovo kolo" in ne "To je njegovo kolo".

Pri množinskih besedah (besedah, ki se nanašajo na več stvari) apostrof ni potreben.

Na primer:

"Jabolka na prodaj" in ne "Apple je na prodaj".

Citati (imenovani tudi narekovaji ali krajše citati) se uporabljajo okoli besed, ki so jih izrekli ljudje, ali neposrednega govora. Uporabljajo se v parih.

Na primer:

Hallie je rekla: "Mimi, prosim, pomij posodo."

"Danes," je rekel naš učitelj, "je prvi dan preostanka vašega življenja."

Primer:

"Michael Jackson je po snemanju pesmi Beat It posnel še več uspešnic."

Vrstni red ločil

Kadar so narekovaji poleg pik in vejic, se ločila uporabljajo v dveh slogih. Ta dva sloga se najpogosteje imenujeta "ameriški" in "britanski"; britanski slog se imenuje tudi "logični narekovaj".

Oba sistema imata enaka pravila za vprašalnike, iztočnice, dvopičje in podpičje. Razlikujeta pa se v obravnavi pike in vejice.

V vseh glavnih oblikah angleškega jezika se vprašalnice, vzkliki, podpičja in vsa druga ločila postavljajo znotraj ali zunaj zaključnega narekovaja, odvisno od tega, ali so del citiranega gradiva.

Je rekel: "Dobro jutro, Dave"?

Ne, rekel je: "Kje si, Dave?"

Obstajajo tri glavne opredelitve besede "spol": ljudska, sociološka in jezikovna.

Britanska praksa

V Združenem kraljestvu in drugih neameriških državah se slog imenuje britanski slog, logično citiranje ali logična interpunkcija. znotraj narekovajev so samo tista ločila, ki so bila v izvirnem citiranem gradivu. V nasprotnem primeru postavlja ločila zunaj zaključnih narekovajev. Fowlerjev A Dictionary of Modern English Usage navaja zgodnji primer pravila: "Vsa ločila, ki se uporabljajo pri besedah v narekovajih, morajo biti postavljena v skladu s pomenom." Kadar gre za besede kot besede, kratka dela in stavčne fragmente, ta slog postavlja pike in vejice zunaj narekovajev:

"Brezskrben" na splošno pomeni "brez skrbi ali skrbi".

Ime pesmi je bilo "Gloria", ki so jo mnogi že poznali.

Povedala je, da se je počutila "brez skrbi in tesnobe".

Pri neposrednem govoru je britanska umestitev odvisna od tega, ali je citirana izjava popolna ali je njen del. V skladu z britanskim slogovnim priročnikom Butcher's Copy-editing je treba pri pisanju leposlovja uporabljati ameriški slog. Pri neumetnostnih delih lahko nekateri britanski založniki dovolijo, da se ločila, ki niso del govora osebe, postavijo v narekovaje, vendar imajo raje, da se postavijo zunaj njih. Pike in vejice, ki so del govora osebe, so dovoljene znotraj narekovajev ne glede na to, ali gre za leposlovno gradivo.

"Danes," je rekla Pepelka, "se počutim brez skrbi in skrbi." (leposlovje)

"Danes," je dejal predsednik vlade, "se počutim brez skrbi in skrbi." (prednost v neleposlovni literaturi)

"Danes se počutim srečno," je rekla ženska, "brezskrbno in dobro." (ne glede na to)

U. praksa v ZDA

V Združenih državah Amerike prevladuje ameriški slog, pri katerem so vejice in pike skoraj vedno postavljene znotraj zaključnih narekovajev. Ta slog ločil je običajen v ZDA in v manjši meri tudi v Kanadi ter ga običajno priporočajo The Chicago Manual of Style in večina drugih ameriških slogovnih priročnikov.

Pri besedah kot besedah, kratkih delih in delih stavkov se v standardnem ameriškem slogu pike in vejice postavljajo znotraj narekovajev:

"Brezskrben" na splošno pomeni "brez skrbi ali skrbi".

Ime pesmi je bilo "Gloria", ki so jo mnogi že poznali.

Povedala je, da se je počutila "brez skrbi in tesnobe".

