Sindikat

Dejavnosti

Sindikati za svoje člane naredijo veliko stvari. To vključuje:

• Kolektivna pogajanja: Vodje sindikata sodelujejo z vodstvom (ljudmi, ki vodijo podjetje), da bi dosegli pogodbo, ki bo delavcem dala tisto, kar želijo. Vodje sindikatov namreč lahko zagrozijo s stavko.
• Prednosti: Zgodnji sindikati so svojim članom zagotavljali nadomestilo za brezposelnost, če so se poškodovali na delovnem mestu, bili neupravičeno odpuščeni ali zboleli. Danes to običajno počne vlada. Sindikati lahko svojim članom zagotovijo tudi odvetnika, ki jih zastopa, če so kdaj toženi na sodišču ali obtoženi kaznivega dejanja.
• Politika: Sindikati si pogosto prizadevajo, da bi bili sprejeti zakoni, ki jim pomagajo. Nekateri zbirajo denar za sindikatom naklonjene politike. Prav tako lobirajo za zakone, ki pomagajo sindikatom. Nekatere politične stranke so sindikatom zelo blizu, na primer laburistična stranka v Združenem kraljestvu.

Člen 8 Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah zagotavlja pravico do ustanavljanja sindikatov in včlanjevanja vanje ter do stavke.

Udarci

Če kolektivna pogajanja niso uspešna, sindikati svoje zahteve pogosto dosežejo s stavkami. Vendar je grožnja s stavko običajno dovolj: več kot 98 % sindikalnih pogodb se podaljša brez stavke.

Zgodovina

Sindikati so potomci srednjeveških cehov. Te cehe so sestavljali neodvisni kvalificirani delavci (ali obrtniki), ki so se izučili in usposobili v cehu.

Britanski sindikati 1750-1850

Sindikat je združenje ljudi iz različnih poklicev, ki želijo ohraniti in izboljšati svoja delovna mesta ter delovne in življenjske pogoje. Člani sindikata običajno delajo v isti panogi.

Britanska vlada in delodajalci so sindikalizem sčasoma sprejeli kot dejstvo, vendar z veliko borbe. Sprejetje sindikatov ni bilo naključje; zgodilo se je, ko je bila britanska industrija najbolj samozavestna, stalna gospodarska rast pa je ublažila revolucionarno navdušenje. Hkrati pa je delodajalcem omogočila, da so nezadovoljstvo odkupili z višjimi plačami in boljšimi delovnimi pogoji.

To ni pomenilo, da so bili sindikati všeč establišmentu. Pravzaprav so si morali sindikati sredi viktorijanske dobe ustvariti dobro podobo, da bi si pridobili strpnost in sprejemanje. Vendar v začetku 19. stoletja prihodnost sindikalizma ni bila gotova.

Razvoj sindikalizma

Sindikati so se v Veliki Britaniji razvijali počasi, vendar jih je mogoče zaslediti že v srednjem veku. V srednjeveških mestih in vaseh so se začeli razvijati trgovski cehi. Tako mojstri kot delavci so bili dodeljeni cehu določene obrti.

Leta 1563 je vlada Elizabete 1. sprejela Statut umetnikov. Statut je imel nekatere negativne učinke, na primer, da vajenci niso smeli iskati dela zunaj svoje župnije, imel pa je tudi pozitivne učinke, saj je od mirovnih sodnikov zahteval, da vzdržujejo življenjski standard in nadzorujejo vajence v svojem okrožju. To je pomenilo, da so bili obrtniki deležni določene zaščite s strani države.

V 19. stoletju se je odnos spremenil. Ljudje so sovražili vmešavanje države v njihovo poslovanje. S povečevanjem števila prebivalstva se je povečevala tudi velikost podjetij in delodajalci niso mogli več imeti osebnega odnosa z vsakim zaposlenim. Zato je bil leta 1813 statut razveljavljen. Delavci so začeli ustanavljati trgovske klube in združenja, da bi zaščitili industrijske in osebne interese.

Prvi sindikati so bili namenjeni le kvalificiranim "obrtnikom". Ti obrtni sindikati ali "društva" so bili večinoma ustanovljeni med čevljarji, tiskarji in mehaniki. Obrtni sindikati so se razlikovali po tem, da so imeli:

1. socialne pomoči.
2. Predpisi o vajeništvu - vstop novih delavcev v obrt je bil strogo omejen.
3. Prijavnine.
4. Kolektivna pogajanja z zaposlenimi za določitev višine plač.

