Napoleon Bonaparte (1769–1821) — francoski cesar, vojaški vodja in reformator

Napoleon Bonaparte se je rodil 15. avgusta 1769 v hiši Casa Buonaparte v mestu Ajaccio na Korziki. To je bilo eno leto po tem, ko je Genovska republika otok podarila Franciji. Bil je drugi od osmih otrok. Ime je dobil Napoleone di Buonaparte. Ime je dobil po stricu, ki je bil ubit v boju proti Francozom. Vendar je pozneje uporabljal francosko zveneče ime Napoléon Bonaparte.

Korziški Buonaparti so bili iz nižjega italijanskega plemstva. Na Korziko so prišli v 16. stoletju. Njegov oče Nobile Carlo Buonaparte je leta 1777 postal predstavnik Korzike na dvoru Ludvika XVI. Največji vpliv na Napoleonovo otroštvo je imela njegova mati Marija Letizia Ramolino. Njena trdna vzgoja je obvladovala divjega otroka. Imel je starejšega brata Josepha. Imel je tudi mlajše brate in sestre Luciena, Eliso, Louisa, Pauline, Caroline in Jérôma. Napoleon je bil krščen kot katoličan tik pred svojim drugim rojstnim dnem, 21. julija 1770 v katedrali v Ajacciu.

Napoleon Bonaparte se je rodil 15. avgusta 1769 v hiši Casa Buonaparte v mestu Ajaccio na Korziki. To je bilo eno leto po tem, ko je Genovska republika otok podarila Franciji. Bil je drugi od osmih otrok. Ime je dobil Napoleone di Buonaparte. Ime je dobil po stricu, ki je bil ubit v boju proti Francozom. Vendar je pozneje uporabljal francosko zveneče ime Napoléon Bonaparte.

Korziški Buonaparti so bili iz nižjega italijanskega plemstva. Na Korziko so prišli v 16. stoletju. Njegov oče Nobile Carlo Buonaparte je leta 1777 postal predstavnik Korzike na dvoru Ludvika XVI. Največji vpliv na Napoleonovo otroštvo je imela njegova mati Marija Letizia Ramolino. Njena trdna vzgoja je obvladovala divjega otroka. Imel je starejšega brata Josepha. Imel je tudi mlajše brate in sestre Luciena, Eliso, Louisa, Pauline, Caroline in Jérôma. Napoleon je bil krščen kot katoličan tik pred svojim drugim rojstnim dnem, 21. julija 1770 v katedrali v Ajacciu.

Napoleon se je leta 1779 vpisal na vojaško akademijo v Briennu. Ko se je vpisal na akademijo, je bil star devet let. Leta 1784 se je preselil na pariško École Royale Militaire in leto pozneje diplomiral kot drugi poročnik artilerije. Napoleon je lahko večino naslednjih osmih let preživel na Korziki. Tam je aktivno sodeloval pri političnih in vojaških zadevah. Prišel je v spor s korziškim nacionalistom Pasqualom Paolijem, zato je bila njegova družina leta 1793 prisiljena pobegniti v Marseille.

Francoska revolucija je v Franciji povzročila veliko spopadov in neredov. Včasih je bil Napoleon povezan s tistimi, ki so bili na oblasti. Drugič je bil v zaporu. V francoskih revolucionarnih vojnah je pomagal republiki proti rojalistom, ki so podpirali nekdanjega francoskega kralja. Septembra 1793 je prevzel poveljstvo artilerijske brigade pri obleganju Toulona, kjer so rojalistični voditelji sprejeli britansko ladjevje in vojake. Britanci so bili pregnani 17. decembra 1793, Bonaparte pa je bil nagrajen z napredovanjem v brigadnega generala in februarja 1794 dodeljen francoski vojski v Italiji.

