Televizija: definicija, zgodovina, tehnologija in vrste

Telegramski televizor (pogosto preprosto imenovan televizor) je naprava z zaslonom, ki sprejema in prikazuje gibljive slike ter predvaja zvok. Televizorji običajno sprejemajo radiodifuzne signale in jih pretvorijo v sliko in zvok. Beseda "televizija" izhaja iz grških in latinskih korenin: tele (latinsko-grško za "daleč", povezano z izrazom grško) ter vision (povezano z vid), kar pomeni prenos slike na daljavo.

Opis in osnovne lastnosti

Televizor je lahko samostojna enota, v katero je vgrajen sprejemnik in zvočniki, ali pa služi kot zaslon, ki ga krmili zunanja naprava. Nekateri televizorji so preprosti zasloni, ki se povežejo z drugimi napravami, zato jih računalniki ali mobilne naprave lahko uporabljajo kot dodaten prikazovalnik. Sodobni televizorji imajo običajno možnost priključitve prek HDMI, USB, brezžičnega omrežja (Wi‑Fi) in drugih vmesnikov, omogočajo pa tudi pametne funkcije, ki omogočajo dostop do aplikacij in pretočnih vsebin.

Zgodovina

Ideje za prenos slik na daljavo so se razvijale v prvi polovici 20. stoletja; televizija je bila praktično razvita v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. V začetku so bili sprejemniki dragi in imajo sliko nizke kakovosti, vendar so se tehnologije hitro izboljševale, tako da so do petdesetih let 20. stoletja televizorji postali množični izdelek. Sprva so vsi televizorji sprejemali signale preko anteno in radijskih oddaj, kar je omogočalo gledanje programov tudi, če je bila oddajna postaja oddaljena več kilometrov.

Starejši modeli so bili veliki in težki: pogosto so imeli v lesenem ohišju katodno cev v velikem formatu

— katodne cevi (CRT) so bile kot težki stekleni lonci, pri katerih je ena stran izbočena in tvori zaslon. Takšni sprejemniki so pogosto stali na tleh in so bili del pohištva. Z razvojem tehnologije so se zasloni zmanjšali in postali lažji, kar je privedlo do današnjih tankih in lahkih enot.

Tehnologije zaslonov in prenos signalov

V zgodovini televizije so se zvrstile različne vrste zaslonov: od CRT do plazemskih, LCD/LED, OLED in drugih naprednih tehnologij. Danes so običajni ploski zasloni. LCD‑zasloni z LED osvetlitvijo (LED TV) in OLED ponujajo visoko ločljivost, široke barvne gamme in tanke profile. Poleg kakovosti slike je pomembna tudi ločljivost (npr. Full HD, 4K, 8K), hitrost osveževanja, kontrast in dinamični razpon.

S prenosom se je analogna tehnologija postopoma zamenjala z digitalnim prenosom; konec 20. in začetek 21. stoletja je prinesel prehod na digitalni televizijski prenos, ki je bolj odporen na motnje in omogoča boljšo sliko ter več programov v istem frekvenčnem pasu kot analogni prenos. Poleg klasične radijske difuzije so se razširili tudi kabelska in satelitska rešitve: Kabelska televizija in satelitska televizija omogočata širok nabor programov in storitev na zahtevo.

Televizorji lahko predvajajo tudi vsebine iz različnih virov: filmi in serije s plošč izmed VCD in DVD, posnetki iz videorekorderjev (v zgodnejših obdobjih), vsebine iz predvajalnikov ter igre iz Konzole za videoigre so pogosto povezane z večino sodobnih televizorjev. Poleg tega jih mnogi računalniki uporabljajo kot računalniški monitor za delo ali igranje.

Oblika zaslona in širokozaslonski format

Prej so bili zasloni pogosto črno-beli, zato je bila slika omejena le na sivinske odtenke; barvni televizorji so postali standard v drugi polovici 20. stoletja. Z razvojem zaslonov so se spremembe pokazale tudi v obliki: večina sodobnih televizorjev je pravokotnih z ravnimi robovi. Ta podolgovati pravokotnik bolj spominja na zaslon v kinodvorani. Takšna oblika je znana kot širokozaslonski zaslon. Na primer, če bi bil širokozaslonski sprejemnik visok 30 cm, bi bil po izračunu sorazmernosti širok približno 53 cm (tipična razmerja, npr. 16:9, določajo višino glede na širino). Za najboljšo izrabo zaslona so tudi televizijske oddaje in filmi vse bolj producirani v širokozaslonskih formatih.

Vrste programov in uporabe

Televizija danes ni več le linearno spremljanje programov po urniku: razširjene so digitalne storitve, video na zahtevo, pretočne platforme in interaktivne aplikacije. Poleg javnih in komercialnih radiodifuznih programov posamezniki gledajo vsebine prek kabelskih in satelitskih paketov, pretočnih storitev, spletnih platform in lastnih medijskih zbirk.

Televizor je zato hibridna domača naprava: služi gledanju tradicionalnih programov, predvajanju filmov in glasbe, igranju iger in kot zaslon za delo s računalniki ali za ogled vsebin z mobilne naprave. Naprave se razlikujejo po velikosti, zmogljivosti, podprtih vmesnikih in inteligentnih funkcijah.

Sklep in prihodnost

Razvoj televizije se nadaljuje: digitalizacija, visoke ločljivosti (4K/8K), izboljšave v prikazu barv in kontrasta (HDR), ter nove tehnologije zaslonov (npr. prožni in mikroLED zasloni) spreminjajo izkušnjo gledanja. Hkrati se spreminjajo tudi načini distribucije vsebin — pretočne storitve in omrežne platforme prinašajo večjo izbiro in interaktivnost, zato televizija ostaja osrednja točka domače zabave, ki se nenehno prilagaja novim navadam in tehnologijam.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je televizijski sprejemnik?

V: Od kod izvira beseda "televizija"?

V: Kako so bili videti starejši televizorji?

V: Kaj lahko prikažejo sodobni televizorji?

V: Kakšne barve so bili zasloni na začetku 20. stoletja?

V: Kdaj je digitalni prenos postal pogostejši od analognega?

Išči po črki