Obrtna društva so imela le nekaj članov in so bila omejena na določeno obrt v določenem mestu. Člani so bili običajno pismeni in racionalni. Sedež dejanskega društva je bil običajno v javni hiši, kjer so se sestajali na sestankih itd.

Prijateljske družbe

Ti so se razlikovali od sindikatov, vendar so imeli nekaj skupnih funkcij. Prijateljske družbe so bile organizacije za samopomoč. V zameno za članarino so delavcem zagotavljala finančno pomoč, na primer v primeru smrti ali bolezni. Običajno so imela lokalni sedež; Tyneside je imel v 20. letih 19. stoletja 165 društev s skupno 10 000 člani. Postopoma so se društva ali skupine delavcev združile v večje organizacije, imenovane "kombinacije". Namesto da bi samo izplačevala nadomestila, so postala bolj militantna in začela lobirati za boljše pogoje, boljše plačilo itd. Delavci so lahko tudi vložili peticijo v parlament, kadar so imeli posebno pritožbo, na primer glede delovnih pogojev ali plač. V 18. stoletju so ti sindikati postali vse bolj agresivni in močni. Manjše skupine so se združevale v "kombinacije" in vodile kampanje za izboljšanje delovnih pogojev ter zahtevale višje plače. Nekatere kombinacije so organizirale lokalne stavke.

Kombinirani akti

Vlada je ugotovila, da je treba nekaj storiti glede kombinacij. Aristokracija je bila zaskrbljena zaradi števila in moči kombinacij. Francoska revolucija jih je le še bolj prestrašila. Zaradi omenjenih razmer sta bila sprejeta zakona o kombinacijah iz let 1799 in 1800. Zakona sta delavskim sindikatom prepovedala združevanje za kampanjo za boljše delovne pogoje in povečanje plač. Če so delavci prekršili ta novi zakon, so bili lahko poslani v zapor za največ tri mesece. Ta zakon se je strogo izvajal.

Kombinirani akti so bili le malo uspešni, sindikat pa je deloval na skrivaj. E. P. Thomson je trdil, da se je število sindikatov celo povečalo. Nekateri sindikati so se imenovali "prijateljska društva" in tako nadaljevali z delom. Leta 1823 je londonski krojač Francis Place vodil gibanje za razveljavitev. S podporo poslanca Josepha Huma je vlado prepričal, da je ustanovila parlamentarni odbor, ki je preučil vprašanje razveljavitve. Vlada se ni več bala revolucije, kombinacije in mirna pogajanja so se zdaj zdela sprejemljiva. Odbor je priporočil razveljavitev zakonov o kombinacijah in parlament je ustrezno ukrepal. Kombinirani zakoni so bili razveljavljeni leta 1824. Sindikati so bili zdaj zakoniti.

Po vsej državi so se hitro začele stavke. Vlada se je leta 1825 odločila sprejeti zakon o spremembi kombinatorike, ki je dovolil obstoj sindikatov, vendar jim je odrekel pravico do organiziranja protestov.

Težave zgodnjega sindikalizma

Sindikati so se pri ustanavljanju in organiziranju soočali s številnimi težavami:

1. Preventivna zakonodaja (zakoni itd.), zlasti kombinirani zakoni 1799-1800 2. Razširjenost domačega sistema dela. 3. Identiteta interesov med delodajalcem in domačim delavcem (domači delavci so bili v stiku le s svojim delodajalcem in ne s sodelavci - delodajalci so do svojih delavcev zavzeli "paternalističen" pristop) 4. Tovarniško delo je bilo v začetku 19. stoletja nerazvito. Takoj ko so se tovarne začele razvijati, so se pojavili "delavski razredi". Tradicionalne vezi zaupanja med delodajalcem in delavci so se pozneje razblinile in delavci so se začeli združevati v klube. 5. Strahovi vlade. Vlada je verjela, da bi se lahko vsi delovni ljudje povezali v klube in se množično odzvali na družbene spremembe, ki so prestrašile vlado. Vladajoči razredi so "združevanja" povezovali z revolucijo. Cilj številnih zakonov o kombinacijah iz let 1700-1800 je bil preprečiti ustanavljanje sindikatov.

