Enopartijski sistem (sistem ene stranke): definicija, značilnosti, primeri

Enopartijski sistem (imenovan tudi sistem ene stranke ali enostrankarski sistem) je oblika vladavine, v kateri ima vlogo odločanja in monopola na politično moč ena sama politična organizacija. V takšnem sistemu so politični pluralizem, svobodno tekmovanje med strankami in običajne demokratične varovalke omejene ali popolnoma onemogočene. Ena od ključnih značilnosti je prepoved ali resna omejitev delovanja drugih organiziranih političnih strank, kar onemogoča resnično alternativo oblasti. Politična stranka v takem sistemu pogosto prevzame nadzor nad državnimi institucijami, pravosodjem, varnostnimi službami in mediji.

Obstaja razlika med dejanskim enopartijskim režimom in državo, kjer formalno obstaja več strank, vendar po zakonodaji in praksi dejansko vlada le ena. Ta druga kategorija se imenuje država s prevladujočo eno stranko. V takih primerih so opozicijske ali satelitske stranke pogosto dovoljene, vendar niso v resnični poziciji, da bi prevzele oblast ali predstavljale resničen izziv vodilni stranki. Na primer, na Kitajskem ima vso politično oblast Komunistična partija Kitajske, medtem ko prisotne manjše stranke dejansko sprejemajo njen vodilni položaj in nimajo neodvisne moči.

Sovjetska zveza (1922–1991), nacistična Nemčija (1933–1945), Italija pod vodstvom Benita Mussolinija v letih 1922–1943 in različne države vzhodnega bloka so nekateri najbolj znani primeri enostrankarskih držav v zgodovini. Nekatere enostrankarske države veljajo za diktature in se imenujejo policijska država ali vojaška diktatura, če se tajna policija ali vojska uporablja za to, da diktator s silo ohrani oblast.

Značilnosti enopartijskega sistema

Pravni monopol ene stranke: ustava ali zakonodaja lahko izrecno prepoveduje oblikovanje in delovanje drugih strank ali pa postavlja ovire, ki de facto onemogočijo konkurenco.
Nadzor nad državnim aparatom: stranka integrira svoje strukture s državnimi institucijami (vlada, tožilstvo, sodstvo, birokracija), kar jo naredi neodvisno od javnega nadzora.
Upravljanje volitev: volitve so pogosto ritualne ali nadzorovane (ena kandidacijska lista, omejene možnosti za nasprotnike, manipulacija glasov), z namenom legitimiranja obstoječe oblasti.
Omejitve svobode medijev in civilne družbe: državni nadzor in cenzura informacij preprečujeta pluralno javno mnenje in organizirano opozicijo.
Uporaba represivnih sredstev: varnostne službe, tajna policija ali vojska se lahko uporabljajo za zatiranje nasprotnikov, nadzor prebivalstva in preprečevanje organiziranih uporov.
Ideološka monopolaža in propaganda: uradna ideologija ali kult osebnosti služi za utemeljitev oblasti ter za homogenizacijo javnega mnenja.
Patronat in gospodarska kontrola: državni nadzor nad ključnimi viri in ekonomskimi mehanizmi omogoča razdeljevanje privilegijev in zvestobe.

Mehanizmi ohranjanja oblasti

Pravni in ustavni ukrepi: spremembe zakonodaje, izredne razmere in drugi pravni instrumenti za omejevanje politične svobode.
Institucionalna prepletenost: kadrovanje znotraj partijskih struktur, nadzor nad policijo in varnostnimi službami ter nadzor nad sodstvom.
Volilne manipulacije: enotni seznami kandidatov, obvezno glasovanje z nadzorom, diskvalifikacija nasprotnikov, pristranske volilne komisije.
Ideološka in kulturna legitimizacija: šolski sistemi, državni mediji in propagandne kampanje utrjujejo podobo enotnega vodstva kot legitimnega in nujnega.
Nadzor informacij: cenzura interneta, zapiranje neodvisnih medijev in preprečevanje svobode govora.

Posledice in izzivi

Zmanjšanje političnih svoboščin in človekovih pravic, vključno z aretacijami, pregoni in omejevanjem združevanja.
Ekonomična centralizacija in slabši odzivni mehanizmi na korupcijo ali neučinkovitost zaradi pomanjkanja nadzora in konkurence.
Krhkost politične stabilnosti: odsotnost legitimnih mehanizmov za izmenjavo oblasti lahko vodi v notranje spore, frakcijske boje ali nasilne zamenjave režima.
Možnost dolgotrajne stagnacije: brez svobodne izmenjave idej in tekmovanja pogosto sledi inovacijski in socialni zastoj.
Nekateri režimi kljub represiji dosežejo stabilnost in razvoj, vendar pogosto na račun temeljnih svoboščin.

Primeri v preteklosti in danes

V zgodovini so bili enopartijski režimi raznoliki po ideologiji in metodah vladanja — od komunizma v Sovjetski zvezi in večini držav vzhodnega bloka do fašističnih režimov v Italiji in Nemčiji. Danes še vedno obstajajo države z enopartijskim ali dejansko enopartijskim načinom vladanja (npr. nekatere komunistične države in avtoritarne ureditve), pri čemer se metode ohranjanja oblasti prilagajajo modernim tehnologijam in medijskim strategijam.

Prehodi in reforme

Prehodi iz enopartijskega sistema k pluralni ureditvi so se zgodili na različne načine: nenadoma (kolaps režima), postopoma (reforme znotraj stranke), ali preko pritiskov civilne družbe in mednarodnega okolja. Primer razpada Sovjetske zveze in zlom sistema v državah vzhodnega bloka kaže, da so notranje ekonomske težave, politične razpoke in družbeni pritiski pogosto katalizatorji sprememb. V nekaterih državah so reforme dopuščale večjo notranjo pluralnost v okviru iste stranke, v drugih pa je ostal strogi nadzor brez bistvenih sprememb.

