Nelson Rolihlahla Mandela (18. julij 1918 - 5. december 2013) je bil južnoafriški politik in aktivist. 27. aprila 1994 je postal prvi predsednik Južnoafriške republike, izvoljen na demokratičnih volitvah s polno zastopanostjo. Mandela je bil tudi prvi temnopolti predsednik svoje države Južne Afrike.

Mandela se je rodil v Mvezu v Južnoafriški republiki v kraljevi družini Thembu.

Njegova vlada se je osredotočila na odpravo dediščine apartheida z odpravo rasizma, revščine in neenakosti ter na izboljšanje rasnega razumevanja v Južni Afriki. Politično je verjel v socializem, bil je predsednik Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) med letoma 1991 in 1997, leta 1996 pa je sprejel novo južnoafriško ustavo, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi jezika, vere, hendikepa in spolne usmerjenosti, ne le na podlagi rasizma. Na mednarodni ravni je bil Mandela med letoma 1998 in 1999 generalni sekretarGibanja neuvrščenih.

Mandela je prejel več kot 250 priznanj, med drugim Nobelovo nagrado za mir leta 1993, ameriško predsedniško medaljo svobode in sovjetski Leninov red. Pogosto ga imenujejo z njegovim klanskim imenom Madiba ali Tata ("oče"). Mandela je bil opisan kot junak, njegova dejanja pa so tisočem ljudi vlila upanje.

Mandela je bil med upokojitvijo več let bolan. Konec poletja 2013 je bil hospitaliziran zaradi neprekinjene pljučne okužbe. Mandela je umrl 5. decembra 2013 v Houghton Estate v Johannesburgu zaradi okužbe dihalnih poti. Star je bil 95 let.

Otroštvo in izobraževanje

Nelson Mandela se je rodil v revni, a ugledni družini Thembu. Njegov oče je bil svetovalec kralja v lokalni skupnosti. Kot deček se je imenoval Rolihlahla (kar v jeziku Xhosa pomeni "tisti, ki povzroča težave"). Šolal se je na krščanskih misijonskih šolah, pozneje pa v Qunu, kjer je prejel osnovno izobrazbo. Študiral je na Fort Hare univerzi, eni redkih institucij, kjer so temnopolti študenti lahko pridobili visokošolsko izobrazbo. Zaradi političnega aktivizma je bil izključeni; kasneje je končal študij prava preko Univerze Južne Afrike (UNISA).

Začetek političnega aktivizma

Mandela se je v 1940. letih pridružil Afriškemu nacionalnemu kongresu (ANC) in pomagal ustanoviti Mladinski sloj ANC, ki je promoviral bolj odločne in množične oblike upora proti rasni segregaciji. V 1950. letih je sodeloval v kampanjah civilne nepokorščine, protestih in pravnih izzivih apartheidnega sistema. Med pomembnejšimi dogodki tega obdobja so bile kampanje za splošne državljanske pravice in množični protesti, ki so terjali represijo oblasti in aretacije.

Rivonia, obsodba in zapor

Leta 1962 so Mandelo aretirali; leta 1964 je bil v znamenitem Rivonia procesu obsojen na dosmrtni zapor zaradi zarote za nasilno revolucijo. Velik del zaporne kazni je prestajal na Robben Islandu, kjer so politični zaporniki živeli v težkih razmerah, z omejenimi pravicami in prisilnim delom. V zaporu je ostal 27 let; tam je utrdil svojo politično voljo in postal simbol upora proti apartheidu za ljudi doma in po svetu.

Sprostitev in prehod na demokracijo

Mandela so izpustili 11. februarja 1990 po intenzivnem pritisku domačih in mednarodnih sil ter prvih prodorih v pogajanjih z režimom F. W. de Klerka. Odprl je pogovore o postopnem premiku k večstrankarski demokraciji. Skupaj z de Klerkom sta prejela Nobelovo nagrado za mir leta 1993 kot priznanje za njuno vlogo pri mirnem prehodu iz apartheidne oblasti v demokratično ureditev.

Predsednik in politika sprave

Po zmagi na zgodovinskih volitvah leta 1994 je Mandela postal prva izvoljena predsednik multirasne Južne Afrike. Njegova administracija je zasledovala več ciljev:

  • Sprava: spodbuditi mirno sožitje med rasnimi skupinami, med drugim z vzpostavitvijo Komisije za resnico in spravo (Truth and Reconciliation Commission), ki jo je vodil nadškof Desmond Tutu;
  • Socialni programi: uvedba politik za zmanjšanje revščine, širjenje zdravstvenih in izobraževalnih storitev ter programov za stanovanjsko in gospodarsko obnovo (Reconstruction and Development Programme);
  • Ustavna ureditev: sprejetje nove ustave (1996), ki zagotavlja široko paleto pravic in zaščit pred diskriminacijo;
  • Mednarodna vloga: prizadevanja za zunanjo politiko, ki je poudarjala človekove pravice, razvoj in sodelovanje v okviru Gibanja neuvrščenih ter drugih mednarodnih organizacij.

Mandela je bil predsednik le eno mandatno obdobje (1994–1999) in se prostovoljno umaknil z oblasti, kar je v mnogih državah sveta veljalo za zgled odgovornega prenašanja oblasti.

Kasnejša leta in mednarodna zapuščina

Po odhodu z mesta predsednika je Mandela ostal pomembna moralna avtoriteta in zagovornik človekovih pravic, pogost govornik za mir, izobraževanje in boj proti aidsu. Ustanovil je fundacije in sklade, ki so podpirali socialne programe in izobraževanje. Leta 2009 je Generalna skupščina OZN razglasila 18. julij za Mednarodni dan Nelsona Mandele (znan tudi kot Mandela Day), ko naj bi posamezniki posvetili vsaj 67 minut prostovoljnega dela v spomin na 67 let njegovega javnega delovanja.

Nagrade, priznanja in spomin

Mandela je prejel več kot 250 odličij, med njimi že omenjeno Nobelovo nagrado za mir, ameriško predsedniško medaljo svobode in sovjetski Leninov red. Pogosto so ga naslavljali z imenom Madiba (klan) ali Tata (oče). Njegov portret, citati in podobe so postali globalni simbol upora proti zatiranju in zagovornik sprave ter človekove dostojanstva.

Zdravje, smrt in slovo

V zadnjih letih življenja je imel Mandela več zdravstvenih težav, še posebej kronične pljučne okužbe. Po dolgi bolnišniški oskrbi je umrl 5. decembra 2013 v svojem domu v Houghton Estate v Johannesburgu. Njegova pogrebna slovesnost in javno žalovanje so pokazali, kako močno je vplival na Južno Afriko in svet — množice ljudi doma in v tujini so se poslovile od človeka, ki je postal simbol odpora, sprave in upanja.

Zaključek

Nelson Mandela ostaja ena najbolj prepoznavnih osebnosti 20. stoletja. Njegova življenjska zgodba — od mladega študenta in aktivista preko dolgega zapora do predsednika, ki je vodil miren prehod iz apartheida v demokracijo — predstavlja pričujoč primer odločnosti, odpuščanja in prizadevanj za pravičnejšo družbo. Njegova zapuščina živi v zakonodaji, institucijah in v številnih posameznikih ter skupnostih, ki nadaljujejo delo za enakost in človekove pravice.