Zgodnji nacionalni sindikati

V dvajsetih letih 19. stoletja se je razširila zamisel o ustanovitvi nacionalne zveze.

John Doherty, predlec bombaža iz Manchestra, je leta 1829 na otoku Man sklical konferenco, na kateri so razpravljali o zamisli o nacionalnem sindikatu. Nato je ustanovil Veliko splošno zvezo predilcev Velike Britanije in Irske (Grand General Union of Operative Spinners of Great Britain and Ireland). Julija naslednje leto je ustanovil Nacionalno združenje za zaščito dela, ki naj bi ga sestavljala večina obrti. Leta 1831 je združenje razpadlo; predvsem zaradi slabih komunikacijskih povezav, ki so onemogočale organizacijo dogodkov.

Robert Owen in GNCTU

Februarja 1834 je bil ustanovljen Veliki nacionalni konsolidirani sindikat, za kar je v veliki meri poskrbel Robert Owen. Owen je sanjal o socialistični družbi in upal, da bo nacionalni sindikat k temu pripomogel.

Robert Owen je bil pomembna osebnost pri ustanavljanju GNCTU. Owen in Doherty sta bila sodelavca, GNCTU pa je temeljila na Dohertyjevi Veliki splošni uniji. Na sindikat je močno vplival owenovski socializem.

Zakaj je bil ustanovljen GNCTU?

Cilji GNCTU so bili preprosti in tradicionalistični, zato je bilo treba uporabiti stavko:

1. Izboljšanje plač in/ali pogojev;
2. Zaščita delavcev pred kakršnim koli poslabšanjem plač in/ali pogojev.

Neuspeh sistema GNCTU

Sporno je, ali je bila njegova zveza uspešna ali ne. Trajala je le šest mesecev (od februarja do avgusta 1834). Owen je trdil, da je imela približno pol milijona članov, po drugih ocenah pa jih je bilo približno 16 000.

Sindikat je propadel iz več razlogov. Owen ni zares razumel ali se vživel v trpljenje delavcev, ki so imeli resnične in neizmerne skrbi. Delavci so bili naklonjeni militantnim ukrepom, Owen pa je imel raje umirjen, bolj legalističen pristop. Zaradi velikosti GNTCU je bilo tudi težko organizirati kakršne koli stavke. Dodatno težavo je predstavljalo dejstvo, da so številni delodajalci svojim zaposlenim prepovedali včlanitev v GNTCU in jim niso dovolili delati, če niso podpisali dokumenta, s katerim so se odpovedali organizaciji.

Tolpuddlovi mučenci

Februarja 1834 je šest delavcev iz Tolpuddla v Dorsetu ustanovilo sindikat. Povprečna družina je za preživetje potrebovala 13 šilingov, moški pa so bili plačani le 9 šilingov. Kmetijski delavci so se pod vodstvom Georgea Lovelessa borili za višje plače. Lastnik zemljišča James Frampton je bil odločen, da bo ustavil industrijsko akcijo; skupino je prijavil notranjemu ministru lordu Melbournu. Moške so aretirali, jim sodili in jih obsodili na sedem let zapora. Sodnik je dejal, da je to storil, da bi jih postavil za zgled zaradi stabilnosti naroda. Moški so postali znani kot mučenci iz Tolpuddla in sodnikova želja je bila uresničena. Podpora GNCTU je močno upadla in do avgusta 1834 je propadla.

Sindikati med letoma 1835 in 1850

Po ortodoksnem mnenju se je sindikalizem v naslednjih 15 letih po propadu GNCTU praktično ustavil, veliko delavcev pa se je vključilo v alternativne reforme, ki jih je sprejel chartizem. Vendar so sindikati v kvalificiranih poklicih cveteli in v začetku 40. let 19. stoletja so imeli po ocenah 100 000 članov.

Kritika

Sindikatom očitajo, da povečujejo stroške dela. Zaradi tega naj bi se zaposlilo manj ljudi. Sindikat lahko tudi ščiti delavce, za katere delodajalec meni, da niso dovolj produktivni. Številni sindikati na primer ščitijo delavce, ki že dolgo delajo na določenem delovnem mestu, pred kaznovanjem ali odpuščanjem, tudi če so novi delavci hitrejši.

Nekateri sindikati so povezani tudi z organiziranim kriminalom, politično korupcijo ali celo z delodajalci delavcev, ki jih zastopajo.

Povezovalna stran

• Svoboda zbiranja