Leonardo da Vinci

Življenje

Otroštvo, 1452-1466

Leonardo se je rodil 15. aprila 1452 v toskanskem hribovskem mestu Vinci v dolini reke Arno. Njegov dedek Antonio da Vinci je zapisal podrobnosti o rojstvu. Leonardova starša nista bila poročena. Njegov oče je bil notar Piero da Vinci. Njegova mati Caterina je bila služkinja. Morda je bila sužnja z Bližnjega vzhoda ali s Kitajske. Njegov oče je pozneje prevzel skrbništvo nad Leonardom, mati pa se je ponovno poročila in imela še pet otrok. Leonardovo polno ime je bilo "Leonardo di ser Piero da Vinci", kar pomeni "Leonardo, sin gospoda Pierdaoma Vincija".

Prvih pet let je Leonardo živel z materjo na kmetiji. Nato je živel v Vinciju z očetom, očetovo novo ženo Albiero, starimi starši in stricem Francescom. Ko je Leonardo odrasel, je iz svojega otroštva zapisal le dva spomina. Spomnil se je, da je, ko je ležal zunaj v zibelki, z neba priletela velika ptica in se znesla nad njim. Z repnimi peresi se je dotaknila njegovega obraza. Drugi Leonardov pomemben spomin je bil, kako je med raziskovanjem v gorah našel jamo. Bilo ga je strah, da se tam morda skriva kakšna velika pošast. Bil pa je tudi zelo navdušen in je želel ugotoviti, kaj je v njej.

Leonardo je začel slikati še kot deček. Giorgio Vasari je o Leonardovem življenju pisal kmalu po njegovi smrti. Pripoveduje veliko zanimivih zgodb o tem, kako pameten je bil Leonardo. Pravi, da je Leonardo naslikal okrogel lesen ščit s podobo kač, ki pljuvajo ogenj. Messer Piero je sinovo sliko odnesel v Firence in jo prodal trgovcu z umetninami.

Verrocchijeva delavnica, 1466-1476

Leta 1466, ko je imel Leonardo štirinajst let, ga je oče odpeljal v Firence, kjer se je učil pri umetniku Verrocchiu.

Firence so bile za mladega človeka, ki je želel postati umetnik, zelo vznemirljiv kraj. V Firencah so živeli številni slavni umetniki, začenši s Cimabujem in Giottom leta 1200. Kamor koli je človek pogledal, so bile na ogled slavne in čudovite umetnine. Ogromna katedrala je imela ogromno novo kupolo. Janezove cerkve so imela vrata, ki so se bleščala z zlatom in so veljala za najlepša vrata na svetu. Druga cerkev je imela okoli sebe kipe najslavnejših kiparjev, med njimi tudi kip Leonardovega učitelja Verrocchia.

Če je imel umetnik srečo, je našel bogatega mecena, ki je kupil veliko njegovih slik. Najbogatejša družina v Firencah so bili Medičejci. Zgradili so si najlepšo palačo v Firencah in radi so kupovali slike, kipe in druge lepe stvari. Zanimal jih je tudi študij literature in filozofije. Številni mladi umetniki so upali, da bodo dobili delo pri Medičejcih in njihovih prijateljih.

Verrocchio je imel veliko delavnico, ki je bila ena najbolj obremenjenih v Firencah. Leonardo se je učil za umetnika, zato se je moral naučiti risati, slikati, kipariti in izdelovati modele. Med delom v delavnici se je lahko naučil tudi različnih drugih uporabnih veščin: kemije, metalurgije, obdelave kovin, litja mavca, obdelave usnja, mehanike in tesarstva.

Leonardo ni bil edini mladi slikar v Verrocchijevi delavnici. V njej so se izobraževali ali pa so jo pogosto obiskovali tudi številni drugi slikarji. Nekateri med njimi so pozneje postali slavni: Ghirlandaio, Perugino in Botticelli. Vsi ti umetniki so bili le nekaj let starejši od Leonarda.

