Afriški nacionalni kongres (ANC): zgodovina, politika in vloga v Južni Afriki

ANC je bil ustanovljen kot neposreden odziv na krivice, ki so se zgodile temnopoltim Južnoafričanom s strani bele, večinoma afrikanerske vlade. ANC je nastal z izjavo Pixleyja ka Isaka Seme, ki je leta 1911 dejal, naj pozabimo na vse pretekle razlike med Afričani in se združimo v eni nacionalni organizaciji. ANC je bil ustanovljen naslednje leto, 8. januarja 1912.

Vlada novoustanovljene Južnoafriške unije je začela sistematično zatirati temnopolte prebivalce Južne Afrike. Leta 1913 je bil izdan Zakon o zemljiščih za domorodce. Učinek teh zakonov je bil, da so bili številni nebelci prisiljeni zapustiti svoje kmetije in oditi na delo v mesta ter omejiti njihovo gibanje znotraj Južne Afrike. Do leta 1919 je ANC vodil kampanjo proti prehodom, leta 1929 pa je ANC podprl militantno stavko rudarjev.

ANC je sredi dvajsetih let 20. stoletja prenehal delovati. V tem času sta črnce zastopali tudi Zveza industrijskih in trgovinskih delavcev ter nekoč samo bela komunistična partija. Leta 1927 je J. T. Gumende (predsednik ANC) predlagal sodelovanje s komunisti, da bi oživil organizacijo, vendar je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja odstavljen z oblasti. Zaradi tega je ANC postal večinoma neučinkovit in neaktiven, vse do sredine štiridesetih let, ko se je preoblikoval v množično gibanje.

ANC se je na napade na pravice temnopoltih Južnoafričanov odzval vojaško ter pozival k stavkam, bojkotom in uporu. To je pozneje v petdesetih letih 20. stoletja privedlo do kampanje kljubovanja, množičnega gibanja upora proti apartheidu v Južni Afriki. Vlada je poskušala ANC ustaviti s prepovedjo voditeljev stranke in sprejetjem novih zakonov za ustavitev ANC, vendar ti ukrepi niso bili uspešni.

Leta 1955 je Ljudski kongres uradno sprejel Listino svobode, v kateri so bila navedena temeljna načela Južnoafriške kongresne zveze, ki so jo sestavljali Afriški nacionalni kongres in njegovi zavezniki Južnoafriški indijanski kongres, Južnoafriški kongres demokratov in Kongres barvitih ljudi. Vlada je trdila, da gre za komunistični dokument, zato so bili voditelji ANC in Kongresa aretirani. Leta 1960 je prišlo do pokola v Sharpevillu, v katerem je bilo ubitih 69 ljudi, ko je policija streljala na protestnike proti apartheidu.

Belci so se sčasoma pridružili boju proti apartheidu, zaradi česar se je veliko črnskih supremacistov odcepilo od ANC.

Umkhonto we Sizwe

Umkhonto we Sizwe (ali MK), v prevodu "Kopje naroda", je bilo vojaško krilo ANC. Deloma kot odgovor na pokol v Sharpevillu leta 1960 so posamezni člani ANC menili, da je potrebno nasilje, ker mirni pasivni protesti niso uspeli. Zato se je velik del ANC za dosego svojih ciljev zatekel k nasilju. Velik del vodstva ANC se je strinjal, da je to nasilje potrebno za boj proti vse večjemu nasprotovanju vlade.

Nekateri člani ANC so bili razburjeni zaradi dejanj MK in niso hoteli sprejeti nasilja kot nujnega za odpravo apartheida, vendar so ti posamezniki postali manjšina, saj so militantni voditelji, kot je bil Nelson Mandela, postali zelo priljubljeni. Mnogi menijo, da so njihova dejanja kazniva, vendar je MK trdil, da je nasilje upravičeno zaradi cilja končanja apartheida. Nekateri člani MK so za dosego svojih ciljev zagrešili teroristična dejanja, MK pa je bila odgovorna za smrt civilistov in pripadnikov vojske. MK je bila v sodelovanju z južnoafriško komunistično partijo ustanovljena leta 1961.

ANC se imenuje sila nacionalne osvoboditve v obdobju po apartheidu; svoj krovni program uradno opredeljuje kot nacionalno demokratično revolucijo. ANC je član Socialistične internacionale. Kot osrednji cilj politike ANC določa tudi odpravo socialno-ekonomskih razlik, ki izhajajo iz kolonialne politike in politike iz obdobja apartheida.