13 Vendémiaire

Republika je pozneje imenovala generala Napoleona Bonaparta, da 5. oktobra 1795 (13. vendémiaire, leto IV po francoskem republikanskem koledarju) odbije rojaliste. Več kot 1400 rojalistov je umrlo, preostali pa so pobegnili. Po besedah zgodovinarja iz 19. stoletja Thomasa Carlyla je ulice očistil z "vihtenjem grozdnega strela". Nato je bil povišan v generala majorja in je zaznamoval francosko revolucijo.

S porazom rojalističnih uporov se je končala grožnja Konvenciji, Bonaparte pa si je prislužil nenadno slavo, bogastvo in pokroviteljstvo novega direktorija. Napoleon se je 9. marca 1796 poročil z Josephine de Beauharnais, vdovo, ki je bila starejša od njega in je bila za bodočega vladarja zelo malo verjetna žena.

Italijanska kampanja

Napoleon je s kampanjo v Italiji prvič popeljal Francijo v vojno. Konec marca 1796 je Bonaparte začel vrsto operacij za razdelitev in poraz avstrijske in sardinske vojske v Italiji. Sardince je premagal 21. aprila, s čimer je Savojo in Nico priključil Franciji. Nato je v nizu odličnih bitk od Avstrijcev osvojil Lombardijo. Mantova, zadnja lombardska trdnjava, je padla februarja 1797.

Egiptovska kampanja

Maja 1798 se je general Napoleon odpravil na pohod v Egipt. Francozi so morali ogroziti Britansko Indijo, francoski direktorij pa je bil zaskrbljen, da bi Napoleon prevzel nadzor nad Francijo. Francoska vojska pod Napoleonovim vodstvom je v bitki pri piramidah dosegla prepričljivo zmago. Padlo je komaj 300 francoskih vojakov, medtem ko je bilo ubitih na tisoče mamlokov (stara oblast na Bližnjem vzhodu). Toda njegova vojska je bila oslabljena zaradi bubonske kuge in slabe oskrbe, saj je bila mornarica poražena v bitki na Nilu. Egiptovska kampanja je bila vojaški neuspeh, vendar kulturni uspeh. Rosetski kamen je našel francoski inženir kapitan Pierre-François Bouchard, francoski učenjak Jean-François Champollion pa je lahko prebral besede v kamnu. Napoleon se je vrnil v Francijo zaradi spremembe v francoski vladi. Nekateri menijo, da Napoleon svojih vojakov ne bi smel pustiti v Egiptu. Napoleon je novembra 1799 pomagal voditi državni udar v Brumairu.

Napoleon se je leta 1779 vpisal na vojaško akademijo v Briennu. Ko se je vpisal na akademijo, je bil star devet let. Leta 1784 se je preselil na pariško École Royale Militaire in leto pozneje diplomiral kot drugi poročnik artilerije. Napoleon je lahko večino naslednjih osmih let preživel na Korziki. Tam je aktivno sodeloval pri političnih in vojaških zadevah. Prišel je v spor s korziškim nacionalistom Pasqualom Paolijem, zato je bila njegova družina leta 1793 prisiljena pobegniti v Marseille.

Francoska revolucija je v Franciji povzročila veliko spopadov in neredov. Včasih je bil Napoleon povezan s tistimi, ki so bili na oblasti. Drugič je bil v zaporu. V francoskih revolucionarnih vojnah je pomagal republiki proti rojalistom, ki so podpirali nekdanjega francoskega kralja. Septembra 1793 je prevzel poveljstvo artilerijske brigade pri obleganju Toulona, kjer so rojalistični voditelji sprejeli britansko ladjevje in vojake. Britanci so bili pregnani 17. decembra 1793, Bonaparte pa je bil nagrajen z napredovanjem v brigadnega generala in februarja 1794 dodeljen francoski vojski v Italiji.

13 Vendémiaire

Republika je pozneje imenovala generala Napoleona Bonaparta, da 5. oktobra 1795 (13. vendémiaire, leto IV po francoskem republikanskem koledarju) odbije rojaliste. Več kot 1400 rojalistov je umrlo, preostali pa so pobegnili. Po besedah zgodovinarja iz 19. stoletja Thomasa Carlyla je ulice očistil z "vihtenjem grozdnega strela". Nato je bil povišan v generala majorja in je zaznamoval francosko revolucijo.

