Bajkalsko jezero – najglobje jezero na Zemlji in 20% svetovne sladke vode

Bajkalsko jezero je veliko jezero v Sibiriji v Rusiji. Je največji rezervoar sladke vode na svetu glede prostornine. Jezero leži v bližini mesta Irkutska in je eno najpomembnejših naravnih simbolov tega dela sveta.

Geografija in osnovni podatki

Bajkal je dolg približno 636 kilometrov, širok od približno 20 do 80 kilometrov, njegova površina znaša približno 31.500–31.722 kvadratnih kilometrov. Na najgloblji točki je globok približno 1.642 metra, zaradi česar je najgloblje jezero na Zemlji. Njegov prostorninski volumen je približno 23.600 kubičnih kilometrov, kar pomeni, da v njem leži približno 20 % nezamrznjene površinske sladke vode na svetu.

Geologija in starost

Bajkal je eno najstarejših jezer na Zemlji — nastal je pred približno 25–30 milijoni leti kot posledica razpihovanja zemeljske skorje v območju tektonske jame. Zaradi svoje geološke zgodovine je jezero tudi izjemno globoko in ima strme obale ter številne jarke in otoke, med katerimi je največji otok Olchon.

Voda, led in podnebje

Podnebje okoli Bajkala je izrazito kontinentalno: poletja so lahko prijetno topla, zime pa zelo mrzle. Jezero se običajno zaledeni od konca jeseni do pozne pomladi — led lahko traja od januarja do maja, debelina ledu pa se spreminja glede na mesto in leto. Voda v Bajkalu je znana po izjemni bistrosti; v določenih obdobjih je vidljivost več deset metrov.

Ravnina voda in tokovi

Glavni pritok je reka Selenga, ki prinaša največ vode in usedlin. Edini iztok iz jezera je reka Angara, ki se izliva pri mestu Irkutsk in je edina reka, ki teče iz Bajkala.

Biodiverziteta in endemiti

V jezeru živi več kot 1.700 rastlinskih in živalskih vrst, od katerih je okoli dve tretjini endemičnih — torej jih ne najdemo nikjer drugje. Med najbolj znanimi endemiki so:

• Bajkalska tjulenka (nerpa) — edini sladkovodni tjulen na svetu;
• omul — lokalna riba iz rodu lososov, priljubljena pri ribištvu in kulinariki;
• številne vrste nevretenčarjev in planktona, kot tudi edinstvene vrste školjk in rakov.

Takšna biotska raznovrstnost je posledica dolgega obdobju izolacije in kompleksne strukture življenjskih okolij v jezeru.

UNESCO in varstvo

Bajkalsko jezero je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine (od leta 1996). Zaradi svoje izjemne naravne vrednosti je predmet številnih znanstvenih raziskav in varstvenih projektov. Kljub temu se jezero sooča z okoljskimi pritiski (vidno spodaj), zato so trajnostni ukrepi ključni za ohranjanje njegovega ekosistema.

Grožnje in izzivi

Med glavnimi grožnjami za Bajkal sodijo:

• industrijsko onesnaževanje in zastarele tovarne ob obali (v preteklosti zlasti papirno-predelovalna industrija);
• odtoki in usedline iz pritokov, predvsem z območij z intenzivnejšo dejavnostjo;
• klimatske spremembe, ki vplivajo na debelino in trajanje ledu ter na temperaturo vode;
• turistični pritisk, neurejeno odlaganje odpadkov in prekomerno izkoriščanje naravnih virov;
• vstop invazivnih vrst in spremembe v populacijah lokalnih vrst zaradi človekovih dejavnosti.

Za zaščito Bajkala potekajo programi za zmanjševanje onesnaževanja, nadzor ribištva in obnovo obalnih habitatov, v katere so vključene ruske oblasti, lokalne skupnosti in mednarodne organizacije.