Nacionalna demokratična revolucija (NDR) je opisana kot proces, s katerim se doseže nacionalna demokratična družba (NDS); družba, v kateri so ljudje intelektualno, socialno, ekonomsko in politično opolnomočeni.

Tristranska zveza

ANC ima zgodovinsko zavezništvo z Južnoafriško komunistično partijo (SACP) in Kongresom južnoafriških sindikatov (COSATU), znano kot tristransko zavezništvo. SACP in COSATU nista sodelovala na volitvah v Južnoafriški republiki, vendar prek ANC postavljata kandidate, zasedata visoke položaje v ANC ter vplivata na politiko in dialog stranke. V času Mbekijevega predsedovanja je vlada zavzela bolj prokapitalistično stališče, ki je bilo pogosto v nasprotju z zahtevami SACP in COSATU.

Razkol leta 2008

Po Zumovem prihodu na čelo ANC leta 2007 in Mbekijevem odstopu s položaja predsednika leta 2008 se je Mbekijeva frakcija nekdanjih ministrov pod vodstvom Mosiuoa Lekote odcepila od ANC in ustanovila Kongres ljudstva.

Zastavo ANC sestavljajo tri črte - črna, zelena in zlata. Črna simbolizira avtohtone prebivalce Južne Afrike, zelena zemljo, zlata pa minerale in druga naravna bogastva Južne Afrike. Ta zastava je bila tudi bojna zastava gibanja Umkhonto we Sizwe. Uradna zastava stranke ima v zastavo vgrajen tudi emblem stranke.

Politiki stranke dobijo mesto v parlamentu z uvrstitvijo na strankarsko listo, ki se sestavi pred volitvami in na kateri so po vrstnem redu navedeni poslanci, ki jih stranka preferira. Število dodeljenih sedežev je sorazmerno z nacionalnim volilnim izidom, ki določa mejno točko.

ANC je člane pridobil tudi s spornim postopkom prečkanja tal.

Čeprav je večina južnoafriških strank objavila svoje kandidatne liste za pokrajinske premiere na volitvah leta 2009, ANC tega ni storil. Strankam tega ni treba storiti.

ANC je bil v času apartheida glavna opozicija vladi in je imel glavno vlogo pri reševanju spora s procesi vzpostavljanja in izgradnje miru. Sprva so se člani Nacionalne stranke na skrivaj sestajali z voditelji ANC, vključno z Nelsonom Mandelo, da bi ugotovili, ali je mir mogoč. Potekali so pogovori in pogajanja, ki so pripeljali do tega, da je takratni predsednik de Klerk 2. februarja 1990 odpravil prepoved ANC in drugih nasprotujočih si političnih strank. Ta začetna srečanja so bila prvi ključni koraki k rešitvi.

Naslednji uradni korak k obnovi Južne Afrike je bil protokol v Groote Schuurju, na katerem sta se vlada in ANC dogovorila o skupni zavezi za prenehanje nasilja in ustrahovanja ter zavezi k stabilnosti in mirnemu procesu pogajanj. ANC se je pogajal o izpustitvi političnih zapornikov in imuniteti pred kazenskim pregonom za vrnjene izgnance, poleg tega pa so bili med vlado in ANC vzpostavljeni komunikacijski kanali.

Kasneje je bil še en korak k rešitvi zapisnik iz Pretorije, v katerem so bili ponovno potrjeni sporazumi iz Groote Schuurja in sprejeti ukrepi za vzpostavitev začasne vlade in pripravo nove ustave ter prekinitev delovanja vojaškega krila ANC - Umkhonto we Sizwe. Ta korak je pripomogel k prenehanju nasilja v Južni Afriki. Še en dogovor, ki je bil dosežen v Pretorijskem protokolu, je bil, da bosta obe strani poskušali ozavestiti, da se za Južno Afriko vzpostavlja nov način vladanja in da bi nadaljnje nasilje ta proces le oviralo. Vendar se je nasilje v Kwazulu-Natalu še vedno nadaljevalo, kar je porušilo zaupanje med Mandelo in de Klerkom. Poleg tega so notranji spori v ANC podaljšali vojno, saj ni bilo doseženo soglasje o miru.

Naslednji pomembni koraki k rešitvi so bili:

• razveljavitev zakona o registraciji prebivalstva,
• razveljavitev Zakona o območjih skupin.
• razveljavitev zakonov o avtohtonih zemljiščih in
• sprejetje zakona o odpravi ukrepov na rasni osnovi.

