Božič

Božič (kar pomeni "Kristusov praznik") je krščanski praznik, ki se nanaša na Jezusovo rojstvo (za katerega kristjani verjamejo, da je Božji sin), in kulturni praznik za nekristjane.

Dan, znan kot božič, se praznuje 25. decembra. Za kristjane je to eden najpomembnejših dni v letu, skupaj z veliko nočjo, ko se praznujeta Jezusova smrt in vstajenje. Obdobje priprav na božič se imenuje advent in se začne na nedeljo približno štiri tedne pred božičem. Božični čas (imenovan Christmastide) se konča 6. januarja ali na dvanajsti božični dan, v katerem se spominjamo Epifanije.

Božič praznujejo po vsem svetu, tako kristjani kot nekristjani, in sicer kot verski praznik ali kot čas praznovanja. Tradicije se od države do države razlikujejo, vendar skoraj vedno vključujejo praznik, obdarovanje ali voščilnice ter uživanje v cerkvenih ali javnih praznovanjih, kot je petje božičnih pesmi in napevov. Božiček je tradicija v številnih državah sveta.

Kristusov praznik, kot ga pogosto imenujemo, je pozimi na severni polobli, v času, ko so obstajali že starodavni prazniki. Nekatere tradicije, ki se uporabljajo za božič, so starejše od božiča ali pa izhajajo iz drugih nekrščanskih tradicij, kot je Yule. Sodobni božični običaji se pogosto osredotočajo na obdarovanje. Sezona prodaje daril, hrane, voščilnic, božičnih drevesc in okraskov v trgovinah na drobno se začne približno mesec dni pred božičem.

Poklon pastirjev iz jaslic iz poslikanega kartona, Francesco Landonio, 1750, Italija

Zgodovina božiča

Božič v evangelijih

Božič praznuje Jezusovo rojstvo. Zgodba o tem, kako se je to zgodilo, je opisana v delu Svetega pisma, imenovanem evangeliji. Obstajajo štirje evangeliji, ki pripovedujejo o Jezusovem življenju. Lukov evangelij pripoveduje največ o njegovem rojstvu, Matejev evangelij pa pripoveduje drug del zgodbe. Janezov evangelij pravi, da je Jezus prišel od Boga, da bi vsem ljudem prinesel svojo "besedo" ali sporočilo.

Evangeliji pravijo, da so preroki mnogo let pred Jezusovim rojstvom judovskemu ljudstvu obljubili, da jim bo Bog poslal Mesijo ali svetega učitelja. Kristjani verjamejo, da je bil obljubljeni Mesija Jezus. Njegova mati je bila mlada ženska po imenu Marija, ki je bila zaročena, a še ne poročena z mizarjem Jožefom. Jožef je izvedel, da je Marija noseča, in se razburil. Razmišljal je, kaj naj stori, ko je od Boga prišel angel in mu povedal, da je otrok Sveti. Angel je rekel, da mora otroku dati ime. To je bilo znamenje, da bo zanj skrbel kot za svojega otroka.

V tem času so na Bližnjem vzhodu vladali Rimljani. Vsem ljudem je bilo ukazano, da se morajo vrniti v domače mesto in se vpisati na davčne sezname. Jožef je svojo novo ženo odpeljal v Betlehem. Tam nista imela kje prenočiti, razen v hlevu, kjer so spale živali. Tu se je rodil otrok. Jožef ga je po angelovem naročilu poimenoval Jezus.

Jezuščka sta obiskala dva obiskovalca. Ponoči, ko se je rodil, so angeli pastirjem na polju povedali, da bodo našli novorojenega kralja, ki bo ležal v krmišču za živali (ali jaslih). Drugi Jezusovi obiskovalci so bili nekateri modreci, ki so na nebu zagledali novo zvezdo in ji sledili, dokler niso našli hiše, v kateri je zdaj živela družina, ter majhnemu otroku podarili draga darila: zlato, kadilo in dragoceno zelišče, imenovano mira. (Modreci se pogosto tradicionalno imenujejo trije kralji, ker so bili trije zelo draga darila, vendar Sveto pismo ne navaja, koliko modrecev je bilo.)

