Bitka pri Waterlooju

Zgodovina

Napoleon se je zdel nepremagljiv, dokler nista propadli dve ločeni kampanji. Leta 1812 je zbral ogromno vojsko, da bi napadel in osvojil Rusijo. Njegovo vojsko je ujela ruska zima, uničila pa sta jo vreme in pomanjkanje hrane. Proti njemu so se začele povezovati vzhodnoevropske države pod vodstvom Avstrije in Prusije, kar je njegove vojake prisililo, da so se vrnili v Francijo. Medtem je majhna vojska na Portugalskem in v Španiji, ki jo je vodil Arthur Wellesley (pozneje vojvoda Wellingtonski), začela Napoleonovo vojsko potiskati iz Španije.

Leta 1814 je Napoleon doživel popoln poraz, saj so ga z vseh strani napadali napadi. Dogovorjena je bila mirovna pogodba. Napoleon naj bi se odpovedal prestolu in z majhno vojsko živel na majhnem sredozemskem otoku Elba. Na mestu francoskega vladarja ga je zamenjal Ludvik XVIII, brat Ludvika XVI.

100 dni

Napoleon na otoku Elba ni bil zadovoljen. Nova francoska vlada mu je obljubila denar, vendar ga ni dobil. Njegova žena (avstrijska princesa) in sinova so ga ne smeli obiskati.

Sporočila iz Francije so pokazala, da so se njegovi sovražniki sprli. Izkoristil je priložnost in se februarja 1815 z ladjo odpravil v Francijo, kjer je ponovno pristal. Njegova dobrodošlica je bila zelo različna. Številni Francozi so bili naveličani vojne ter smrti in trpljenja, ki ju je ta povzročala. Drugi pa so si želeli vrnitve moči in slave starih časov in so v Napoleonu videli najboljše upanje.

Njegovi prvi dnevi so bili naporni, vendar je Napoleon z osebnim vodenjem in prepričevanjem uspel pridobiti podporo vojske. Ko je kralj panično pobegnil iz države, je Napoleona le malo ustavilo, da bi se vrnil v Pariz in ponovno prevzel naslov cesarja.

Kampanja pri Waterlooju

Napoleon je zdaj potreboval čas, da organizira sebe in francosko vojsko. Zavezniki so bili popolnoma presenečeni in edina priložnost, da ga ustavijo, sta bili dve majhni vojski v Belgiji: britanska in nizozemska vojska pod poveljstvom vojvode Wellingtona ter pruska (nemška) vojska pod poveljstvom maršala Blücherja.

Napoleon se je odločil za nadaljnjo tvegano potezo. Zbral je vojsko in pripravil nepričakovan napad na Wellingtona in Blucherja v upanju, da ju bo ujel nepripravljena. Njegov načrt je bil sprva uspešen in je prečkal belgijsko mejo, preden sta Wellington in Blucher lahko združila moči.

Ligny in Quatre Bras

Njegova prva bitka je bila pri Lignyju, kjer je po silovitem celodnevnem boju premagal prusko vojsko in jo prisilil k umiku. Ker je mislil, da se bo Blucher umaknil nazaj v Prusijo, je Napoleon usmeril pozornost na Wellington. Pri Quatre Brasu je že prišlo do manjše bitke, saj je Wellington skušal zadržati francosko napredovanje. To je Wellingtonu dalo dovolj časa, da je pripravil popoln obrambni položaj čez cesto, ki vodi v Bruselj, v bližini vasi Waterloo.

Francoska vojska je napredovala proti njim in postavila svoj tabor na grebenu nasproti združeni britanski in nizozemski (anglo-nizozemski) vojski. Močno deževje je povzročilo zamude in zmedo, zato sta se obe vojski za noč namestili v blatu in čakali na svitanje in prihajajočo bitko.

Napoleonova vojska se je 18. junija 1815 v bližini Waterlooja spopadla z angleško-nizozemsko vojsko vojvode Wellingtona. Wellingtonova vojska je bila razporejena za nizkim grebenom, ki jo je delno ščitil pred francoskim topništvom.

Faza 1 - Napad na Hougoumont

Okoli 11.00 je Napoleon ukazal topništvu, naj začne streljati. Francoska pehota je začela napadati grad Hougoumont, ki ga je branila britanska pehotna garda. S tem naj bi Wellingtonove rezerve odvrnili od središča, kjer naj bi padel Napoleonov glavni napad. Po zapisih naj bi bil Hougomont ključnega pomena za zmago v bitki pri Waterlooju.

Faza 2 - Napadi francoske pehote

Ob 13.30 je Napoleon začel pehotni napad na Wellingtonovo središče. Moški kraljeve nemške legije so odločno branili kmetijo La Haye Sainte. To je onemogočilo francoski napad. Britanskemu topništvu in mušketarstvu je uspelo ustaviti francoski napad, brigadi britanskega gospodinjstva in težke konjenice Union pa sta napadli omahujoče Francoze. Navdušeni nad uspehom so britanski konjeniki predaleč zasledovali sovražnika in utrpeli strahotne izgube zaradi francoskih kopitarjev in lahke konjenice.

Faza 3 - Napadi francoske konjenice

Ob 15.00 je bilo videti, da se anglo-nizozemska vojska po celodnevnem močnem bombardiranju umika, zato je Napoleonov general maršal Ney vodil množičen napad francoske konjenice proti Wellingtonovemu središču. Vendar se je britanska pehota umikala le zato, da bi se pregrupirala in oskrbela ranjence, zato je lahko oblikovala kvadre, da bi se ubranila pred napadom konjenice. Francozi so utrpeli strahotne izgube, ko so obkrožali te nepremagljive formacije pehote.

Položaj se je za Napoleona še poslabšal, ko so Blucherjeve pruske enote ob 16.30 napadle Plancenoit v njegovem zaledju.

Faza 4 - Prusi začnejo povečevati pritisk

Francoski napad pri Hougoumontu, ki je bil namenjen odvračanju pozornosti, je imel do zgodnjega večera nasprotni učinek. Francozi so v ostre spopade okoli gradu, ki ga je držala le majhna enota britanskih gardistov, vključevali vedno več vojakov. Več francoskih rezerv je bilo poslanih proti pruski grožnji v zaledju Napoleonove vojske pri Plancenoitu. Vendar je Francozom končno uspelo zavzeti kmetijo La Haye Sainte, le streljaj od Wellingtonovega središča.

Faza 5 - Napad cesarske straže

Približno ob 19.30 je Napoleon uporabil svoje zadnje rezerve v zadnjem poskusu, da bi dosegel zmago. Medtem ko so Prusi prišli okrepit Wellingtonov bok, so veterani francoske cesarske garde napredovali, da bi "dokončali delo". Britanska pehota, izčrpana zaradi celodnevne neprekinjene kanonade, jim je stopila naproti. Mušketiranje britanske gardne brigade je premagalo Napoleonove najboljše vojake. Ti so pobegnili in celotna francoska vojska se jim je pridružila pri umiku. Wellington je ukazal celotni liniji, naj napreduje, in Francozi so bili pregnani s polja.