Feldmaršal Arthur Wellesley, 1. vojvoda Wellingtonski, KG, GCB, GCH, PC, FRS (1. maj 1769 – 14. september 1852) je bil vojak in državnik, ena osrednjih osebnosti britanske zgodovine 19. stoletja. Bil je vrhovni poveljnik, ki je v svetu slovel predvsem po zmagah nad Napoleonom; s porazom Napoleona v bitki pri Waterlooju leta 1815 se je uveljavil kot eden največjih britanskih vojaških poveljnikov. Leta 2002 je bil na BBC-jevi lestvici 100 največjih Britancev uvrščen na 15. mesto.

Wellesley se je rodil v Dublinu v premožni anglo-irski aristokratski protestantski družini kot sin graščaka, pozneje pa je svoje ime večkrat zapisoval tudi kot "Wellesley". Po začetnem izobraževanju je stopil v vojsko kot praporščak in kmalu začel službovati v tujini. Njegova mladostna vojaška izkušnja je vključevala leta aktivne službe v britanski vojski v Britanski Indiji, kjer je izstopal z zmagami (med njimi bitka pri Assaye), in nato ključne uspehe v napoleonskih vojnah. V Indiji je njegova vloga v spopadih z Marati in reorganizacija vojaških sil prispevala k hitremu napredovanju; kasneje je v Evropi vodil britanske sile v iberskih bojiščih in jih pripeljal do odločilnih zmag.

V obdobju polotokovne vojne (Peninsular War) je Wellington pokazal izjemne vodstvene sposobnosti: uspešno je izvajal kombinacijo obrambe in napada, skrbel za logisitko in disciplino ter izkoriščal teren za taktične prednosti, kar se je izkazalo v bitkah, kot so Talavera, Salamanca in Vitoria. Njegovi pristopi, vključno z uporabo obrambe na obrnjeni strani (reverse slope) in stingentno organizacijo divizij, so bili vzor za poznejše poveljnike. Zaradi zaslug je dosegel najvišje vojaške čine in bil nagrajen z nazivom vojvode, ko je bil Napoleon izgnan na Elbo, je postal vojvoda.

Wellingtona pogosto primerjajo s prvim vojvodo Marlboroughom — oba sta dosegla izjemne vojaške uspehe in sta se nato uveljavila tudi v politiki. Po vrnitvi s polotoka je postal ena vodilnih figur britanske vojaške in politične scene; do upokojitve leta 1846 je bil pomemben član lordske zbornice in kot konservativen politik vplival na usmeritve države. Bil je dvakrat torijski predsednik vlade Združenega kraljestva (prva vlada 1828–1830 in kratko v letu 1834) ter je kot vodja v Lordski zbornici pogosto odločal o ključnih zadevah državne politike.

Čeprav je s toriijsko stranko delil mnoge konservativne stališča, je kot premier sprejel tudi nekatere odločitve, ki so zaznamovale preobrazbe britanske družbe: med drugim je kot vodja vlade prispeval k sprejetju zakonskih rešitev, ki so omogočile catholic emancipation (katoliško emancipacijo) leta 1829 — odločitev, ki je razdelila konservativno gibanje in pokazala njegovo pripravljenost na pragmatične politične poteze.

Wellington je bil do svoje smrti vrhovni poveljnik britanske vojske in je ohranil velik vpliv na vojaško politiko in usposabljanje. Država mu je dodelila bogate časti in posestvo (med drugim Stratfield Saye v Hampshireu) kot znak zahvale za njegove vojaške zasluge. Bil je znan tudi pod vzdevkom "The Iron Duke" zaradi trdnosti svojega značaja in politične neomajnosti.

Osebno življenje: leta 1806 se je poročil s Catherine Pakenham; zakon ni bil brez zapletov in ni imel pomembnejšega vpliva na njegovo javno kariero. Po dolgih letih aktivne službe je umrl 14. septembra 1852 v Walmer Castleu. Njegov pogreb je bil eden največjih državnih obredov tistega časa; bil je pokopan v katedrali St Paul v Londonu, kjer počiva kot eden najbolj slavnih britanskih vojskovodij.

Odziv in zapuščina: Wellingtonova zapuščina je mnogoplastna — vojaška, politična in simbolna. V Veliki Britaniji in v Evropi so mu postavili številne spomenike, ulice in trgove nosijo njegovo ime, njegova taktična zapuščina pa ostaja predmet študija v vojaških učbenikih. Njegova vloga pri porazu Napoleona in pri oblikovanju britanske zunanjestrategijske pozicije v 19. stoletju mu zagotavlja trajen položaj v zgodovinski spomin.