Margaret Hilda Thatcher, baronica Thatcher LG OM DStJ PC FRS (13. oktober 1925 - 8. april 2013) je bila britanska državnica. Od leta 1979 do 1990 je bila predsednica vlade Združenega kraljestva (UK), dlje kot katerikoli drug britanski predsednik vlade v 20. stoletju. Med letoma 1975 in 1990 je vodila britansko konservativno stranko. Thatcherjeva je bila prva ženska britanska predsednica vlade in je bila pogosto znana po vzdevku "železna lady", ki ji ga je dal novinar iz Sovjetske zveze. Njeno rojstno ime je bilo Margaret Hilda Roberts. Rojena je bila v mestu Grantham v grofiji Lincolnshire; bila je hči trgovca in občinskega svetnika Alfreda Robertsa ter njegove žene Beatrice. Družina je bila del metodistične skupnosti, kar je vplivalo na njene vrednote in delovno etiko.
Zgodnje izobraževanje in poklic
Thatcherjeva je študirala kemijo na Somerville Collegeu v Oxfordu, kjer je diplomirala s kemijo in se uveljavila kot izredno predana študentka. Po univerzi je bila kratek čas raziskovalna kemičarka in pozneje opravila pravno izobraževanje; postala je odvetnica (barrister), specializirana za davčno pravo. Pred vstopom v parlament je dvakrat neuspešno kandidirala na volitvah (Dartford, 1950 in 1951), nato pa je bila leta 1959 izvoljena za poslanko v Finchleyju.
Vzpon v politiki
Edward Heath jo je v svoji vladi med letoma 1970 in 1974 imenoval za državno sekretarko oziroma sekretarko za izobraževanje in znanost (Secretary of State for Education and Science), kar ji je dalo izkušnje v kabinetu in vodenju javnih politik. Leta 1975 je na volitvah za vodjo konservativne stranke premagala Heatha in postala vodja opozicije ter prva ženska, ki je vodila pomembno britansko politično stranko.
Mandat predsednice vlade (1979–1990)
Leta 1979 je bila izvoljena za predsednico vlade. Njena vlada je uvedla obsežne gospodarske in socialne reforme: zniževanje davčnih stopenj za višje dohodke, zategovanje monetarne politike za obvladovanje inflacije, privatizacijo državnih podjetij, deregulacijo finančnih trgov in omejevanje moči sindikatov. Veliko njenega programa se pogosto opisuje kot neoliberalnega — poudarjanje trga, lastništva in individualne odgovornosti. Konservativne reforme so spodbujale tudi povečanje lastništva stanovanj (program "right to buy").
Pomemben preobrat v njeni mednarodni priljubljenosti je bila Falklandska vojna leta 1982, ko je Združeno kraljestvo z vojaško akcijo vrnilo nadzor nad Falklandskimi otoki; zmaga v konfliktu je prispevala k njeni široki podpori in zmagi na volitvah leta 1983. V notranji politiki je bil najbolj odmeven spopad z rudarskimi sindikati med stavko rudarjev 1984–1985, ki je dolgoročno oslabila tradicionalno moč sindikatov v Veliki Britaniji.
Thatcherjeva je bila leta 1987 ponovno izvoljena za tretji mandat, vendar je bila njena podpora za komunalno dajatev ("volilni davek") zelo nepriljubljena, z njenimi bolj evroskeptičnimi stališči glede Evropske skupnosti pa se niso strinjali drugi člani njenega kabineta. Novembra 1990 je odstopila s položaja predsednice vlade in vodje stranke, potem ko je Michael Heseltine izzval njeno vodenje in ko so se pojavile notranje razprtije ter padla podpora med konservativci.
Po politični karieri in osebno življenje
Ko se je leta 1992 umaknila iz spodnjega doma parlamenta, je dobila dosmrtni naziv baronice Thatcher, ki ji je dal pravico sedeti v lordski zbornici. Po odhodu s položaja je ostala dejavna kot avtorica spominov (med drugimi deli sta The Downing Street Years in The Path to Power), govornica in svetovalka. Bila je tesno povezana z ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom; skupaj sta lotila konzervativnih reform in imela veliko vlogo v hladnovojni politiki osemdesetih.
V zasebnem življenju se je poročila z Denisom Thatcherjem leta 1951; imela sta dva otroka, sina Marka in hčerko Carol. Denis je umrl leta 2003. Margaret Thatcher je v poznejših letih imela zdravstvene težave, vključno z večjimi padci in možganskimi dogodki; leta 2013 je v Londonu umrla za možgansko kapjo.
Dediščina in ocena
Čeprav je Thatcherjeva v britanski politični kulturi kontroverzna osebnost, jo večina javnomnenjskih raziskav o britanskih ministrskih predsednikih še vedno ocenjuje pozitivno. Njena vladavina je preoblikovala britansko gospodarstvo in družbo: podprla je gospodarsko rast v nekaterih sektorjih, privatizirala številna podjetja in zmanjšala vpliv sindikatov, hkrati pa so se povečale socialne razlike in propad nekaterih tradicionalnih industrijskih območij. Razprava o njeni neoliberalni politiki in zapuščini v Združenem kraljestvu se nadaljuje tudi v 21. stoletju; nekateri jo slavijo kot voditeljico, ki je obnovila gospodarsko učinkovitost in državni ponos, drugi pa opozarjajo na socialne stroške in trajne posledice za skupnosti, ki so izgubile delovna mesta v procesu prestrukturiranja.