Vseh teh delov božične zgodbe se spominjamo in jih praznujemo na različne načine: v slikah, pesmih, igrah, zgodbah in modelih, ki jih imenujemo "jaslice", "jaslice" ali "presepe".

Datum praznovanja

Večina krščanskih držav na svetu uporablja koledar, imenovan gregorijanski koledar, nekatere cerkve pa uporabljajo julijanski koledar. Večina kristjanov, kot so pripadniki katoliške in protestantske cerkve, praznuje Jezusovo rojstvo 25. decembra.

Vzhodna pravoslavna cerkev v nekaterih regijah, na primer v Rusiji, še vedno uporablja julijanski koledar. V teh regijah se božič praznuje 25. decembra po julijanskem koledarju, po sodobnem gregorijanskem koledarju pa je to 7. januarja zaradi razlike med koledarjema.

Nekateri kristjani, na primer Jehovove priče, ne praznujejo božiča, ker v Svetem pismu ni Jezusovega navodila, po katerem bi kristjani morali praznovati njegovo rojstvo. Mormoni praznujejo božič 25. decembra, vendar verjamejo, da se je Kristus dejansko rodil 6. aprila.

Nekateri^{[kdo? ]} menijo, da se Jezus verjetno ni rodil 25. decembra. Nekateri zgodovinarji^{[kdo? ]} menijo, da je ta datum uporabila Katoliška cerkev, da bi nadomestila poganske obrede, ki so potekali v tem letnem času.

Advent

Adventni čas, ki se začne v nedeljo, približno štiri tedne pred božičem, praznujejo katoliška in anglikanska cerkev ter druge. To je čas, ko se ljudje pripravljajo na dve različni stvari: na prihod dojenčka Jezusa in božič ter na Jezusov drugi prihod, ko bo v miru zavladal vsej zemlji. Vsi kristjani se ne spominjajo adventa. Nekateri ga uporabljajo kot čas posta, študija, meditacije in molitve. Za otroke so narejeni posebni adventni koledarji s slikami ali priboljški za vsak adventni dan.

Na splošno je advent čas, ko se veliko ljudi zelo zavzeto pripravlja na božični dan, čistijo in krasijo, kupujejo hrano in darila, pišejo voščilnice in pisma ter pripravljajo božično pojedino.

Praznovanja

Pred 4. stoletjem našega štetja so kristjani lahko častili in praznovali le na skrivaj. Božič se je verjetno začel praznovati v času, ko je bil rimski cesar Konstantin, saj je prav on poskrbel, da je krščanstvo postalo zakonita vera, in zgradil nekaj najstarejših rimskih cerkva. Nekatere stare kamnite krste ali sarkofagi iz tega časa so izklesane s podobami Marije z dojenčkom Jezusom in modrimi možmi.

V srednjem veku so božič praznovali s slavjem, petjem in igrami. Igre so bile v cerkvah, pa tudi na gradovih in tržnicah, kjer so včasih za oder uporabljali velik voz sena.

Ker je bil advent čas molitve in priprav, je večina zabav potekala po božiču in ne pred njim. Glavno predbožično praznovanje je bil praznik svetega Nikolaja 6. decembra. V nekaterih državah, zlasti na Nizozemskem, se je razširila tradicija, da so otroci darila prejemali na ta dan in ne na božični dan. Ime svetega Miklavža se zdaj v številnih državah spominjajo kot Božiček.

Še en praznik je praznik svete Lucije (dan svete Lucije) 13. decembra, ki ga praznujejo zlasti v Skandinaviji, kjer dekleta sodelujejo v procesijah s svečami, hišne hčere pa morajo zgodaj vstati in družini prinesti kavo ali čokolado.