Giorgio Vasari pripoveduje zanimivo zgodbo iz tega obdobja Leonardovega življenja. Verrocchio je slikal veliko sliko Kristusovega krsta. Leonardu je dal nalogo, da naslika enega od angelov, ki držijo Jezusovo obleko na levi strani slike. Vasari je dejal, da je Leonardo angela naslikal tako lepo, da je Verrocchio odložil čopič in ni nikoli več slikal. Ko sliko natančno preučimo, lahko vidimo, da je Leonardo morda naslikal tudi številne druge dele slike, kot so skale, rjavi potok in ozadje. Verrocchio je v tem času izdelal bronasti kip Davida. Domneva se, da je za model uporabil Leonarda.

Leonardo se je okoli leta 1472, ko je bil star dvajset let, pridružil cehu svetega Luke, ki je združeval umetnike in zdravnike medicine. Tudi ko ga je oče zaposlil v svoji delavnici, je Leonardo še vedno rad delal v Verrocchijevi delavnici. Leonardovo najzgodnejše znano delo je risba doline reke Arno s peresom in tušem. Ima datum 5. avgust 1473. Zdaj je v galeriji Uffizi.

Delovno življenje 1476-1499

Ko Vasari piše o Leonardu, uporablja besede, kot so "plemenit", "velikodušen", "graciozen" in "lep". Vasari nam pove, da je bil Leonardo kot odrasla oseba visok in čeden moški. Bil je tako močan, da je lahko z golimi rokami upogibal podkve. Njegov glas je bil tako lep, da je očaral vse, ki so ga slišali. Skoraj vsi so želeli biti njegovi prijatelji. Rad je imel živali, bil je vegetarijanec, na tržnici je kupoval ptice in jih spuščal na prostost.

O Leonardovem življenju in delu med letoma 1472 in 1481 je znanega zelo malo. Verjetno je bil zaposlen v Firencah. Leta 1478 je dobil pomembno naročilo, da naslika oltarno sliko za menihe v cerkvi San Donato a Scopeto. Slika naj bi bila Poklon čarovnikom (Trije modreci). Slika ni bila nikoli dokončana, ker so Leonarda poslali v Milano.

Leonardo je bil zelo nadarjen glasbenik. Leta 1482 je izdelal srebrno liro (glasbilo) v obliki konjske glave. V tistem času je bil v Milanu na severu Italije nov vladar. Vojvoda Ludovico il Moro je vznemirjal druge vladarje. LorenzoMedičejski je Leonarda poslal v Milano kot veleposlanika. Lorenzo de' Medici je želel, da Leonardo Ludoviku podari liro kot njegovo darilo. Leonardo je milanskemu vojvodi napisal pismo, v katerem mu je opisal vse pametne in koristne stvari, ki jih je znal narediti, na primer izdelati vojne stroje. V pismu je zapisal, da zna "tudi slikati". Leonardo takrat še ni vedel, da si ga bodo ljudje zapomnili predvsem po slikarstvu. Leonardo je ostal v Milanu in med letoma 1482 in 1499 delal za vojvodo. Del njegovega dela je bilo oblikovanje festivalov in pustnih sprevodov. V Leonardovih beležnicah so risbe gledaliških kostumov, neverjetnih čelad in prizorov, ki bi lahko bili namenjeni gledališču.

Leonardo je imel tako kot večina drugih znanih umetnikov tistega časa v svoji delavnici služabnike, mlade študente in starejše pomočnike. Med njegovimi mladimi učenci je bil tudi fant, ki mu je bilo ime Gian Giacomo Caprotti da Oreno. Bil je čeden fant s čudovitimi dolgimi zlatimi kodri. Izgledal je odlično kot umetnikov model za angela. Toda bil je tako težaven in nepošten deček, da ga je Leonardo imenoval "Salai" ali "Salaino", kar pomeni "mali hudiček". Leonardo je v svoj zvezek zapisal, da je bil Salai zelo pohlepen, da je bil lažnivec in da je vsaj petkrat ukradel stvari iz hiše. Salai je bil v Leonardovem gospodinjstvu trideset let kot učenec in služabnik.