S porazom rojalističnih uporov se je končala grožnja Konvenciji, Bonaparte pa si je prislužil nenadno slavo, bogastvo in pokroviteljstvo novega direktorija. Napoleon se je 9. marca 1796 poročil z Josephine de Beauharnais, vdovo, ki je bila starejša od njega in je bila za bodočega vladarja zelo malo verjetna žena.

Italijanska kampanja

Napoleon je s kampanjo v Italiji prvič popeljal Francijo v vojno. Konec marca 1796 je Bonaparte začel vrsto operacij za razdelitev in poraz avstrijske in sardinske vojske v Italiji. Sardince je premagal 21. aprila, s čimer je Savojo in Nico priključil Franciji. Nato je v nizu odličnih bitk od Avstrijcev osvojil Lombardijo. Mantova, zadnja lombardska trdnjava, je padla februarja 1797.

Egiptovska kampanja

Maja 1798 se je general Napoleon odpravil na pohod v Egipt. Francozi so morali ogroziti Britansko Indijo, francoski direktorij pa je bil zaskrbljen, da bi Napoleon prevzel nadzor nad Francijo. Francoska vojska pod Napoleonovim vodstvom je v bitki pri piramidah dosegla prepričljivo zmago. Padlo je komaj 300 francoskih vojakov, medtem ko je bilo ubitih na tisoče mamlokov (stara oblast na Bližnjem vzhodu). Toda njegova vojska je bila oslabljena zaradi bubonske kuge in slabe oskrbe, saj je bila mornarica poražena v bitki na Nilu. Egiptovska kampanja je bila vojaški neuspeh, vendar kulturni uspeh. Rosetski kamen je našel francoski inženir kapitan Pierre-François Bouchard, francoski učenjak Jean-François Champollion pa je lahko prebral besede v kamnu. Napoleon se je vrnil v Francijo zaradi spremembe v francoski vladi. Nekateri menijo, da Napoleon svojih vojakov ne bi smel pustiti v Egiptu. Napoleon je novembra 1799 pomagal voditi državni udar v Brumairu.

Bonaparte se je oktobra 1799 vrnil v Pariz. Položaj Francije se je z vrsto zmag izboljšal, vendar je bila republika v stečaju, neučinkovit direktorij pa med francoskim prebivalstvom ni bil priljubljen. Eden od direktorjev, Emmanuel Joseph Sieyès, se je obrnil nanj, da bi ga podprl pri državnem udaru, s katerim bi strmoglavil ustavno vlado. Vodje zarote so bili njegov brat Lucien Bonaparte (predsednik Sveta petsto), Roger Ducos, drugi direktor Joseph Fouché in Charles Maurice Talleyrand. Drugi poslanci so se zavedali, da se soočajo s poskusom državnega udara. Ob njihovih protestih je Bonaparte na čelu vojske prevzel nadzor in jih razkropil, zaradi česar je obskurni zakonodajni organ imenoval Bonaparta, Sièyesa in Ducosa za tri začasne konzule, ki so vodili vlado.

Sieyès je pričakoval, da bo prevladal v novem režimu, vendar ga je Bonaparte prelisičil. Napoleon je pripravil osnutek ustave leta VIII in si zagotovil izvolitev za prvega konzula. S tem je Bonaparte postal najmočnejša oseba v Franciji in se naselil v Tuilerijah.

Leta 1800 si je Napoleon zagotovil oblast, ko je prečkal Alpe in pri Marengu premagal Avstrijce. Nato se je pogajal o splošnem evropskem miru, ki je določil reko Ren kot vzhodno mejo Francije. Sklenil je tudi sporazum s papežem (konkordat iz leta 1801), ki je prispeval k miru v Franciji, saj je končal spor z Rimskokatoliško cerkvijo, ki je nastal med francosko revolucijo.

