Plavutonožci so tjulnji in njihovi sorodniki, skupina polvodnih morskih sesalcev. Pinnipedi spadajo v red mesojedcev (Carnivora). Obstajajo tri družine tjulnjev: Odobenidae (mroži), Otariidae (ušati tjulnji, vključno z morskimi levi in kožuharji) in Phocidae (pravi tjulnji). Plavutonožci so pomemben del morskih ekosistemov in se prilagajajo različnim življenjskim razmeram od polarnih morij do zmernih in celo tropskih voda.
Izgled in prilagoditve
Tjulnji imajo vitko, sodčkasto telo, ki je dobro prilagojeno vodnemu okolju. Namesto okončin imajo plavuti: sprednje plavuti so močne in pomagajo pri usmerjanju, zadnje pa pri pogonu. Nekatere vrste iz družine Otariidae se lahko na kopnem premikajo bolje, ker lahko obrnejo zadnje plavute pod telo, medtem ko pravi tjulnji (Phocidae) na kopnem premikajo se bolj zvito in drsno. Plavutonožci imajo pogosto izrazite vibrise (obrvi) za zaznavanje plena v motni vodi in velike oči za boljši vid pod vodo.
Za razliko od kitov imajo plavutonožci nosove na obrazu; nosne odprtine se ob potopu zaprejo, kar prepreči vdor vode v dihalni sistem. Pod kožo imajo debelo plast maščevja (bluba): ta sloj jih izolira pred mrazom, deluje kot rezerva energije in poveča vzdržljivost pri potapljanju. Ko je hrane malo, črpajo energijo iz tega rezervoarja maščobe.
Prehrana in plenilci
Plavutonožci so mesojedi. To pomeni, da večinoma jedo žive morske organizme, na primer ribe ali lignje) in mehkužce, rakovice ter včasih majhne sesalce ali ptice, odvisno od vrste in razpoložljivosti hrane. Nekatere vrste so specializirane ribičarke, druge plenijo globoko potapljajoče se vrste.
Naravni plenilci plavutonožcev vključujejo polarni medvedi (v arktičnih območjih), velike morske pse in kiti ubijalci (orke). Mladiči so še posebej ranljivi, zato se mnoge vrste zbirajo v velikih kolonijah, kjer se starši menjajo pri hranjenju in varovanju mladičev.
Razmnoževanje in vedenje
Tjulnji pogosto živijo v kolonijah in se množijo v sezonskih obdobjih. Samec si pogosto pridobi teritorij ali hareme samic z boji in glasovnim ter telesnim prikazovanjem (pri nekaterih vrstah so močne tudi vokalne komunikacije). Samice vzhajajo enega mladiča na sezono; dojenje traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, odvisno od vrste. Mladiči rastejo hitro in kmalu po odstavitvi začnejo plavati in loviti sami.
Razširjenost, življenjski prostor in ogroženost
Plavutonožci naseljujejo obale in odprta morja v skoraj vseh oceanskih območjih. Nekateri so vezani na polarne ledene predele (na primer mroži), drugi pa žive v zmernih in tropskih vodah. Glavne grožnje so izguba habitata (npr. taljenje morskega ledu zaradi podnebnih sprememb), prekomerni lov v preteklosti, zapletanje v ribiške mreže, onesnaženje in motnje človeka. Zaradi tega so nekatere vrste ranljive ali ogrožene, druge pa so se v zadnjih desetletjih delno opomogle zaradi zaščitnih ukrepov in omejitev lova.
V ujetništvu in odnos z ljudmi
V živalskih vrtovih ali akvarijih jih pogosto vidimo v predstavah in izobraževalnih programih, kjer prikažejo njihove sposobnosti plavanja in inteligenco. Vendar pa so etična vprašanja in dobrobit živali predmet razprav; na primer na Švedskem je nezakonito usposabljati tjulnje, da na nosu držijo žogo. Mnoge organizacije zato zagovarjajo boljše standarde oskrbe ali reintrodukcijo na prosto, kadar je to mogoče.
Zaključek: Plavutonožci so izjemno prilagodljive in ekološko pomembne živali z različnimi oblikami telesnih prilagoditev, vedenjskimi strategijami in življenjskimi habitati. Njihova prihodnost je tesno povezana s stanjem morskih ekosistemov in ukrepi za njihovo zaščito.