Gran Cavallo

Leonardovo najpomembnejše delo za vojvodo Ludovica je bilo izdelava velikega kipa prejšnjega vladarja Francesca Sforze na konju. Začel je s konjem. Po preučevanju konj in risanju načrtov je iz gline izdelal ogromnega konja. Imenoval se je "Gran Cavallo". Odlil naj bi ga v bron. To naj bi bil največji bronasti konj, ki je bil izdelan v več kot tisoč letih. Žal bronast konj ni bil nikoli izdelan. Leta 1494 je Ludovico dal bron izdelati v topove, ker je francoska vojska vdrla v Milano. Ko je francoska vojska leta 1499 ponovno vdrla v mesto, je ogromen glineni konj še vedno stal. Tokrat so ga uporabili za vadbo streljanja in ga popolnoma uničili.

Devica s skal

Medtem ko je Leonardo delal za vojvodo Ludovica, je dobil dve pomembni naročili za slikarstvo. Prva je bila oljna slika za velik oltarni nastavek za bratovščino Brezmadežnega spočetja. Leonardo je sliko naslikal dvakrat. Eno je pustil menihom v Milanu, drugo pa je odnesel v Francijo, kjer je zdaj v muzeju Louvre. Obe sliki se imenujeta Devica iz skal. Prikazujeta prizor Device Marije in otroka Jezusa v skalnati skrivnostni pokrajini. Marija in Jezus se srečata z Janezom Krstnikom. Obstaja zgodba (ki je ni v Svetem pismu, je pa del krščanskega izročila) o tem, kako sta se Janez in otrok Jezus srečala na poti v Egipt. V tem prizoru Janez moli, dojenček Jezus pa dvigne roko, da bi Janeza blagoslovil. Slike imajo nenavadno srhljivo svetlobo z mehkimi globokimi sencami. V ozadju je jezero in gore v megli. Takšna slika še nikoli ni bila naslikana.

Zadnja večerja

Druga Leonardova pomembna slika v Milanu je še bolj znana. To je Zadnja večerja. Slika prikazuje zadnji obrok, ki ga je Jezus delil s svojimi učenci pred ujetjem in smrtjo. Leonardo se je odločil naslikati trenutek, ko je Jezus rekel: "Eden od vas me bo izdal." Leonardo pripoveduje o presenečenju in razburjenju, ki ga je to povzročilo pri dvanajstih Jezusovih privržencih. Zgodbo pripoveduje z dejanji in obrazi ljudi na sliki. Nekateri med njimi govorijo, drugi so vstali, tretji v grozi dvigujejo roke.

Pisatelj Matteo Bandello je videl Leonarda pri delu. Bandello je zapisal, da je nekatere dni slikal od jutra do večera, ne da bi se ustavil in pojedel. Potem tri ali štiri dni sploh ni slikal. Pogosto je samo stal in gledal sliko. Vasari je povedal, da je bil predstojnik samostana zelo jezen. Prosil je Ludovica, naj Leonardu reče, naj dela hitreje. Vasari je dejal, da je bil Leonardo zaskrbljen, ker je menil, da ne more dovolj dobro naslikati Jezusovega obraza. Leonardo je vojvodi dejal, da bi lahko priorjev obraz uporabil kot model za Judovega izdajalca.

Ko je bila slika končana, so vsi, ki so jo videli, rekli, da je mojstrovina. Toda Leonardo za sliko ni uporabil prave freske. Uporabil je tempero na gessu, ki se običajno ne uporablja za stensko slikarstvo. Slika je kmalu začela plesneti in se luščiti s stene. V sto letih je bila "popolnoma uničena". Čeprav je na nekaterih mestih barva odpadla naravnost s stene, je slika tako priljubljena, da je natisnjena in kopirana bolj kot katera koli druga verska slika na svetu.