V Franciji so reorganizirali upravo, poenostavili sodni sistem in centralizirali nadzor nad vsemi šolami. Francosko pravo je bilo poenoteno v Napoleonovem zakoniku ali civilnem zakoniku in šestih drugih zakonikih. Ti zakoniki so zagotavljali pravice in svoboščine, pridobljene v revoluciji, vključno z enakostjo pred zakonom in svobodo veroizpovedi.

Bonaparte se je oktobra 1799 vrnil v Pariz. Položaj Francije se je z vrsto zmag izboljšal, vendar je bila republika v stečaju, neučinkovit direktorij pa med francoskim prebivalstvom ni bil priljubljen. Eden od direktorjev, Emmanuel Joseph Sieyès, se je obrnil nanj, da bi ga podprl pri državnem udaru, s katerim bi strmoglavil ustavno vlado. Vodje zarote so bili njegov brat Lucien Bonaparte (predsednik Sveta petsto), Roger Ducos, drugi direktor Joseph Fouché in Charles Maurice Talleyrand. Drugi poslanci so se zavedali, da se soočajo s poskusom državnega udara. Ob njihovih protestih je Bonaparte na čelu vojske prevzel nadzor in jih razkropil, zaradi česar je obskurni zakonodajni organ imenoval Bonaparta, Sièyesa in Ducosa za tri začasne konzule, ki so vodili vlado.

Sieyès je pričakoval, da bo prevladal v novem režimu, vendar ga je Bonaparte prelisičil. Napoleon je pripravil osnutek ustave leta VIII in si zagotovil izvolitev za prvega konzula. S tem je Bonaparte postal najmočnejša oseba v Franciji in se naselil v Tuilerijah.

Leta 1800 si je Napoleon zagotovil oblast, ko je prečkal Alpe in pri Marengu premagal Avstrijce. Nato se je pogajal o splošnem evropskem miru, ki je določil reko Ren kot vzhodno mejo Francije. Sklenil je tudi sporazum s papežem (konkordat iz leta 1801), ki je prispeval k miru v Franciji, saj je končal spor z Rimskokatoliško cerkvijo, ki je nastal med francosko revolucijo.

V Franciji so reorganizirali upravo, poenostavili sodni sistem in centralizirali nadzor nad vsemi šolami. Francosko pravo je bilo poenoteno v Napoleonovem zakoniku ali civilnem zakoniku in šestih drugih zakonikih. Ti zakoniki so zagotavljali pravice in svoboščine, pridobljene v revoluciji, vključno z enakostjo pred zakonom in svobodo veroizpovedi.

Februarja 1804 je nekdanji policijski minister Joseph Fouche razkril britansko finančno zaroto proti Bonapartu. Napoleonu je to dalo povod za ustanovitev dedne dinastije. Napoleon Bonaparte se je 2. decembra 1804 okronal za "francoskega cesarja". Francozi ga niso videli kot monarha starega režima, saj je imel naziv rimskega cesarja. Papeža Pija VII. je povabil, naj si ogleda njegovo kronanje v pariški katedrali Notre Dame. Med slovesnostjo je Napoleon I. vzel krono iz papeževe roke in si jo namestil na glavo. O tem sta se Napoleon in papež dogovorila. V milanski katedrali je bil Napoleon 26. maja 1805 okronan za italijanskega kralja z lombardsko železno krono.

Reforme

Da bi ponovno vzpostavil blaginjo, je Napoleon moderniziral finance. Uredil je gospodarstvo, da bi nadzoroval cene, spodbujal novo industrijo ter gradil ceste in kanale. Da bi zagotovil dobro usposobljene uradnike in vojaške častnike, je spodbujal sistem javnih šol pod strogim vladnim nadzorom. Razveljavil je tudi nekatere socialne reforme revolucije. S konkordatom iz leta 1801 je sklenil mir s Katoliško cerkvijo. Konkordat je ohranil Cerkev pod državnim nadzorom, vendar je katoličanom priznal versko svobodo.