Kaj je pomembno vedeti

Enopartijski sistem izključuje politični pluralizem in omejuje demokratične mehanizme nadzora nad oblastjo.
Oblike in stopnje represije se razlikujejo: nekatere enopartijske države uporabljajo bolj subtilne oblike nadzora, druge pa odprto represijo.
Razumevanje razlik med de jure enopartijskim režimom in de facto prevladovanjem ene stranke je ključnega pomena za analizo politične realnosti v posamezni državi.

Enopartijski sistemi so kompleksni politični ureditvi z jasnimi vzorci delovanja in posledicami za družbo. Pri ocenjevanju posameznega primera je vedno treba upoštevati zgodovinski kontekst, institucionalne mehanizme in stopnjo dejanske vključenosti državljanov v politične procese.

Primeri

Od aprila 2015 je 11 zveznih držav, v katerih vlada ena sama stranka:

Kitajska (komunistična stranka, 8 registriranih manjših strank)
Demokratična ljudska republika Koreja (alias Severna Koreja) (Delavska stranka Koreje) - 2 manjši stranki, ki obstajata le na papirju
Ekvatorialna Gvineja (Demokratična stranka Ekvatorialne Gvineje)
Vietnam (komunistična partija)
Kuba (komunistična partija)
Eritreja
Zahodna Sahara
Burma (opozicijske stranke ne morejo prevzeti oblasti)
Laos (komunistična stranka)
Sirija (stranka Baas)
Turkmenistan

Podobne situacije

De facto enostrankarske države

Države, v katerih so druge stranke zakonite, vendar trenutno ne obstajajo. V nekaterih kraljestvih kraljevska družina dejansko vlada državi s političnimi strankami ali brez njih. Takšni primeri so kraljestva in emirati na Bližnjem vzhodu.

Sistem prevladujoče stranke

To je zelo pomemben in razširjen sistem. Primeri so:

Pogosto navedeni primeri vključujejo: Enotna Rusija (CP) v Rusiji, Nova azerbajdžanska stranka v Azerbajdžanu, Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) v Turčiji, Srbska napredna stranka (SNS) v Srbiji, Demokratična stranka socialistov Črne gore (DPS) v Črni gori, Ljudska akcijska stranka (PAP) v Singapurju, Afriški nacionalni kongres (ANC) v Južni Afriki, Liberalna demokratična stranka na Japonskem, Liga Awami v Bangladešu, MPLA v Angoli in ZANU-PF v Zimbabveju.

V vseh državah, ki imajo ta sistem in niso demokratične, se uporabljajo metode za zatiranje drugih strank, ne da bi jih dejansko prepovedali. V nekaterih primerih se državna oblast uporablja neposredno in posredno, da manjše stranke ne bi dobile več glasov. To lahko vključuje volilne goljufije, spreminjanje območij ali odločitve sodišč (ki jih nadzira vlada. V mnogih primerih se opozicijskim voditeljem in drugim osebnostim v času volitev prepreči uporaba sredstev javnega obveščanja, pogosto pa se jim tudi grozi, jih nadleguje, zapira in celo ubije. V drugih primerih imajo poleg vladnih kandidatov veliko prednost le kandidati manjših zavezniških strank in "neodvisni" kandidati, ki so tesno povezani s prevladujočo vladajočo stranko.

V teh primerih poraza vlade "ni mogoče pričakovati v bližnji prihodnosti".

Zelo malo enopartijskih držav je resnično demokratičnih, v katerih ni omejitev za druge stranke. V Mehiki so bili predsedniški kandidati Institucionalne revolucionarne stranke več kot 70 let izvoljeni na ljudskih volitvah.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je enostrankarski sistem?

O: Enostrankarski sistem je oblika vladavine, kjer državi vlada ena sama politična stranka, kar pomeni, da obstaja samo ena politična stranka in je prepovedano ustanavljanje drugih političnih strank.

V: Ali je v nekaterih državah običajno, da obstaja veliko političnih strank, vendar lahko vlada le ena?

O: Da, to se imenuje država s prevladujočo eno stranko. V tem primeru so opozicijske stranke proti prevladujoči vladajoči stranki dovoljene, vendar nimajo pravih možnosti, da bi pridobile oblast.

V: Ali lahko navedete primer enostrankarskega sistema?

O: Primer enostrankarskega sistema je Kitajska, kjer ima vso oblast Komunistična partija Kitajske. Druge stranke lahko obstajajo le, če sprejmejo vodilno vlogo komunistične partije.

V: Ali obstajajo kakšni znani primeri iz zgodovine?

O: Sovjetska zveza v letih 1922-1991, nacistična Nemčija v letih 1933-1945, Italija pod vodstvom Benita Mussolinija v letih 1922-1943 in različne države vzhodnega bloka so nekateri najbolj znani primeri enopartijskih držav v zgodovini.

V: Ali vsi enostrankarski sistemi veljajo za diktature?

O: Ni nujno; vendar se nekateri lahko štejejo za diktature in se imenujejo policijske države ali vojaške diktature, če se tajna policija ali vojska uporablja za to, da diktatorja s silo obdrži na oblasti.

V: Za katere vrste političnih filozofij je značilen enostrankarski sistem?

O: Enostrankarski sistem je značilen za komunistično marksistično leninistično in fašistično politično filozofijo.