Delovno življenje 1499-1513

Leta 1499 je bil Ludovico il Moro strmoglavljen. Leonardo je zapustil Milano s svojim služabnikom Salaijem in prijateljem Luko Paciolijem, ki je bil matematik. Odšla sta v Benetke. Leonardo je delal kot vojaški arhitekt in inženir. Ker so Benetke mesto na številnih otokih, je Leonardo skušal najti načine, kako mesto obraniti pred pomorskim napadom.

Leta 1500 se je Leonardo vrnil v Firence in s seboj vzel svoje "gospodinjstvo" služabnikov in vajencev. Menihi iz samostana Svetega oznanjenja so Leonardu dali dom in veliko delavnico. Leta 2005 so obnovili nekaj stavb, ki jih je uporabljal oddelek za vojaško geografijo. Restavratorji so odkrili, da je bil del stavbe Leonardov atelje.

Devica z otrokom, sv. Ana in Janez Krstnik

Leonardo je začel delati novo sliko. Narisal je veliko "risanko". (To pomeni risbo, ki je načrt za sliko.) Risba je prikazovala Devico Marijo, ki sedi na kolenih svoje matere, svete Ane. Marija v naročju drži dojenčka Jezusa. Jezus iztegne roke k svojemu mlademu bratrancu Janezu Krstniku. Vasari pravi, da so bili vsi tako navdušeni nad čudovito risbo, da so si jo "moški in ženske, mladi in stari" v velikih skupinah prihajali ogledat, "kot da bi se udeležili velikega praznika". Risba je zdaj v Narodni galeriji v Londonu. Čeprav je stara in zbledela ter jo hranijo v temnem prostoru, ljudje vsak dan hodijo v galerijo in sedijo pred njo. Kot veliko Leonardovih projektov tudi ta ni bila nikoli dokončana.

Bitka pri Anghiariju

V letih 1502 in 1503 je Leonardo delal za Cesarja Borgio, mogočnega plemiča, ki je bil sin papeža Aleksandra VI. Leonardo je z Borgio potoval po Italiji kot vojaški arhitekt in inženir. Konec leta 1503 se je Leonardo vrnil v Firence. Ponovno se je pridružil cehu svetega Luke.

Dobil je zelo pomembno nalogo. Signorija (mestni svet) mesta Firence je želela naslikati dve veliki freski na stene najpomembnejše sobe v palači Signorije. Michelangelo naj bi naslikal Bitko pri Cascini, Leonardo pa Bitko pri Anghiariju. Leonardo je projekt začel s preučevanjem in risanjem obrazov jeznih moških in bojnih konj. Te risbe so še vedno vidne v njegovih zvezkih. Žal pa je bil to še en Leonardov neuspeh. Ko je sliko slikal na steno, je barve namesto s fresko pomešal z oljem. Barva se ni posušila. Leonardo je prižgal nekaj ognjev, da bi jo posušil, in slika se je stopila. Peter Paul Rubens je narisal kopijo srednjega dela. Čez nekaj časa jo je mestni svet prekril in za poslikavo stene najel nekoga drugega. Tudi Michelangelo ni dokončal svoje slike, ker ga je papež poklical v Rim.

Mona Lisa

Okoli leta 1503 je Leonardo začel slikati ženski portret, znan kot Mona Lisa, najslavnejši portret, kar jih je bilo kdajkoli naslikanih. Portret je ustvarjal več let. Gre za majhno sliko, naslikano z oljem na leseni plošči. Prikazuje obraz, zgornji del telesa in roke ženske. Oblečena je zelo preprosto. Za portret je ženska običajno oblekla svoja najboljša oblačila in nakit. Mona Liza ima temno obleko in tanko črno tančico na glavi. Leonardo je na svojih slikah pogosto pustil simbole, ki dajejo namige o osebi. Na tej sliki je nenavaden nasmeh. Nasmeh je namig za njeno ime: Mona Lisa Giacondo. Giacondo pomeni "šaljiva". (Mona je kratica za Madono, kar pomeni "moja gospa".)