Napoleon I. je dobil podporo vseh razredov. Emigrante je spodbujal k vrnitvi, če so prisegli zvestobo. Kmetje so si oddahnili, ko jim je priznal pravico do zemlje, ki so jo kupili med revolucijo. Napoleonu so najbolj nasprotovali rojalisti in republikanci.

Napoleonov zakonik

Med Napoleonovimi najtrdovratnejšimi reformami je bil nov pravni zakonik, popularno imenovan Napoleonov zakonik. V njem so bila utelešena načela razsvetljenstva, kot so enakost vseh državljanov pred zakonom, verska strpnost in napredovanje na podlagi kreposti. Vendar je Napoleonov zakonik razveljavil nekatere reforme francoske revolucije. Ženske so na primer z novim zakonikom izgubile večino na novo pridobljenih pravic. zakon je ženske obravnaval kot mladoletnice, ki niso mogle uveljavljati državljanskih pravic. Moški poglavarji so ponovno pridobili popolno oblast nad svojimi ženami in otroki. Napoleon je tudi v tem primeru cenil red in oblast pred pravicami posameznika.

Veliki imperij

Cesar Napoleon je opustil načrte za napad na Anglijo in obrnil svojo vojsko proti avstro-ruskim silam ter jih 2. decembra 1805 porazil v bitki pri Austerlitzu. Leta 1806 je Napoleon uničil prusko vojsko pri Jeni in Auerstädtu ter rusko vojsko pri Friedlandu. Leta 1806 je svojega starejšega brata Jožefa Bonaparta okronal za kralja Neaplja in Sicilije, Nizozemsko republiko pa je za svojega brata Ludvika spremenil v Kraljevino Nizozemsko. Napoleon je ustanovil tudi Rensko konfederacijo (večina nemških držav), katere zaščitnik je bil.

Da bi uzakonil svojo vladavino, se je ločil od žene Jožefine in se poročil z Marijo Luizo, vojvodinjo parmsko in hčerko avstrijskega cesarja Frančiška I. Kmalu je rodila sina in dediča dinastije Bonaparte. Poimenovali so ga Napoléon François Joseph Charles Bonaparte ali Napoleon II in ga od rojstva kronali za rimskega kralja.

V Tilsitu julija 1807 je Napoleon sklenil zavezništvo z ruskim carjem Aleksandrom Romanovom in močno zmanjšal velikost Prusije. Cesarstvu je dodal tudi nove države: Vestfalsko kraljestvo pod vodstvom svojega najmlajšega brata Hieronima, Varšavsko vojvodino in druge države.

Zmagati

Erfurtski kongres si je prizadeval ohraniti rusko-francosko zavezništvo, voditelja pa sta imela po prvem srečanju v Tilsitu leta 1807 prijateljske osebne odnose. Vendar je Napoleon 23. junija 1812 začel vojno z Rusijo. Francoska invazija v Rusijo je premagala številna ruska mesta in vasi, vendar je bila, ko so dosegli Moskvo, že zima. Zaradi taktike ruske vojske, ki je bila kot požgana zemlja, so Francozi našli le malo hrane zase in za svoje konje. Napoleonova vojska ni mogla premagati Rusov. Rusi so začeli napadati. Napoleon in njegova vojska so se morali vrniti v Francijo. Francozi so med Napoleonovim umikom zelo trpeli. Večina njegovih vojakov se ni nikoli vrnila v Francijo. Njegova vojska se je zmanjšala na 70.000 vojakov in 40.000 odpadnikov proti več kot trikrat številčnejšim zavezniškim enotam. V bitki narodov leta 1813 so ga zavezniki končno premagali: Švedska, Rusija, Avstrija in Prusija.

