Pogled

Proces

Svetloba vstopi v oči živali, del očesa, imenovan leča, pa pošlje informacije iz svetlobe na zadnji del očesa, imenovan mrežnica. Mrežnica je sestavljena iz svetlobno občutljivih celic, ki po optičnem živcu pošljejo signal, ko svetloba pade na celico. Optični živec je snop živčnih vlaken iz vseh delov mrežnice.

Ko svetlobna informacija zapusti mrežnico, se prenese v možgane. Potujejo po optični čiadri, dokler ne dosežejo optične skorje v zadnjem delu možganov. Informacije se nato obdelajo, da se ugotovijo oblike in barve predmetov. Na podlagi tega in spomina lahko ugotovi, kakšne vrste je predmet. Tako lahko na primer loči drevo od hiše. Pot, po kateri tečejo tovrstne informacije, se imenuje ventralni tok.

Možgani lahko tudi določijo, kje so predmeti. Tako lahko na primer ugotovijo, kako daleč je predmet (to se imenuje koordinacija roka-oko). To je potrebno pri lovljenju žoge. Pot, po kateri tečejo tovrstne informacije, se imenuje dorzalni tok.

Kaj je vid?

Glavna težava pri vidnem zaznavanju je, da to, kar ljudje vidijo, ni le prevod slike na mrežnici. Svet vidimo na desni strani navzgor, čeprav je slika na mrežnici obrnjena navzdol (ker je šla skozi lečo). Zato je težko razložiti, kaj se zgodi, da nastane to, kar dejansko vidimo. Ključno je, da možgani obdelujejo podatke iz oči ter jih združujejo s spomini in ugibanji, in to s svetlobno hitrostjo. Rezultat tega je doživljanje sveta, ki se vsakemu človeku zdi, kot da je to preprosta resničnost. Čeprav temelji na resničnosti, je v resnici miselni konstrukt, ki so ga ustvarili možgani.

Zgodovina

Številne osebnosti starodavnega sveta so imele ideje o videnju. Platon, Aristotel, Evklid, Ptolemaj in Galen so imeli svoje zamisli, vendar je bila večina teh zamisli le špekulacija. Niso temeljile na nobeni znanstveni metodi.

Alhazen (965-1040) je opravil raziskave in poskuse na področju vidnega zaznavanja. Razširil je Ptolemajevo delo o binokularnem vidu in komentiral Galenova anatomska dela.

Leonardo da Vinci (1452-1519) naj bi prvi spoznal posebne optične lastnosti očesa. Zapisal je: "Delovanje človeškega očesa ... so številni avtorji opisali na določen način. Jaz pa sem ugotovil, da je povsem drugačna. Njegova glavna eksperimentalna ugotovitev je bila, da je izrazit in jasen vid le na vidni črti, optični črti, ki se konča pri fovei. Čeprav teh besed ni uporabil dobesedno, je dejansko oče sodobnega razlikovanja med fovealnim in perifernim vidom.

Hermann von Helmholtz je preučil človeško oko in ugotovil, da je optično precej slabo. Zdelo se mu je, da je zaradi slabe kakovosti informacij, ki jih zbira oko, videnje nemogoče. Zato je menil, da je vid lahko le posledica neke vrste nezavednih sklepov. Poleg informacij iz oči so možgani uporabljali tudi informacije iz prejšnjih izkušenj. Svet, kot ga doživljamo, je zgrajen iz predpostavk in sklepov na podlagi nepopolnih podatkov z uporabo predhodnih izkušenj o svetu.

Primeri znanih predpostavk, ki temeljijo na vizualnih izkušnjah, so:

• svetloba prihaja od zgoraj
• predmetov običajno ne gledamo od spodaj.
• obrazi so vidni (in prepoznavni) v pokončnem položaju.
• bližnji predmeti lahko zakrivajo pogled na bolj oddaljene predmete, ne pa tudi obratno.
• figure (tj. predmeti v ospredju) imajo običajno izbočene robove.

Raziskovanje vizualnih iluzij (primerov, ko je proces sklepanja napačen) je dalo veliko znanja o tem, kakšne predpostavke uporablja vizualni sistem.

Sorodne strani

• Nevroznanost
• Oftalmologija
• Barvna slepota
• Achromatopsia