Slika je tako znana zato, ker se zdi, da je polna skrivnosti. Oči Mone Lize gledajo v gledalca. Toda nihče ne more uganiti, kaj misli. Zdi se, da se njene oči in usta smehljajo. To je za portretno sliko zelo nenavadno. Večina ljudi na portretih je videti zelo resno. Težko je ugotoviti, kakšen je natančen izraz Mone Lize. Kadar želi človek prebrati čustva druge osebe, pogleda v kotičke njenih ust in oči. Toda Leonardo je v kotičke ust in oči Mone Lize naslikal mehke sence, da bi prikril njen izraz. Mehke sence so tudi na straneh njenega obraza, vratu in rokah. Leonardov način uporabe senc se imenuje "sfumato" (kar je italijanska beseda za "dim"). Vasari je dejal, da je slika tako lepo naslikana, da so vsi drugi umetniki, ki so jo gledali, mislili, da nikoli ne bi mogli tako dobro slikati.

Delovno življenje, 1506-1516

Leta 1506 se je Leonardo s svojimi učenci vrnil v Milano in živel v svoji hiši v Porta Orientale. Nekateri učenci so postali slikarji: Bernardino Luini, Giovanni Antonio Boltraffio in Marco D'Oggione. D'Oggione je naredil več kopij Zadnje večerje. Luini je naredil kopijo Skalne Device. Boltraffio (in drugi) je naslikal številne slike Madone z otrokom, ki so še vedno na ogled v galerijah in cerkvah. Eden od učencev je bil mladi plemič grof Francesco Melzi. Melzi nikoli ni postal zelo dober slikar, vendar je Leonarda vzljubil in ostal z njim vse do njegove smrti.

Septembra 1513 je Leonardo odšel v Rim in tam živel do leta 1516. Živel je v Vatikanu. Trije največji slikarji visoke renesanse, Leonardo, Michelangelo in Rafael, so istočasno delali v Rimu. Čeprav njihova imena pogosto izgovarjamo skupaj, kot da bi bili prijatelji, to niso bili. Leonardo je bil v tem času star šestdeset let, Michelangelo pa srednjih let. Ni bil prijazen ne do Leonarda ne do Rafaela. Rafael je bil zelo pameten mlad slikar, ki se je veliko naučil ob gledanju slik, ki sta jih naslikala Leonardo in Michelangelo. Vendar nobeden od njiju ni bil njegov učitelj.

Oktobra 1515 je francoski kralj Frančišek I. zavzel Milano. 19. decembra je bilo v Bologni srečanje Frančiška I. in papeža Leona X. Leonardo se je srečanja udeležil s papežem Leonom. Leonardo je za zabavo kralja Frančiška izdelal neverjetno igračo. To je bil mehanski lev v naravni velikosti, ki je lahko hodil. V prsih je imel vrata, ki so se odpirala in iz njih je šlo ven nekaj lilij. Lilije so bile kraljevski simbol francoskih kraljev.

Starost, 1516-1519

Leta 1516 je Frančišek I. povabil Leonarda, naj gre z njim v Francijo. Leonardu je podaril čudovito hišo Clos Lucé (včasih imenovano Cloux). Nahaja se v bližini kraljeve palače Chateau Amboise. Leonardo je v Clos Lucéju preživel zadnja tri leta svojega življenja s svojim zvestim prijateljem in vajencem grofom Melzijem. Kralj je Leonardu namenil pokojnino v višini 10.000 scudijev. Ena zadnjih Leonardovih slik je bila slika Janeza Krstnika. Njegov model je bil Salai s čudovitimi dolgimi kodrastimi lasmi.