Februarja 1804 je nekdanji policijski minister Joseph Fouche razkril britansko finančno zaroto proti Bonapartu. Napoleonu je to dalo povod za ustanovitev dedne dinastije. Napoleon Bonaparte se je 2. decembra 1804 okronal za "francoskega cesarja". Francozi ga niso videli kot monarha starega režima, saj je imel naziv rimskega cesarja. Papeža Pija VII. je povabil, naj si ogleda njegovo kronanje v pariški katedrali Notre Dame. Med slovesnostjo je Napoleon I. vzel krono iz papeževe roke in si jo namestil na glavo. O tem sta se Napoleon in papež dogovorila. V milanski katedrali je bil Napoleon 26. maja 1805 okronan za italijanskega kralja z lombardsko železno krono.

Reforme

Da bi ponovno vzpostavil blaginjo, je Napoleon moderniziral finance. Uredil je gospodarstvo, da bi nadzoroval cene, spodbujal novo industrijo ter gradil ceste in kanale. Da bi zagotovil dobro usposobljene uradnike in vojaške častnike, je spodbujal sistem javnih šol pod strogim vladnim nadzorom. Razveljavil je tudi nekatere socialne reforme revolucije. S konkordatom iz leta 1801 je sklenil mir s Katoliško cerkvijo. Konkordat je ohranil Cerkev pod državnim nadzorom, vendar je katoličanom priznal versko svobodo.

Napoleon I. je dobil podporo vseh razredov. Emigrante je spodbujal k vrnitvi, če so prisegli zvestobo. Kmetje so si oddahnili, ko jim je priznal pravico do zemlje, ki so jo kupili med revolucijo. Napoleonu so najbolj nasprotovali rojalisti in republikanci.

Napoleonov zakonik

Med Napoleonovimi najtrdovratnejšimi reformami je bil nov pravni zakonik, popularno imenovan Napoleonov zakonik. V njem so bila utelešena načela razsvetljenstva, kot so enakost vseh državljanov pred zakonom, verska strpnost in napredovanje na podlagi kreposti. Vendar je Napoleonov zakonik razveljavil nekatere reforme francoske revolucije. Ženske so na primer z novim zakonikom izgubile večino na novo pridobljenih pravic. zakon je ženske obravnaval kot mladoletnice, ki niso mogle uveljavljati državljanskih pravic. Moški poglavarji so ponovno pridobili popolno oblast nad svojimi ženami in otroki. Napoleon je tudi v tem primeru cenil red in oblast pred pravicami posameznika.

Veliki imperij

Cesar Napoleon je opustil načrte za napad na Anglijo in obrnil svojo vojsko proti avstro-ruskim silam ter jih 2. decembra 1805 porazil v bitki pri Austerlitzu. Leta 1806 je Napoleon uničil prusko vojsko pri Jeni in Auerstädtu ter rusko vojsko pri Friedlandu. Leta 1806 je svojega starejšega brata Jožefa Bonaparta okronal za kralja Neaplja in Sicilije, Nizozemsko republiko pa je za svojega brata Ludvika spremenil v Kraljevino Nizozemsko. Napoleon je ustanovil tudi Rensko konfederacijo (večina nemških držav), katere zaščitnik je bil.

Da bi uzakonil svojo vladavino, se je ločil od žene Jožefine in se poročil z Marijo Luizo, vojvodinjo parmsko in hčerko avstrijskega cesarja Frančiška I. Kmalu je rodila sina in dediča dinastijeBonaparte. Poimenovali so ga Napoléon François Joseph Charles Bonaparte ali Napoleon II in ga od rojstva kronali za rimskega kralja.

V Tilsitu julija 1807 je Napoleon sklenil zavezništvo z ruskim carjem Aleksandrom Romanovom in močno zmanjšal velikost Prusije. Cesarstvu je dodal tudi nove države: Vestfalsko kraljestvo pod vodstvom svojega najmlajšega brata Hieronima, Varšavsko vojvodino in druge države.