Ljudje, kultura in turizem

Ob jezeru živijo različne narodnosti, med njimi tudi staroselsko prebivalstvo Buryatov z bogato duhovno kulturo, povezanostjo z naravo in tradicionalnimi običaji. Turisti obiščejo Bajkal zaradi narave, pešpoti, ribolova, pozimi pa zaradi voženj po ledu, drsanja in opazovanja ledenih oblik. Najbolj obiskana mesta so Irkutsk in pristanišča za izlete na otok Olchon.

Praktične informacije za obiskovalce

• Najbližje večje letališče je v Irkutsku; od tam so redne povezave do različnih krajev ob jezeru.
• Pri načrtovanju obiska upoštevajte letni čas: poleti so poti prehodne in vreme je prijetno, pozimi pa potrebujete ustrezno opremo zaradi nizkih temperatur in ledu.
• Pri obisku spoštujte lokalne naravne zaščitne uredbe: ne odlagajte smeti, ne motite divjih živali in upoštevajte omejitve za kampiranje ali ribolov.

Bajkalsko jezero je edinstven naravni zaklad — zaradi svoje velikosti, starosti, globine in biotske raznovrstnosti. Ohranjanje njegovega obsežnega in krhkega ekosistema zahteva sodelovanje znanosti, lokalnih skupnosti in širše javnosti.

Geologija

Bajkalsko jezero zapolnjuje starodavno razpoklinsko dolino, podobno kot jezero Tanganika v vzhodni Afriki.

Na Bajkalskem prelomu se zemeljska skorja raztrga. To je najgloblje jezero na svetu, saj meri 1 642 m. Dno jezera je 1 186,5 m pod morsko gladino, pod njo pa leži približno 7 km sedimentov. To pomeni, da je dno razpoke 8-11 km pod površjem: najgloblja celinska razpoka na Zemlji.

V geološkem smislu je razpoka mlada in aktivna - na leto se razširi za približno dva centimetra. Območje preloma je tudi seizmično dejavno; na območju se pojavljajo vroči izviri in vsakih nekaj let opazni potresi.

Bajkal je star 25-30 milijonov let in je eno najstarejših jezer. Med velikimi visokogorskimi jezeri je edinstveno, saj njegovih sedimentov niso odplaknili celinski ledeniki. Ameriške in ruske študije sedimentov iz jezerskih jeder v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so omogočile podroben zapis podnebnih sprememb v zadnjih 250.000 letih. V kratkem pričakujemo daljša in globlja sedimentna jedra. Bajkalsko jezero je edino omejeno sladkovodno jezero, v katerem obstajajo dokazi o prisotnosti plinskih hidratov.

Jezero je v celoti obdano z gorami. Bajkalsko gorovje na severni obali in tajga sta zaščitena kot narodni park. Jezero ima 27 otokov; največji, Olhon, je dolg 72 km in je tretji največji jezerski otok na svetu. Jezero napaja kar 330 rek. Odvodnjuje ga en sam iztok, reka Angara.

Kljub veliki globini je voda v jezeru dobro premešana in oksigenirana v celotnem vodnem stolpcu v primerjavi s stratifikacijo, ki se pojavlja v vodnih telesih, kot sta jezero Tanganika in Črno morje.

Porečje reke Jenisej, ki vključuje Bajkalsko jezero

Divje živali

V Bajkalskem jezeru raste več kot 1000 vrst rastlin in 1550 vrst in sort živali. Več kot 60 % živali je endemičnih, kar pomeni, da je od 52 vrst rib 27 endemičnih.

Omul (Coregonus autumnalis migratorius) živi v Bajkalskem jezeru. Lovijo jo, dimijo in prodajajo na vseh tržnicah okoli jezera. Za mnoge potnike na transsibirski železnici je nakup dimljenega omula eden od vrhuncev dolgega potovanja.

V Bajkalu živi tudi vrsta tjulnjev, bajkalski tjulenj ali nerpa.

Medvede in jelene lahko opazujete in lovite ob bajkalskih obalah.

Omul Fish na trgu Listyanka

Vprašanja in odgovori

V: Kje se nahaja jezero Bajkal?

V: Kako dolgo je Bajkalsko jezero?

V: Kako široko je jezero?

V: Katera je najgloblja točka jezera?

V: Ali je jezero uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine?

Išči po črki