Ti ukrepi so zagotavljali, da nihče ne bo mogel uveljavljati ali biti prikrajšan za kakršne koli pravice na podlagi rase.

Decembra 1991 je potekala Konvencija za demokratično Južnoafriško republiko (CODESA), katere cilj je bil oblikovanje začasne vlade. Toda junija 1992 je prišlo do pokola v Boipatongu. Pogajanja so se ustavila, saj je ANC izstopil. Pogovarjala sta se le Cyril Ramaphosa iz ANC in Roelf Meyer iz Nacionalne stranke. Na več kot 40 srečanjih sta razpravljala in se pogajala o številnih vprašanjih, med drugim o naravi prihodnjega političnega sistema, usodi več kot 40 000 državnih uslužbencev in o tem, ali in kako bo država razdeljena. Rezultat teh pogajanj je bila začasna ustava, ki je pomenila, da se je prehod iz apartheida v demokracijo ustavno nadaljeval ter da sta pravna država in državna suverenost med spremembo ostali nedotaknjeni, kar je bilo ključno za stabilnost v državi. Določen je bil datum prvih demokratičnih volitev 27. aprila 1994. ANC je dobil 62,5 % glasov in je od takrat na oblasti.

Polemika o skorumpiranih članih

Najodmevnejši primer korupcije, v katerega je vpleten ANC, se nanaša na vrsto podkupnin, ki so bile plačane podjetjem, vpletenim v sago o trgovini z orožjem v vrednosti 55 milijard rupij, zaradi česar je bil pravni svetovalec nekdanjega namestnika predsednika Jacoba Zume Schabir Shaik obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Zuma, ki je zdaj predsednik države, je trenutno obtožen 7 813 dejanj, povezanih z domnevnimi goljufijami, podkupovanjem in korupcijo v orožarskem poslu. ANC je bil kritiziran tudi zaradi poznejše ukinitve agencije Scorpions, multidisciplinarne agencije, ki je preiskovala in preganjala organizirani kriminal in korupcijo ter je bila močno vpletena v preiskavo proti Zumi in Shaiku.

Med nedavnimi korupcijskimi zadevami sta tudi spolna zloraba in kazenska obtožba Trumana Princea, vodje občine Beaufort West, ter škandal Oilgate, v katerem naj bi se v blagajno ANC steklo več milijonov randov iz sredstev državnega podjetja. Povezave med frakcijami v ANC, zlasti vodstvom Mladinske lige ANC, in poslovnežem Brettom Kebblom so postale medijsko zanimive po Kebblovem umoru septembra 2005.

Decembra 2007 je ANC izvolil nov Nacionalni izvršni odbor (NEC), najvišji organ stranke. Od 80 članov odbora jih je 9 % (po apartheidu) obsojenih kriminalcev. Večina teh članov je bila obsojena zaradi goljufij, ena članica, Winnie Madikizela-Mandela, pa je bila obsojena zaradi ugrabitve 14-letnega dečka Jamesa Seipeja (1974-1988), znanega tudi kot Stompie Moeketsi (ki je bil tudi umorjen). Po navedbah članka v časopisu Mail & Guardian "če prištejemo še tiste, ki so bili disciplinsko kaznovani ali premeščeni, in tiste, nad katerimi visijo temni oblaki neodgovorjenih vprašanj, se številka spremeni na 29 %".

ANC so obtožili tudi, da za svoje politične boje proti opozicijskim strankam, kot je Demokratično zavezništvo, uporablja vlado in civilno družbo. Posledica tega so bile številne pritožbe in obtožbe, da nobena od političnih strank resnično ne zastopa interesov revnih. Posledica tega je bila kampanja "Brez zemlje! Brez hiše! Brez glasu!" ki postane zelo opazna ob vsakokratnih volitvah v državi.

Spori glede potratnih izdatkov

ANC naj bi v zadnjih osmih mesecih zapravil več kot 1 milijardo evrov davkoplačevalskega denarja za luksuzna vozila, drage hotele, bankete, oglaševanje in druge "potratne izdatke".

Glavna gonilna sila tega poročanja je uradna opozicija v državi, Demokratično zavezništvo (DA). Vodijo evidenco izdatkov, imenovano "Monitor zapravljanja izdatkov" (The Wasteful Expenditure Monitor).

Po mnenju tožilstva bi lahko ti odpadki:

• Zgrajenih 18 574 novih hiš iz programa RDP
• financiranje 7775 učiteljev za eno leto