Več stoletij se je praznovanje božiča pogosto začelo z bogoslužjem ali mašo, ki je trajala od pozne noči do polnoči na božično jutro. Božični dan je bil čas pogostitve. Naslednji dan, na praznik svetega Štefana, so ljudje iz bogatih gospodinjstev na ulice nosili škatle s hrano za revne in lačne. Veliko ljudi se je vrnilo na delo, delodajalci pa so svoje delavce obdarovali z denarjem. Sveti dnevi so se nadaljevali s praznikom svetega Janeza in dnevom svetih nedolžnih. Pustovanje in zabave so se končale na praznik Gospodovega razglašenja, dan treh modrih, ki jih pogosto imenujejo "trije kralji". Danes se sezone spominjamo s pesmijo "The Twelve Days of Christmas" (Dvanajst dni božiča). William Shakespeare je napisal igro, ki so jo uprizorili v okviru praznovanja, imenovano "Dvanajsta noč".

Za mnoge je božič postal čas, ko so zabave, pošiljanje sporočil družini in prijateljem ter obdarovanje pomembnejši od praznovanja Jezusovega rojstva. Proizvajalci in trgovine so se na praznovanje in obdarovanje odzvali s številnimi reklamami, okraski in razstavami. V ZDA so božične razstave postavljene takoj po zahvalnem dnevu, torej konec novembra. V nekaterih državah, na primer v Avstraliji, trgovine okraske postavijo že v začetku novembra. Glede na to, da je Jezus sam ljudi, ki so v judovskem templju služili denar, označil za "razbojnike" (Mt 21,13), so številni kristjani zaskrbljeni zaradi dobička namesto prerokov ob božiču.

Mestni sveti praznujejo tako, da okrasijo ulice in trge ter poskrbijo za božično zabavo za kupce. V državah na južni polobli, kjer je božič poleti, je tradicija koledniških zborovanj na prostem, ki jih pogosto organizira mestni svet in se jih udeleži na tisoče ljudi.

Mnogi kristjani praznujejo božič z obiskom cerkve, molitvijo in petjem. Vsako leto se bere Sveto pismo iz evangelijev, ki pripovedujejo zgodbo o Jezusovem rojstvu.

Slika svetopisemske zgodbe, ki prikazuje, kako modri obiščejo dojenčka Jezusa. Takšne slike so bile narejene za poučevanje otrok v nedeljski šoli.

Prižiganje adventnih sveč v cerkvi v ZDA.

Procesija svete Lucije, Švedska

Božično nakupovanje na tržnici v Italiji

Božični običaji

Božični običaji so različnih vrst. Obstajajo cerkveni običaji, običaji, ki so javna praznovanja, in običaji, ki jih ohranjajo družine. Ti običaji se razlikujejo v različnih časih, krajih, kulturah in celo družinah.

Izročila Cerkve

Praznovanje božiča je za cerkve zelo pomemben čas. Skoraj vsaka cerkev ima posebne maše ali praznovanja. Tukaj je nekaj načinov, kako cerkve praznujejo božič.

Otroška posteljica

V mnogih cerkvah je navada, da se postavijo jaslice (ali jaslice), ki prikazujejo Jezusovo rojstvo. Prvi takšen prizor je postavil sveti Frančišek Asiški v 13. stoletju. Od takrat so zelo priljubljeni v Italiji, običaj pa se je razširil tudi v druge države.

Jaslice so lahko velike s kipi v naravni velikosti, lahko pa so tudi tako majhne, da jih spravite v škatlico vžigalic. Izdelane so iz različnih materialov, vključno z izrezljanim in pobarvanim lesom, živobarvno keramiko (lončenino), pobarvanim papirjem, nalepljenim na deske, in mešanico materialov z glino, lesom, tkanino, slamo in kovino, ki se uporabljajo za različne dele.

Adventni venec je krog listov, običajno borovih vejic, bršljana in svetinje, s štirimi (včasih petimi) svečami, ki ga obesijo v cerkvi. Sveče se prižgejo vsako adventno nedeljo, osrednja sveča pa se prižge na božično jutro. Cerkve so pogosto okrašene z zelenimi vejami in listjem, veliko cerkva pa ima tudi božično drevo.

