Vprašalni znak je ločilo, ki se uporablja na koncu stavka, ko postavljamo vprašanje. Označuje, da se izgovor ali pisni stavek konča z dvigom intonacije ali da gre za neposredno vprašanje, na primer: "Kako si?"

Izvor in zgodovina

Obstajata vsaj dve razložljivi etimologiji. Prva izhaja iz latinske besede quæstio (vprašanje), ki se je v srednjem veku skrajšala v oznako Qo. Velika črka Q je bila pogosto zapisana nad malo črko o in se je skozi rokopise postopoma stilizirala v današnji znak ?. Druga razlaga navaja zgodnejši nastanek v 9. stoletju (9. stoletju), ko so pisci uporabljali posebno točko s krivino ali poševnico, ki je kasneje prešla v današnjo obliko.

V srednjeveških rokopisih so različni oblikovni postopki in pisave pripomogle k oblikovanju znaka, zato točnih mejnih datumov ni. Razvoj je bil postopni: od skrajšanih besed in zapiskov do standardiziranega znaka s prihodom tiskarstva in ustaljenimi tipografskimi praksami.

Tipografska in slovnična pravila rabe

V slovenščini se pred vprašalnim znakom ne pusti presledka, po njem pa se običajno naredi presledek (razen kadar sledi ločilna znamka, novi stavek ali zaključek besedila). Pravila so torej enaka kot pri drugih ločilih: ne pišemo presledka pred znakom, temveč neposredno za zadnjo črko besede.

Primeri:

  • Pravilno: Ali prideš danes?
  • Nepravilno: Ali prideš danes ?

Pri navedbah in citatih se vprašalnik postavi glede na to, ali vprašanje pripada citatu ali celotnemu stavku: "Kje si bil?" je pravilno, če vprašanje spada znotraj navedka; Če je vprašanje del daljšega povednega stavka, vprašalnik postavimo na koncu cele povedi.

Pri posrednih vprašanjih se v slovenščini običajno ne uporablja vprašalnik, saj so to povedi, ki sprašujejo v odvisnem stavčnem okviru: "Vprašal sem, kje si bil." — brez vprašalnika.

Posebnosti v različnih jezikih in pisavah

Nekateri jeziki in tipografske tradicije imajo drugačna pravila. V francoščini se pred vprašalnimi znaki, vzkliki, dvopičji in podpičji naredi presledek — v praksi gre pogosto za neprelomljivo tanjšo presledkovno znako, da se znak ne odlepi od prejšnje besede ob prelomu vrstice. To prakso imenujemo francoski presledek. V angleščini pa je običajno, da presledek pred znakom ni; Oxfordski slovar angleškega jezika torej takšnega presledka ne spodbuja. Neknjigovne angleške izdaje lahko vseeno uporabijo zelo tanke (ne polne) presledke v nekaterih tipografskih nastavitvah.

V nekaterih jezikih so uporabljene oblike vprašalnika drugačne:

  • španski uporablja obrnjeni vprašalnik ¿ na začetku neposrednega vprašanja in običajni ? na koncu;
  • arabščina ima zrcalni vprašalnik (؟), prilagojen desnosu-levo pisavi;
  • grška, turška in mnoge druge latinice uporabljajo običajni znak ?.

V računalništvu in tipografiji

V Unicode je osnovni vprašalnik kodiran kot U+003F (ASCII 63). Obrnjeni vprašalnik za španščino je U+00BF, arabski vprašalnik pa U+061F. Pri spletnem pisanju je v HTML mogoče uporabiti tudi entiteto ? ali navaden znak ?. V tipografiji se za francoski presledek pogosto uporablja neprelomljiva ozka presledna entiteta, da se prepreči ločitev znaka od predhodne besede ob prelomu vrstice.

Dodatne opombe o rabi

V neformalnem pisanju in v čustvenih sporočilih se pogosto pojavljajo kombinacije kot "?!", "?!?" ali več zaporednih vprašajnikov, ki izražajo presenečenje, začudenje ali ton, ki ni zgolj nevtralno vprašanje. To je slogovna izbira in ni del stroge formalne rabe.

Pri ločenih ločilih (npr. vprašalnik po okrajšavi) naj običajno velja, da vprašalnik stoji za okrajšavo: "Prišel je ob 9. uri?" — če je zadnji del okrajšan. Pravila o združevanju ločil in okrajšav se lahko razlikujejo glede na slogovne priročnike.

Vprašalnik torej ni zgolj en sam simbol, temveč ima bogato zgodovino, jezikovne različice in pravila rabe, ki jih urejajo tako slovnična kot tipografska načela. Pri pisanju v slovenščini upoštevamo pravilo, da se pred vprašalnim znakom ne naredi presledek, razen če nastanejo posebne tipografske potrebe (npr. pri tujih publikacijah ali v posebni typografiji).