Zmagati

Erfurtski kongres si je prizadeval ohraniti rusko-francosko zavezništvo, voditelja pa sta imela po prvem srečanju v Tilsitu leta 1807 prijateljske osebne odnose. Vendar je Napoleon 23. junija 1812 začel vojno z Rusijo. Francoska invazija v Rusijo je premagala številna ruska mesta in vasi, vendar je bila, ko so dosegli Moskvo, že zima. Zaradi taktike ruske vojske, ki je bila kot požgana zemlja, so Francozi našli le malo hrane zase in za svoje konje. Napoleonova vojska ni mogla premagati Rusov. Rusi so začeli napadati. Napoleon in njegova vojska so se morali vrniti v Francijo. Francozi so med Napoleonovim umikom zelo trpeli. Večina njegovih vojakov se ni nikoli vrnila v Francijo. Njegova vojska se je zmanjšala na 70.000 vojakov in 40.000 odpadnikov proti več kot trikrat številčnejšim zavezniškim enotam. V bitki narodov leta 1813 so ga zavezniki končno premagali: Švedska, Rusija, Avstrija in Prusija.

Napoleonu ni preostalo drugega, kot da se odpove v korist svojega sina. Vendar zavezniki tega niso hoteli sprejeti. Napoleon je 11. aprila 1814 brez pogojev abdiciral. Pred uradno abdikacijo je Napoleon poskušal narediti samomor s tabletko, vendar mu ni uspelo. Zmagovalci so ga s pogodbo iz Fontainebleauja izgnali na Elbo, otok z 12.000 prebivalci v Sredozemlju. Zavezniki so Napoleonu dovolili, da obdrži cesarski naziv "cesar z Elbe" in dodatek v višini 2 milijona frankov na leto. Napoleon je kot cesar na otoku Elba celo zahteval 21 strelskih salv. Številni delegati so se bali, da je Elba preblizu Evrope, da bi lahko obdržali tako nevarno silo.

Napoleonu ni preostalo drugega, kot da se odpove v korist svojega sina. Vendar zavezniki tega niso hoteli sprejeti. Napoleon je 11. aprila 1814 brez pogojev abdiciral. Pred uradno abdikacijo je Napoleon poskušal narediti samomor s tabletko, vendar mu ni uspelo. Zmagovalci so ga s pogodbo iz Fontainebleauja izgnali na Elbo, otok z 12.000 prebivalci v Sredozemlju. Zavezniki so Napoleonu dovolili, da obdrži cesarski naziv "cesar z Elbe" in dodatek v višini 2 milijona frankov na leto. Napoleon je kot cesar na otoku Elba celo zahteval 21 strelskih salv. Številni delegati so se bali, da je Elba preblizu Evrope, da bi lahko obdržali tako nevarno silo.

Napoleon je 26. februarja 1815, ločen od sina in žene, ki sta bila pod avstrijskim nadzorom, odrezan od dodatka, ki mu ga je zagotavljala pogodba iz Fontainebleauja, in seznanjen z govoricami, da bo izgnan na oddaljen otok v Atlantskem oceanu, pobegnil z Elbe. 1. marca 1815 je nepričakovano krenil v Pariz. Pridružili so se mu njegovi nekdanji vojaki, Ludvik XVIII. pa je pobegnil v izgnanstvo. Ponovno je postal vladar Francije za 100 dni. Napoleona so 18. junija 1815 v bitki pri Waterlooju premagali Britanci pod vodstvom vojvode Wellingtona in Prusi, kar je bila njegova zadnja bitka. Napoleon je bil ponovno ujet in odpeljan v svoje drugo izgnanstvo na otok Sveta Helena v Atlantskem oceanu.