Kolede ob svečah

Priljubljena tradicija v številnih cerkvah je koledovanje, pri katerem se pogosto prižigajo samo sveče. Koledovanje običajno vključuje veliko petja in branja Svetega pisma. V Angliji se je v Tempeljski cerkvi v Londonu začela tradicija bogoslužja z devetimi urami in koledami, ki se je zdaj razširila v številne druge kraje. Lekcije so svetopisemska branja. Nekatere pesmi poje zbor, druge pa zbor in ljudstvo (zbor). Vsako leto eno od teh bogoslužij posnamejo v veliki angleški cerkvi, pogosto v kapeli King's College Chapel v Cambridgeu, in ga predvajajo po radiu in televiziji, da bi v njem uživali ljudje, ki imajo radi dobro glasbo in petje božičnih pesmi, zlasti pa ljudje, ki ne morejo priti na božično bogoslužje.

Javna in komercialna praznovanja

Številna mesta praznujejo božič s postavitvijo okraskov. To so lahko transparenti in pentlje, ki so obešeni na stavbe ali drogove svetilk. Lahko so to božične lučke, ki prav tako krasijo stavbe in ulična drevesa. Veliko velikih mest postavi veliko božično drevo na javnem mestu, kot na primer na Trafalgar Square v Londonu, Times Square v New Yorku in Martin Place v Sydneyju. To je pogosto združeno s pozivom prebivalcem mesta, naj darujejo denar ali darila za pomoč revnim in pomoči potrebnim.

V številnih mestih pred božičem podaljšajo običajni nakupovalni čas, da imajo delavci več časa za nakup božične hrane in daril. Izložbe trgovin so pogosto okrašene z božičnimi prizori, v velikih veleblagovnicah pa so pogosto animirani prizori za zabavo otrok. V nakupovalnih središčih in velikih trgovinah je pogosto Božiček, ki sedi na prestolu, otroci pa mu povedo, kaj si želijo za božič, in se pri tem fotografirajo.

V številnih mestih potekajo božične parade, ulične zabave in koncerti. Nekatera mesta imajo tradicijo božičnih pesmi z zborom in zabavljači v mestni hiši, medtem ko v Avstraliji in Novi Zelandiji ti koncerti božične zabave in pesmi običajno potekajo na prostem, v parkih ali celo na plažah, kamor družine prinesejo piknike. Prihod Božička ob koncu večera spremlja ognjemet.

Tradicionalni del božiča je gledališka zabava. Ta vključuje izvajanje klasične glasbe, kot je Händlov Mesija, ter orkestrske koncerte in recitale glasbenih skupin. Na božič se pogosto igrajo pantomime, med katerimi sta priljubljeni "Peter Pan in Wendy" ter "Pepelka". V božičnem času izidejo številni otroški filmi.

Ker se veliko ljudi ob božiču počuti zelo osamljene, lačne in žalostne, si številna mesta, cerkve, dobrodelne in storitvene organizacije prizadevajo pomagati revnim in osamljenim, tako da revnim družinam zagotovijo božično hrano in darila, ljudem, ki so lačni ali osamljeni in nimajo prijateljev ali družine, pa božične zabave.

Družinska praznovanja

Družinska praznovanja se pogosto zelo razlikujejo med seboj, odvisno od tega, od kod družina prihaja, in od običajev, ki so se razvili v posameznih družinah.

Družinska srečanja

V večini družin je božič čas, ko se družimo z drugimi družinskimi člani. Ljudje pogosto potujejo od daleč, da bi bili ob božiču z drugimi družinskimi člani. Tisti, ki ne morejo potovati, na božični dan pogosto telefonirajo na daljavo. Veliko ljudi vidi božič tudi kot čas, ko se obrnejo na druge, za katere vedo, da so morda osamljeni, in jih povabijo na večerjo na božični dan. Božič je čas, ko se ljudje vseh starosti skupaj zabavajo, ko se bratranci in sestrične spoznavajo, ko stari starši vidijo svoje vnuke in ko družina občuduje otroke, ki so se rodili med letom. Velike družinske zabave so običajno čas veselja, vendar nekatere družine v božičnem času pogosto govorijo o svojih nesoglasjih in se močno prepirajo.