Ko je Leonardo umiral, je prosil, naj pride duhovnik, da bi se lahko spovedal in prejel sveto obhajilo. Leonardo je umrl 2. maja 1519 v kraju Clos Lucé. Kralj Frančišek je postal njegov tesen prijatelj. Vasari pravi, da je kralj med smrtjo držal Leonardovo glavo v naročju. V svoji oporoki je zahteval, naj šestdeset beračev spremlja njegovo krsto v procesiji. Pokopali so ga v kapeli gradu Amboise.

Leonardo ni bil nikoli poročen in ni imel lastnih otrok. V oporoki je svoj denar, knjige in večino svojih slik zapustil grofu Melziju. Leonardo se je spomnil tudi na svojega drugega učenca Salaja in njegovega služabnika Battisto di Vilussis, ki sta dobila vsak polovico Leonardovih vinogradov v bližini Milana. Leonardo je svoji služkinji zapustil črn plašč s krznenim robom. Salai je bil lastnik Leonardove najslavnejše oljne slike Mona Lisa. Ta je bila v njegovi lasti še nekaj let pozneje, ko je po boju v dvoboju umrl.

Kralj Frančišek je dejal: "Na svetu se še nikoli ni rodil človek, ki bi vedel toliko kot Leonardo, ne toliko o slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi, ampak da je bil zelo velik filozof."

Risbe

Leonardo ni naslikal veliko slik. Je pa narisal na stotine hitrih skic, načrtov, zemljevidov in podrobnih risb. Na ta način je beležil vse zanimive stvari, ki jih je videl, preučeval in o katerih je razmišljal.

Nekatere Leonardove risbe so "študije" za slike. Na teh risbah je Leonardo načrtoval stvari, ki jih je nameraval naslikati. Nekatere študije so načrti za celotne slike. Ena od teh slik je velika čudovita risba Madone in otroka s sveto Ano in svetim Janezom Krstnikom, ki je zdaj v Narodni galeriji v Londonu.

Številne študije prikazujejo "podrobnosti", ki jih je Leonardo želel pravočasno dodelati. Ena od študij prikazuje zelo podrobno perspektivno risbo porušenih stavb v ozadju slike Magi. Druge študije prikazujejo roke, obraze, draperije, rastline, konje in dojenčke. Najstarejša Leonardova risba z datumom je Pokrajina v dolini reke Arno iz leta 1473, ki zelo podrobno prikazuje reko, gore, grad Montelupo in kmetijske površine za njim.

Leonardova najstarejša znana risba, dolina Arno, 1473. Nahaja se v galeriji Uffizi.


Kristusov krst ( 1472-1475) - Uffizi, avtorja Verrocchio in Leonardo


Poklon čarovnikov ( 1481) v galeriji Uffizil


Devica iz skal, Louvre, verjetno 1505-1508.


Rekonstrukcija Da Vincijeve Skalne Device


Zadnja večerja ( 1498). Milano, Italija.


Podpis


Devica z otrokom in sveto Ano ter svetim Janezom Krstnikom (ok. 1499-1500) - Narodna galerija, London


To je kopija Leonardove slike Bitka pri Anghiariju, ki je bila okoli leta 1560 poškodovana in nato prekrita z zidom; morda je to kopija "risbe" slike.


To je morda kopija Leonardovega dela Bitka pri Anghiariju, ki je bilo naslikano, a nedokončano.


Mona Lisa ali La Gioconda (1503-1519)-Louvre, Pariz, Francija


Clos Lucé v Franciji, kjer je Leonardo živel med letoma 1516 in 1519

Leonardove beležnice

Leonardo je vse življenje preučeval stvari. Ni šel študirat na univerzo. Učil se je tako, da je opazoval stvari v svetu okoli sebe. Opazoval je stvari, da bi videl, kako so narejene in kako delujejo. Stvari, ki jih je videl, in odkritja, ki jih je odkril, je risal v svoje zvezke in si o njih delal zapiske. Številni njegovi zvezki so zdaj v muzejih. V njih je 13.000 strani zapiskov in risb. Mnoge med njimi so znanstvene študije.