V tem slogu se pike in vejice postavljajo tudi znotraj narekovajev, kadar gre za neposredni govor, ne glede na to, ali gre za leposlovno ali neleposlovno delo:

"Danes," je rekla Pepelka, "se počutim brez skrbi in skrbi." (leposlovje)

"Danes," je dejal predsednik vlade, "se počutim brez skrbi in skrbi." (neleposlovna literatura)

Zaključek stavka

V obeh glavnih slogih se lahko stavek ne glede na mesto postavitve konča samo z enim končnim znakom (?, ! ali .). Samo pika pa ne sme končati citiranega stavka, če se z njo ne konča tudi priloženi stavek, razen pri dobesednem besedilu:

"Pozdravljen, svet," je rekla. (v ameriškem slogu)

"Pozdravljen, svet," je rekla. (britanska neleposlovna literatura)

Rekla je: "Pozdravljen, svet." (oba sloga)

"Pozdravljen, svet!" je vzkliknila. (oba sloga)

"Je kdo tam zunaj?" je vprašala v praznino. (oba sloga)

To je dvopičje: :

Dvopičje lahko uporabite na začetku seznama. "To je seznam živali: ptice, mačke, žuželke, prašiči in ovce. ".

Dvopičje lahko nadomesti podpičje med dvema deloma stavka, vendar to danes ni pogosto.

V standardni angleški rabi pred dvopičjem ni presledka, za njim pa je en presledek.

Polovičnik je videti takole: ;

Polovičnik ima le dve možnosti uporabe. Prvič, za povezavo dveh neodvisnih stavkov v en sam stavek. Na primer: "Videl sem, da je že pozno, saj je bilo iz sekunde v sekundo temneje." Druga uporaba podpičja je za ločevanje postavk v nizu, kadar postavke znotraj sebe vsebujejo oklepajoče elemente. Na primer: "Na mostičku so bili naslednji člani posadke: Kirk, kapitan Enterprise, Spock, prvi znanstveni častnik, Sulu, krmar, Scott, inženir, in doktor McCoy, glavni zdravnik."

Polovičnik se uporablja tudi z vezljivostnim prislovom, kadar povezuje dva stavka. V resnici je to enako kot prvo pravilo, vendar je videti dovolj različno, da včasih povzroči zaskrbljenost. Na primer: "huzaifa, kontekst, v katerem obstaja vse življenje; zato je več kot le politično vprašanje."

Elipsa je znak, ki je videti takole: ...

Uporablja se za označevanje izpuščenih besed pri zapisovanju besed, ki jih je oseba povedala. Uporablja se lahko tudi za prikaz, da je treba povedati še kaj več, vendar se je oseba na tej točki ustavila.

Na primer:

... nekoč bodo vsi Američani živeli v miru po vsem svetu ... živeli bodo v miru z vsemi drugimi prebivalci sveta ...

Lahko bi rekli še veliko več ...

Pomišljaj je videti takole: -. Pomišljaji se pri pisanju uporabljajo v številnih primerih:

• Nekaterim besedam lahko dodamo pomišljaj, da spremenimo njihov pomen. Na primer, re-form pomeni "začeti znova", reformirati pa pomeni "spremeniti". Ponovno oblikovana skupina se razlikuje od preoblikovane skupine.
• Nekatere številke se pišejo s pomišljajem (dvaintrideset, devetinštirideset, šestinosemdeset).
• Kadar se ime za material, kot je "nerjavno jeklo", uporablja skupaj z besedo za stvar iz tega materiala, se uporabi pomišljaj, kot je "nož iz nerjavnega jekla".
• Nekatere besede imajo na začetku črke ali predpone, pri katerih se včasih lahko uporabljajo pomišljaji: neameriški, proti onesnaževanju, proti širjenju jedrskega orožja
• Pri črkovanju besede: H-Y-P-H-E-N
• V nekaterih primerih, ko bi bilo težko razumeti dve besedi skupaj. Na primer, če je nekaj podobno školjki, je zapis "shelllike" težko berljiv, saj se črka "l" uporablja tolikokrat. Bolje je uporabiti "lupini podoben".
• Pri pisanju besed, ki jih je nekdo izgovoril, kadar ima težave z govorjenjem, kot npr: "Segel sem po posodi za vodo." To se imenuje jecljanje.
• Pri dodajanju besed, ki že imajo pomišljaj. Na primer: dva do letnik kot v: "Bil je dvo- ali triletni pes."
• Če se beseda za osebo (ime ali lastni samostalnik) uporablja skupaj z drugim imenom, se uporabi pomišljaj, na primer "slovar Merriam-Webster" ali "pakt Molotov-Ribbentrop".
• Nekateri ljudje prevzamejo ime iz priimkov obeh staršev ali iz priimka očeta in zakonca. Na primer: "John Rees-Williams". To ni vedno tako, na primer: "Hillary Rodham Clinton".
• Pomišljaj se uporablja tudi, kadar je beseda predolga, da bi jo lahko zapisali v eno vrstico. To se pogosto uporablja v knjigah, revijah in časopisih, da se prihrani prostor in papir. Dolga beseda se razdeli na dva skoraj enako dolga dela, pri čemer se na koncu prvega dela doda pomišljaj. Običajno je prvi del besede čim bolj podoben celotni besedi. Na primer: