Sovjetska zveza

Prazniki

Republike Sovjetske zveze

Sovjetsko zvezo je sestavljalo 15 republik. To so bile bodisi sovjetske socialistične republike bodisi sovjetske socialistične federativne republike. Vsaka republika je bila neodvisna in je sama skrbela za svoje kulturne zadeve. Vsaka je imela tudi pravico izstopiti iz zveze, kar se je zgodilo leta 1991.

Zvezne republike so bile drugačne, saj so imele večjo avtonomijo in so jih sestavljale same države. Pogosto so se imenovale avtonomne sovjetske socialistične republike. Bilo jih je več. Večina jih še vedno obstaja, čeprav so zdaj republike znotraj neodvisne države. Tatarska ASSR se je na primer spremenila v Republiko Tatarstan (nahaja se v okolici Kazana).

Sovjetske republike

1. Armenska SSR (Sovjetska socialistična republika)
2. Azerbajdžanska SSR
3. Beloruska SSR
4. Estonska SSR
5. Gruzijska SSR
6. Kazahstanska SSR
7. Kirgiška SSR
8. Latvijska SSR
9. Litovska SSR
10. Moldavska SSR
11. Ruska SFSR (Sovjetska federativna socialistična republika)
12. Tadžiška SSR
13. Turkmenistanska SSR
14. Ukrajinska SSR
15. Uzbekistanska sovjetska socialistična republika

Neodvisne države

1. Armenija
2. Azerbajdžan
3. Belorusija
4. Estonija
5. Georgia
6. Kazahstan
7. Kirgizija
8. Latvija
9. Litva
10. Moldavija
11. Rusija
12. Tadžikistan
13. Turkmenistan
14. Ukrajina
15. Uzbekistan

Sovjetska zveza pred razpadom

Geografija, podnebje in okolje

Sovjetska zveza je bila leta 1991 s svojimi 22 400 000 kvadratnimi kilometri največja država na svetu. Njena velikost je bila primerljiva s Severno Ameriko, saj je pokrivala šestino svetovnega ozemlja. Zahodni del (v Evropi) je predstavljal četrtino površine države in je bil njeno kulturno in gospodarsko središče. Vzhodni del (v Aziji) je segal do Tihega oceana na vzhodu in Afganistana na jugu ter je bil veliko manj poseljen kot zahodni del. Njegova širina je znašala več kot 10.000 kilometrov (6.200 milj) (11 časovnih pasov) in skoraj 7.200 kilometrov (4.500 milj) od severa proti jugu. Njegovih pet podnebnih območij (različno vreme, temperatura, vlažnost in zračni tlak) je bilo tundra, tajga, stepe, puščava in gore.

Sovjetska zveza je imela najdaljšo mejo na svetu, ki je leta 1991 merila več kot 60.000 kilometrov (37.000 milj). Dve tretjini sovjetske meje je predstavljala obala Arktičnega oceana. Na drugi strani Beringovega preliva so bile Združene države Amerike. Ob koncu druge svetovne vojne je Sovjetska zveza mejila na Afganistan, Kitajsko, Češkoslovaško, Finsko, Madžarsko, Iran, Mongolijo, Severno Korejo, Norveško, Poljsko, Romunijo in Turčijo.

Najdaljša reka v Sovjetski zvezi je bila Irtiš. Najvišja gora Sovjetske zveze je bil Vrh komunizma (danes se imenuje Vrh Ismaila Samanija) v Tadžikistanu, ki meri 7 495 metrov (24 590 čevljev). Največje jezero na svetu, Kaspijsko morje, je bilo večinoma v Sovjetski zvezi. Najgloblje jezero na svetu, Bajkalsko jezero, je bilo v Sovjetski zvezi.

Zgodovina

Zadnji ruski car Nikolaj II. je Rusiji vladal do marca 1917, ko je bil ruski imperij prevzet in ga je nadomestila kratkotrajna "začasna vlada" pod vodstvom Aleksandra Kerenskega, ki so jo novembra kmalu strmoglavili boljševiki.

Med letoma 1917 in 1922 je bila država pred Sovjetsko zvezo Ruska sovjetska federativna socialistična republika (RSFSR), ki je bila samostojna država, tako kot druge sovjetske republike v tistem času. Sovjetska zveza je bila uradno ustanovljena decembra 1922 kot zveza ruske (znane tudi kot boljševiška Rusija), ukrajinske, beloruske in zakavkaške sovjetske republike, v katerih so vladale komunistične boljševiške stranke.

Revolucija in temelj

Ekstremne dejavnosti za spremembo vlade v Ruskem cesarstvu so se začele z upori dekabristov leta 1825, in čeprav je bilo leta 1861 odpravljeno podanstvo, je bila njegova odprava dosežena pod neugodnimi pogoji za kmete (revne kmetijske delavce) in je spodbudila menjalce (revolucionarje). Po ruski revoluciji leta 1905 je bil leta 1906 ustanovljen parlament (zakonodajna skupščina) - Državna duma, vendar je car protestiral proti ljudem, ki so poskušali preiti iz absolutne v ustavno monarhijo. Upori so se nadaljevali, med prvo svetovno vojno pa so se zaradi neuspeha in pomanjkanja hrane v ljudskih mestih še povečali.

Upor v Sankt Peterburgu, ki je bil odziv na vojno propadanje ruskega gospodarstva in morale, je marca 1917 povzročil "februarsko revolucijo" in odstavitevvlade. Carsko avtokracijo je nadomestila ruska "začasna vlada", katere voditelji so nameravali izvesti volitve v rusko ustavodajno skupščino in nadaljevati vojno na strani antante v prvi svetovni vojni.

Hkrati so po vsej državi nastajali delavski sveti, znani kot sveti. Boljševiki pod vodstvom Vladimirja Lenina so si v svetih in na ulicah prizadevali za socialistično revolucijo. Novembra 1917 so med "oktobrsko revolucijo" prevzeli oblast od začasne vlade. Decembra so boljševiki podpisali premirje s centralnimi silami. Marca, po nadaljnjih bojih, so sovjeti dokončno opustili vojno in podpisali Brest-Litovsko pogodbo.

V dolgi in krvavi ruski državljanski vojni je zmagala nova sovjetska oblast. Državljanska vojna med rdečimi in belimi se je začela leta 1917 in končala leta 1923. Vključevala je sibirskointervencijo in druga tuja vmešavanja, umor Nikolaja II. in njegove družine ter lakoto leta 1921, v kateri je umrlo približno 5 milijonov ljudi. Marca 1921 je bil med povezanim sporom s Poljsko podpisan Riški mir, ki je sporna ozemlja v Belorusiji in Ukrajini razdelil med Republiko Poljsko in Sovjetsko Rusijo. Sovjetska zveza je morala reševati podobne spore z novoustanovljeno Republiko Finsko, Republiko Estonijo, Republiko Latvijo in Republiko Litvo, ki so med državljansko vojno pobegnile iz imperija.

Združitev sovjetskih republik

28. decembra 1922 so prebivalci Ruske SFSR, Zakavkazske SFSR, Ukrajinske SSR in Beloruske SSR potrdili Pogodbo o ustanovitvi ZSSR in Deklaracijo o ustanovitvi ZSSR, s katerima je bila ustanovljena Zveza sovjetskih socialističnih republik. Ta dva dokumenta je uresničil 1. kongres sovjetov ZSSR, podpisali pa so ju vodje delegacij.

Britanski imperij je 1. februarja 1924 sprejel ZSSR kot državo. Leta 1924 je bila sprejeta tudi sovjetska ustava (zbirka zakonov), s katero je bila uresničena združitev Ruske SFSR, Ukrajinske SSR, Beloruske SSR in Zakavkazske SFSR iz decembra 1922 v "Zvezo sovjetskih socialističnih republik" (ZSSR).

Velike spremembe v gospodarstvu, industriji in politiki države so se začele v prvih dneh sovjetske oblasti leta 1917. Velik del teh je bil izveden v skladu z boljševiškimi začetnimi odloki, dokumenti sovjetske vlade, ki jih je podpisal Vladimir Lenin. Eden najpomembnejših in najvidnejših prelomnih ukrepov je bil načrt GOELRO, ki je načrtoval velike spremembe sovjetskega gospodarstva na podlagi popolne elektrifikacije države. Načrt je bil pripravljen leta 1920 in je zajemal obdobje od 10 do 15 let. Vključeval je izdelavo mreže 30 regionalnih elektrarn, vključno z desetimi velikimi hidroelektrarnami, in številnih velikih industrijskih organizacij na električni pogon. Načrt je postal prototip za poznejše petletne načrte in je bil do leta 1931 v glavnem izpolnjen. Konec

Stalinova vladavina

V Sovjetski zvezi je od njenih začetkov vladala enopartijska Komunistična partija (boljševiki). Po gospodarski politiki vojnega komunizma med državljansko vojno je sovjetska vlada v dvajsetih letih 20. stoletja dovolila sobivanje nekaterih zasebnih podjetij z nacionalizirano industrijo, popolno rekvizicijo hrane na podeželju pa je nadomestil davek na hrano (glej Nova gospodarska politika).