Leonardove zvezke je težko brati, ker je pisal nazaj z "zrcalno pisavo". Nekateri menijo, da je morda s tem želel ohraniti skrivnost svojega dela. To ne drži. Leonardo je pisal (in včasih risal) z levo roko. V tistih časih so pisala izdelovali iz peresa (velikega peresa), ki so ga na koncu odrezali z nožem za peresa. Levičar težko piše s peresom na običajen način, vendar je precej enostavno pisati nazaj.

Verjetno je Leonardo nameraval študije objaviti v svojih zvezkih. Veliko strani je skrbno uredil tako, da je ena študija zavzemala sprednjo in zadnjo stran vsake strani. Obstaja stran z risbami in zapisi o človeškem srcu ter stran o maternici in plodu. Na eni strani so risbe mišic rame, na drugi strani pa je prikazano delovanje roke.

Zapiski niso bili objavljeni za časa Leonardovega življenja. Po njegovi smrti so jih razdelili med različne ljudi, ki so ga poznali. Skoraj vsi so v muzejih ali knjižnicah, kot so Windsorski grad, Louvre in Britanska knjižnica. V milanski knjižnici Biblioteca Ambrosiana je shranjen dvanajst zvezkov obsegajoči Codex Atlanticus.

Študije

Leonardo je preučeval naslednje stvari:

• Geologija Zemlje z njenimi gorami, dolinami, rekami in kamninami.
• Anatomija človeškega telesa z okostjem, mišicami, žilami in notranjimi organi. Leonardo je v bolnišnici dobil mrtva telesa. "Razkosal" (razrezal) je trideset trupel in skrbno narisal številne dele. Njegove risbe kosti in mišic naj bi drugim umetnikom pomagale pravilno narisati človeško telo.
• Anatomija konj, krav, psov in medvedov.
• Izrazi na človeških obrazih.
• Let ptic .
• Vreme in njegovi pojavi.
• Način, kako teče voda.
• Botanika rastlin.
• Svetloba, sence, ogledala in leče.
• Perspektiva in način prikazovanja bližnjih ali oddaljenih stvari.
• Geometrija trdnih predmetov. Narisal je veliko skrbnih slik, ki jih je matematik Luka Pacioli uporabil v knjigi De Divina Proportione.

Oblikovanje in izumi

Številne risbe in zapiski v Leonardovih zvezkih so osnutki, načrti in izumi.

Med stvarmi, ki jih je Leonardo zasnoval, so:

• Kostumi za parade, karnevale in gledališče. Verjetno so bili namenjeni dvoru vojvode Federica. Vključujejo oklep in divjega zmaja.
• Vojni stroji, kot so oklepni tank, ogromen samostrel in strašni konjski rezalnik za noge. Nobena od teh stvari ni bila izdelana za Leonardovega življenja.
• Jezovi in kanali za reke.
• Leseni most, ki so ga lahko prevažali na vagonih, ga razgrnili in sestavili ob reki.
• Leteče stvari s krilci, ki so plapolale, helikopter, padalo in jadralno padalo. Eden od Leonardovih služabnikov se je poškodoval, ko je preizkušal letalnik. Padalo je bilo izdelano in preizkušeno v sodobnem času ter deluje.
• Cerkve in gradovi. Možno je, da je grad Locarno na jugu Švice zasnoval Leonardo. Nobena druga stavba, ki jo je zasnoval, ni bila zgrajena.

Leonardo da Vinci je preučeval letenje ptic in na podlagi svojih odkritij poskušal izdelati leteči stroj.


Vitruvijev človek (ok. 1485) Accademia, Benetke


Stran iz Leonardovega dnevnika, ki prikazuje njegovo študijo ploda v maternici (ok. 1510) Kraljeva knjižnica, grad Windsor

Leonardove študije, načrti in izumi

Sorodne strani

• Renesančni
• Italijanska renesančna umetnost
• Dama z erminom
• Seznam renesančnih umetnikov
• Michelangelo
• Raphael