Napoleon je 26. februarja 1815, ločen od sina in žene, ki sta bila pod avstrijskim nadzorom, odrezan od dodatka, ki mu ga je zagotavljala pogodba iz Fontainebleauja, in seznanjen z govoricami, da bo izgnan na oddaljen otok v Atlantskem oceanu, pobegnil z Elbe. 1. marca 1815 je nepričakovano krenil v Pariz. Pridružili so se mu njegovi nekdanji vojaki, Ludvik XVIII. pa je pobegnil v izgnanstvo. Za 100 dni je ponovno postal vladar Francije. Napoleona so 18. junija 1815 v bitki pri Waterlooju premagali Britanci pod vodstvom vojvode Wellingtona in Prusi, kar je bila njegova zadnja bitka. Napoleon je bil ponovno ujet in odpeljan v svoje drugo izgnanstvo na otok Sveta Helena v Atlantskem oceanu.

Napoleona so poslali na otok Sveta Helena ob afriški obali. Umrl je 5. maja 1821 za rakom na želodcu. Napoleon se je o dogodkih sproti obveščal prek časopisa The Times in upal na izpustitev, če bi Holland postal ministrski predsednik. Bile so še druge zarote za rešitev Napoleona iz ujetništva, med njimi tudi zarota v Teksasu, kjer so izgnani vojaki iz Grande Armée želeli obnoviti Napoleonovo cesarstvo v Ameriki. Obstajal je celo načrt, da bi ga rešili s primitivno podmornico. Za lorda Byrona je bil Napoleon utelešenje romantičnega junaka, preganjanega, osamljenega in pomanjkljivega genija. Novica, da se je Napoleon začel ukvarjati z vrtnarjenjem v Longwoodu, je bila všeč tudi bolj domačim britanskim občutkom.

Napoleona so poslali na otok Sveta Helena ob afriški obali. Umrl je 5. maja 1821 za rakom na želodcu. Napoleon se je o dogodkih sproti obveščal prek časopisa The Times in upal na izpustitev, če bi Holland postal ministrski predsednik. Bile so še druge zarote za rešitev Napoleona iz ujetništva, med njimi tudi zarota v Teksasu, kjer so izgnani vojaki iz Grande Armée želeli obnoviti Napoleonovo cesarstvo v Ameriki. Obstajal je celo načrt, da bi ga rešili s primitivno podmornico. Za lorda Byrona je bil Napoleon utelešenje romantičnega junaka, preganjanega, osamljenega in pomanjkljivega genija. Novica, da se je Napoleon začel ukvarjati z vrtnarjenjem v Longwoodu, je bila všeč tudi bolj domačim britanskim občutkom.

Francozi so še vedno ponosni na Napoleonovo slavo. Napoleonov zakonik odraža sodobno francosko ustavo. Orožje in druge vrste vojaške tehnologije so v revolucionarnem in napoleonskem obdobju ostale večinoma nespremenjene, vendar se je operativna mobilnost v 18. stoletju močno spremenila. Napoleon je imel največji vpliv na vodenje vojne. Njegova priljubljenost je pozneje pomagala njegovemu nečaku Ludviku Napoleonu, da je postal vladar Francije

Napoleonova osvojitev je na svetovnem prizorišču razširila ideje revolucije. Evrope mu ni uspelo spremeniti v francoski imperij. Namesto tega je po vsej Evropi spodbudil nacionalistična čustva. Znan je bil tudi kot "vodja Francije".

Francozi so še vedno ponosni na Napoleonovo slavo. Napoleonov zakonik odraža sodobno francosko ustavo. Orožje in druge vrste vojaške tehnologije so v revolucionarnem in napoleonskem obdobju ostale večinoma nespremenjene, vendar se je operativna mobilnost v 18. stoletju močno spremenila. Napoleon je imel največji vpliv na vodenje vojne. Njegova priljubljenost je pozneje pomagala njegovemu nečaku Ludviku Napoleonu, da je postal vladar Francije

Napoleonova osvojitev je na svetovnem prizorišču razširila ideje revolucije. Evrope mu ni uspelo spremeniti v francoski imperij. Namesto tega je po vsej Evropi spodbudil nacionalistična čustva. Znan je bil tudi kot "vodja Francije".