Sovjetski voditelji so trdili, da je vladavina ene stranke nujna, ker zagotavlja, da se "kapitalistično izkoriščanje" ne bo vrnilo v Sovjetsko zvezo in da bodo načela demokratičnega centralizma predstavljala voljo ljudstva. Razprava o prihodnosti gospodarstva je bila podlaga za to, da so sovjetski voditelji v letih po Leninovi smrti leta 1924 prevzeli več oblasti. Sprva naj bi Lenina nadomestila "trojka", ki so jo sestavljali Grigorij Zinovjev iz Ukrajine, Lev Kamenjev iz Moskve in Josip Stalin iz Gruzije.

Stalin je državo vodil med drugo svetovno vojno in hladno vojno. Taborišča Gulag so se močno razširila in sprejela na milijone zapornikov. Po njegovi smrti je njegovo politiko nadaljeval Georgij Malenkov. Nikita Hruščov je spremenil nekatere Stalinove politike, vendar sta Leonid Brežnjev in Aleksej Kosygin ohranila prejšnje stanje.

Po spremenjeni ustavi iz leta 1936 je Sovjetska zveza prenehala delovati kot zveza republik in bolj kot enotna superdržava.

obdobje Hruščova

Stalin je umrl 5. marca 1953. Nikita Hruščov je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja zmagal v boju za oblast. Leta 1956 je obsodil Stalinovo represijo ter sprostil nadzor nad partijo in družbo. To je bilo znano kot destalinizacija.

Moskva je menila, da je Vzhodna Evropa zelo pomembno varovalno območje za napredno obrambo njenih zahodnih meja. Zato si je ZSSR prizadevala okrepiti nadzor nad to regijo. To je storila tako, da je vzhodnoevropske države preoblikovala v satelitske države, ki so bile odvisne od njenega vodstva in poslušne. Sovjetska vojaška sila je bila uporabljena za zatrtje protistalinističnih vstaj na Madžarskem in Poljskem leta 1956.

V poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja je spopad s Kitajsko zaradi politike ZSSR pripeljal do kitajsko-sovjetskega razkola. To je povzročilo prelom v svetovnem marksistično-leninističnem gibanju. Vlade v Albaniji, Kambodži in Somaliji so se odločile za zavezništvo s Kitajsko namesto z ZSSR.

V tem obdobju konec petdesetih in v začetku šestdesetih let je Sovjetska zveza še naprej napredovala v vesoljski tekmi. Tekmovala je z Združenimi državami Amerike. ZSSR je leta 1957 izstrelila prvi umetni satelit Sputnik 1, leta 1957 živega psa Lajko, leta 1961 prvega človeka Jurija Gagarina, leta 1963 prvo žensko v vesolju Valentino Tereškovo, leta 1965 prvega človeka, ki se je sprehodil po vesolju, Alekseja Leonova, leta 1966 prvi mehki pristanek vesoljskega plovila Luna 9 na Luni ter prva lunarna roverja Lunohod 1 in Lunohod 2.

Leonid Brežnjev

Leonid Brežnjev je vodil Sovjetsko zvezo od leta 1964 do svoje smrti leta 1982. Na oblast je prišel, ko je prepričal vlado, naj strmoglavi takratnega voditelja Nikito Hruščova. Brežnjevovo vladanje se pogosto povezuje s padcem sovjetskega gospodarstva in začetkom verige dogodkov, ki so pripeljali do končnega razpada zveze. Imel je veliko medalj, ki si jih je sam podelil. Trikrat je bil odlikovan z najvišjim odlikovanjem - Heroj Sovjetske zveze. Brežnjeva je nasledil Jurij Andropov, ki je umrl nekaj let pozneje. Andropova je nasledil slabotni in starajoči se Konstantin Černenko. Černenko je umrl slabo leto po nastopu mandata.

Leta 1980 je Sovjetska zveza gostila poletne olimpijske igre, ki jih je odprl in zaprl Brežnjev. Zahodne države, zlasti Združene države Amerike, so igre močno bojkotirale. Med zaključno slovesnostjo je bila namesto zastave Združenih držav dvignjena zastava mesta Los Angeles (kot simbol naslednjega mesta/države gostiteljice) in namesto himne Združenih držav je bila v odgovor na bojkot predvajana himna olimpijskih iger.