Družinske tradicije so zelo različne. Nekatere družine se morda vse skupaj odpravijo v cerkev, na koledovanje, polnočno mašo ali božično jutranje bogoslužje. Nekatere družine otroci, ki želijo odpreti darila, zelo zgodaj potegnejo iz postelje. V drugih družinah se darila delijo na Miklavža, na božični večer ali šele po cerkvi na božično jutro. Božična pojedina se lahko začne na božični večer, s posebnim zajtrkom na božično jutro ali opoldne na božični dan.

Nekatere družine imajo tradicijo petja kolednic in lahko s člani svoje cerkve prepevajo na ulicah, v bolnišnicah in drugih podobnih krajih. Druge družine rade skupaj gledajo določene televizijske oddaje, ki lahko vključujejo koledovanje in Kraljičino sporočilo. Nekatere družine božič izkoristijo za skupno igranje glasbe in petje ali za branje priljubljene knjige, kot je "Božična pesem" Charlesa Dickensa. V državah na južni polobli je obisk plaže ali kopanje v bazenu pogosto del tradicije božičnega dne.

Božična večerja

Božična večerja, ki se običajno poje sredi dneva, je pomemben del družinskega praznovanja. Hrana se razlikuje od države do države in tudi od družine do družine. Na severni polobli je glavna jed obeda običajno pečeno meso in zelenjava. Pogosto se postreže več vrst mesa, ki lahko vključuje purana, šunko, pečenko ali jagnjetino. Pogosto je več hodov s posebnimi dobrotami, ki se običajno jedo samo za božič.

V angleško govorečih državah je tradicionalna sladica božični slivov puding. Dandanes ga pogosto kupimo pri pekih, veliko ljudi pa ga pripravi po družinskem receptu. Tradicija izvira iz srednjega veka, ko so s pudingom ohranjali del sadja od jeseni do sredine zime. Tradicionalni puding se speče šest tednov pred božičem in ostane zavit v krpo v hladnem prostoru. Mešanje pudinga je včasih družinska tradicija, pri čemer si vsak med mešanjem nekaj zaželi. Tradicionalno se v puding vmeša srebrni kovanec, ki naj bi prinesel srečo tistemu, ki ga najde. Danes se večina kovancev ne sme uporabljati, ker imajo grozen okus in so lahko strupeni. Nekatere družine uporabljajo stare kovance ali srebrne amulete. Na božični dan je treba puding kuhati v loncu več ur. Ko se postreže, se odreže krpo, na puding se nalije žganje in se ga zažge, preden se odnese na mizo.

Veliko družin ima božični kolač ali poseben kruh namesto pudinga (ali kot puding). Ti so zelo različni, odvisno od države, pogosto pa vsebujejo marcipan, ki je narejen iz mandljev in je tradicionalen v številnih državah za božič. V Franciji okrasijo in obesijo na božično drevo medenjake (Buche de Noel). Na Škotskem pripravljajo pecivo, imenovano shortbread, ki je postalo priljubljena tradicija v številnih državah. Nemška tradicija je pfeffernuss, začinjeni piškoti, povaljani v sladkorju v prahu. Druga božična hrana vključuje rozine, sultane, ingver, turške sadeže, mandlje, čokolado, karamelni toffee, sladkorne palčke in pomaranče.

Številne družine pripravijo tudi kuhano vino, ki ga pogrejejo s cimetom in muškatnim oreščkom, ali pa jajčne žgance, sladko pijačo iz mleka, sladkorja, jajc, muškatnega oreščka in včasih tudi alkohola.

Na južni polobli tradicionalno pečeno večerjo pogosto nadomestijo s hladnimi kosi mesa, ki jih postrežejo s solatami. Prva jed je lahko koktajl iz kozic ali hladna juha, kot je boršč. Slivov puding se lahko postreže s sladoledom. Belo vino in pivo se postrežeta hladna (pivo se hrani v hladilniku). Božična večerja se lahko postreže na verandi ali včasih kot piknik.

