Placozoa: opis, značilnosti in Trichoplax adhaerens

Placozoa so živalski filum, primitivna oblika nevretenčarjev. Po zgradbi spadajo med najpreprostejše metazoa: nimajo pravih organov, tkiv z več specializiranimi plastmi ali vzdolžne in prečne mišične opreme, ki jo poznamo pri bolj razvitih živalih. Telesna simetrija je šibko izražena ali odsotna, telo pa je zelo plosko in raztegljivo, zaradi česar so dobro prilagojeni za plazenje po podlagi in hranjenje z raztapljanjem biofilma.

Za Placozoa se običajno šteje le ena vrsta, Trichoplax adhaerens, vendar molekularne študije kažejo veliko genetsko raznolikost med populacijami, zato obstaja verjetnost, da gre za več morfološko zelo podobnih, a gensko ločenih vrst. Zaradi preprostega videza in majhnih razlik v obliki so ti morebitni ločeni taksoni pogosto spregledani brez DNK-analiz.

Čeprav so jih prvič odkrili leta 1883 (opis je opravil F. E. Schulze), za ta takson dolgo ni bilo splošnega imena v vsakdanji rabi. Znanstveno ime Placozoa dobesedno pomeni "ploščate živali" in dobro opisuje njihovo zelo plosko obliko.

Trichoplax je majhna, sploščena žival z običajnim premerom nekaj milimetrov (pogosto okoli 1–5 mm). Podobno kot ameba nima stalne oblike, čeprav je zgornja površina običajno bolj ravna. Telo je zgrajeno iz preprostega dveh glavnih celičnih plasti: zunanjega sloja preprostega epitelija, ki obdaja ohlapen list celic oziroma notranjo vlaknasto plast. Na epitelnih celicah spodnje plasti so bički, s katerimi si žival pomaga pri plazenju po morskem dnu. Med tema plastema leži vlaknasti sincicij, tekočino napolnjena votlina z razvejanimi zvezdastimi vlakni, ki povezujejo celice in prispevajo k premikom ter prenosu snovi po telesu.

Zgradba in vrste celic

Telo Trichoplax je izjemno preprosto, vendar v njem najdemo več specializiranih tipov celic: zgornji epitel (pokrivajoče celice), spodnji epitel (ciliate celice in digestivne/glandularne celice), vlaknaste celice sincicija in redke senzorne ali intersticijske celice. Spodnji epitel sodeluje pri hranjenju: celice izločajo prebavne encime na podlago pod živaljo in nato s celičnim zajemanjem posrkajo raztopljene hranilne delce.

Prehrana in vedenje

Trichoplax se prehranjuje predvsem z mikrobi, algami in organskimi delci v biofilmu na kamnih, algah ali drugih površinah. Žival se prilepi na podlago, izloči prebavne tekočine, ki raztopijo mikroorganizme in biomaso, nato pa hranilo posrka z spodnje strani. Premika se počasi s pomočjo bičkov na spodnjih celicah in s spreminjanjem oblike telesa. Opazili so tudi reagiranje na kemične in svetlobne dražljaje, čeprav nimajo živčnega sistema v klasičnem smislu.

Razmnoževanje

Večinoma se razmnožujejo nespolno: z delitvijo (fission), kjer se posamezen osebnik razdeli na dva, ali z brstenjem, kjer nastanejo manjše izrastke, ki odcepijo nov posameznik. Obstajajo tudi dokazi spolnega razmnoževanja — v naravi in v laboratoriju so zaznali tvorjenje sporadičnih gamet in oplojenih zarodkov, a pri Placozoa še vedno ostaja veliko neznank glede cikla in pogostosti spolnega razmnoževanja ter razvoja zarodkov. Mehanizmi gametogeneze in regulacija spolnosti so predmet aktualnih raziskav.

Genetika in evolucijski pomen

Kljub majhnosti in enostavni morfologiji ima Trichoplax relativno bogat genom. Čeprav ima Trichoplax v primerjavi z drugimi živalmi majhen genom, je skoraj 87 % od 11 514 genov, ki kodirajo beljakovine, sorodnih znanim genom drugim živalskim skupinam. Genomske in transkriptomske študije so pokazale prisotnost številnih genov, povezanih z razvojem, signalizacijo in celično specializacijo, kar kaže, da so osnovne molekularne poti za razvoj tkiv in organov starejše in bolj ohranjene, kot bi sklepali iz videza teh živali. Zato so Placozoa pomemben model za razumevanje zgodnjega razvoja živalske zgradbe in evolucije večceličnosti.

Zgodovina odkritja in raziskovanja

Po prvem odkritju leta 1883 so Placozoa dolgo časa veljali za redko in prikrito zanimivost. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ponovno povečalo zanimanje raziskovalcev, kar je privedlo do ugotovitve, da so mnogi preučevali odrasle osebke in ne ličink, kot se je sprva domnevalo. To novo zanimanje je vključevalo tudi preučevanje organizma v naravi (v nasprotju z akvariji) in nadaljnje molekularne študije, ki so spremenile pogled na njihov taksonomski položaj in pomen za evolucijo živali.

Razširjenost, habitat in ekološka vloga

Placozoa živijo v toplih in zmerno toplih morjih po vsem svetu, predvsem v plitvih obalnih območjih, zalivih in med algami. Ker se prehranjujejo z biofilmom, lahko vplivajo na sestavo mikrobnih skupnosti na površinah in sodelujejo pri kroženju organskih snovi v obalnih ekosistemih. Zaradi svoje enostavne zgradbe in sposobnosti hitrega prilagajanja so zanimivi tudi za raziskave regeneracije in celične diferenciacije.

Placozoa ostajajo predmet intenzivnih raziskav: od taksonomije in genomike do ekologije in razvoja, saj razumevanje njihove biologije pomaga razjasniti zgodnje faze evolucije živalskega kraljestva ter osnovne principe multicelularnosti.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšno je znanstveno ime za Placozoa?

V: Kako se Trichoplax premika?

V: Kaj počne vlaknasti sincicij pri Trichoplaxu?

V: Kako se Trichoplax prehranjuje?

V: Kako se Trichoplax razmnožuje?

V: Kolikšen odstotek od 11 514 genov, ki kodirajo beljakovine, je podoben znanim genom pri drugih živalih?

V: Kdaj se je med raziskovalci ponovno pojavilo zanimanje za plakoze?

Išči po črki