Brežnjev je bil po Stalinu drugi sovjetski voditelj z najdaljšim stažem. Sledi seznam voditeljev (generalnih sekretarjev komunistične partije) po vrstnem redu njihovega mandata in trajanja vodenja:

• Vladimir Lenin 1922-1924 (2 leti)
• Josif Stalin 1924-1953 (29 let)
• Nikita Hruščov 1953-1964 (11 let)
• Leonid Brežnjev 1964-1982 (18 let)
• Jurij Andropov 1982-1984 (2 leti)
• Konstantin Černenko 1984-1985 (1 leto)
• Mihail Gorbačov 1985-1991 (6 let)

Hruščov in Gorbačov sta edina sovjetska voditelja, ki nista umrla med opravljanjem funkcije. Lenin, Stalin in Hruščov so edini voditelji, ki med svojim vodenjem niso bili (de iure) voditelji države.

Gorbačovova vladavina

Mihail Gorbačov je bil zadnji voditelj Sovjetske zveze. Bil je edini sovjetski voditelj, ki se je rodil po oktobrski revoluciji in je bil torej produkt Sovjetske zveze, saj je v njej odraščal. S predsednikom ZDA Ronaldom Reaganom je podpisal pogodbo o odpravi nekaterih vrst jedrskega orožja. Gorbačov je začel družbene in gospodarske reforme, ki so ljudem omogočile svobodo govora, s čimer so lahko kritizirali vlado in njeno politiko. Vladajoča komunistična partija je izgubila nadzor nad mediji in ljudmi. Časopisi so začeli objavljati številne napake, ki jih je Sovjetska zveza v preteklosti prikrivala in zanikala. Gospodarstvo Sovjetske zveze je zaostajalo, vlada pa je porabila veliko denarja za tekmovanje z Zahodom.

Raztapljanje

V osemdesetih letih je sovjetsko gospodarstvo trpelo, vendar je bilo stabilno. Gorbačovove nove ideje so ušle izpod nadzora in komunistična partija je izgubila nadzor. Boris Jelcin je bil (demokratično) izvoljen za predsednika Ruske SFSR, čeprav Gorbačov ni želel, da bi prišel na oblast. Litva je razglasila neodvisnost od Sovjetske zveze, sovjetska vlada pa je od nje zahtevala, da se odpove neodvisnosti, sicer bo poslala Rdečo armado, ki bo skrbela za red. Gorbačov se je domislil, da bi Sovjetska zveza ostala skupaj, pri čemer bi bile posamezne republike bolj neodvisne, vendar pod vodstvom istega voditelja. Želel jo je poimenovati "Zveza sovjetskih suverenih republik", da bi ohranil ruske začetnice CCCP (angleško USSR).

Skupina komunističnih voditeljev, ki ni bila zadovoljna z Gorbačovovo idejo, je poskušala zavzeti Moskvo in preprečiti razpad Sovjetske zveze. Ljudje so si zaradi tega le še bolj želeli neodvisnosti. Čeprav je poskus prevzema oblasti preživel, je izgubil vso svojo moč zunaj Moskve. Rusija je decembra 1991 razglasila neodvisnost. Kasneje v tem mesecu so voditelji Rusije, Belorusije in Ukrajine podpisali pogodbo o razpustitvi ZSSR, imenovano Sporazum iz Belaveže, kar je Gorbačova zelo razjezilo. Ni mu preostalo drugega, kot da sprejme pogodbo in na božič 1991 odstopi. Parlament Sovjetske zveze (Vrhovni sovjet) je sporazum iz Belaveže razglasil za zakon in s tem uradno označil razpustitev Sovjetske zveze. Naslednji dan je bila s Kremlja zadnjič spuščena sovjetska zastava.

Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov leta 1985.


Sovjetski kozmonavt Jurij Gagarin je prvi človek, ki je poletel v vesolje


Katedrala Kristusa Odrešenika v Moskvi je bila porušena leta 1931. V Sovjetski zvezi je bila organizirana religija zatrta.


Zemljevid z največjim ozemeljskim obsegom Sovjetske zveze in njenih zaveznic leta 1960, po kubanski revoluciji leta 1959, vendar pred uradnim kitajsko-sovjetskim razkolom leta 1961


Vladimir Lenin in Leon Trocki v kontrarevolucionarni propagandi

Sorodne strani

• Zgodovina Sovjetske zveze (1985-1991)
• Seznam tem, povezanih s Sovjetsko zvezo