Drevo in okraski

V večini domov ob praznovanju božiča ljudje v hiši postavijo božično drevo. Ta stari običaj se je začel v Nemčiji kot "Tannenbaum" (v nemščini "jelka"). Tradicionalno so to zimzelena drevesa, najboljša vrsta pa je jelka, ki ne meče iglic in ne izgublja vonja. Drevo je lahko posekano drevo, kupljeno na plantažah ali vzeto iz gozda. Umetna drevesa imajo včasih prednost pred pravimi drevesi. Božično drevo je okrašeno z lučkami, bleščečimi barvnimi kroglicami, bleščečim čopičem in drugimi okraski. Na vhodna vrata hiše se pogosto postavi venec iz listov ali borovcev kot znak dobrodošlice. Druge rastline, ki imajo poseben pomen v božičnem času, so še svetinjice, ki se uporabljajo za okras, in omela, ki se obesi v središču sobe. Po tradiciji se morajo ljudje, ki se srečajo pod omelo, poljubiti.

Veliko ljudi v božičnem času okrasi svoje domove. Ti okraski in božično drevo so običajno v notranjosti, vendar so lahko postavljeni tudi tam, kjer jih mimoidoči lahko vidijo skozi okno. Sredi 20. stoletja se je razvil običaj, da se hiše okrasijo tudi zunaj. Ti okraski so lahko le nekaj lučk okoli verande ali pa na stotine lučk in pisanih božičnih figuric, ki krasijo celotno hišo in vrt. V nekaterih soseskah potekajo tekmovanja za najlepše okrašeno hišo, vožnja po ulicah, da bi si jih ogledali, pa je postala še ena družinska tradicija.

Voščilnice in darila

Obdarovanje ob božiču izhaja iz več različnih idej. Ena od njih je, da je Bog ob božiču svetu podaril svojega sina Jezusa. Obstaja tudi zgodba o modrih, ki so prišli k Jezusu s tremi darovi, zlatom, kadilom in miro. Že več stoletij je v navadi, da ljudje za božič darujejo majhna darila in da velikodušno obdarujejo revne in uboge, da bi jim pomagali preživeti zimo. S tem izročilom se je povezalo še eno, in tako je nastalo izročilo o Božičku ali Očetu Božičku, kot ga včasih imenujejo in za katerega danes mnogi otroci mislijo, da prinaša darila in srečo.

V 4. stoletju je v grški vasi, ki je danes del Turčije, živel dober človek, ki je skrivaj dajal darila revnim, da bi jim pomagal. Postal je škof in se imenuje sveti Nikolaj. Skozi stoletja je postal zelo priljubljen svetnik in po njem so poimenovali številne cerkve. Zelo priljubljen je bil v krajih, kjer je bilo veliko mornarjev. Eden od teh krajev je bila Nizozemska. Na Nizozemskem in v številnih drugih evropskih državah ob prazniku svetega Nikolaja, 6. decembra, darujejo darila. Tradicionalno darila niso velika in so včasih skrita ali pa imajo smešno šalo ali pesem, ki jo je treba prebrati. V številnih evropskih mestih pride na konju ali v čolnu moški, oblečen v škofovska oblačila, ki nastopa kot sveti Miklavž. Njegovo ime so pogosto skrajšali v Sante Claus ali v angleščini Santa Claus.

V angleško govorečih državah, kjer se darila običajno delijo na božični dan in ne 6. decembra, se Božiček (ali Oče Božiček) običajno prikaže na božično noč, ko njegove čarobne sani po nebu vlečejo severni jeleni in pride v hišo skozi dimnik. Medtem ko v Evropi otroci za Miklavža obujejo čevlje, je angleška tradicija, da pred kamin obesijo nogavice (ali dolge nogavice). Božiček je nogavice ali čevlje tradicionalno napolnil z orehi, rozinami, čokolado in pomarančo. Dandanes otroci običajno dobijo veliko dražja darila, obesijo pa prevleke za blazine ali pa imajo darila na velikem kupu pod božičnim drevesom.

Druga božična tradicija je pošiljanje voščilnic prijateljem in sorodnikom. Te vsebujejo tople pozdrave, lahko pa tudi pismo, v katerem je zapisano, kaj vse se je osebi ali družini zgodilo med letom.