Sveti Nikolaj (Nikolaj iz Mire): biografija, čaščenje in zapuščina

Sveti Nikolaj (ok. 270–6. december 343), znan tudi kot Nikolaj iz Mire, je bil škof v Miri, v pokrajini Licija v Mali Aziji in eden najbolj češčenih svetnikov krščanstva.

Rodil se je v grški koloniji Patara v Mali Aziji. Myra (danes Demre) je blizu Antalye v današnji Turčiji. Po izročilu je odraščal v pobožni družini, zgodaj sprejel duhovniški poklic in se posvečal molitvi ter dobrodelnosti, pri čemer je večino družinskega premoženja razdelil med uboge.

V 11. stoletju, leta 1087, so njegove posmrtne ostanke prenesli v Bari v Italiji, da bi jih rešili pred turškimi (muslimanskimi) zavojevalci, ki so tedaj ogrožali obalna mesta Male Azije. Nad njegovimi relikvijami je bila zgrajena bazilika sv. Nikolaja, ki je kmalu postala pomembno romarsko središče.

Je zavetnik številnih skupin; pogosto ga prosijo za varstvo predvsem mornarji, trgovci, otroci in romarji, pa tudi študenti in reveži. V širšem pomenu velja za zaščitnika pravičnosti in usmiljenja, saj je v tradiciji znan kot branitelj krivično obtoženih.

Častijo ga v vzhodnih pravoslavnih in katoliških cerkvah, pa tudi v nekaterih protestantskih skupnostih.

Življenje

Po pripovedih je bil Nikolaj že mladenič izjemno sočuten in čuteč za socialno stisko. V času preganjanj kristjanov pod Dioklecijanom naj bi bil zaprt, po Milanskem ediktu (313) pa izpuščen in pozneje izvoljen za škofa v Miri. Kot pastir skupnosti je skrbel za sirote, vdove in popotnike ter zagotavljal pomoč v času lakote. Tradicija ga povezuje tudi s potovanjem v Sveto deželo ter z vodenjem samostanske skupnosti v bližini Mire.

Legende in čudeži

• Tri dote za tri sestre: najbolj znana zgodba pripoveduje, da je skrivaj preskrbel dote za tri osiromašene sestre, da bi se izognile prodaji v suženjstvo ali prostitucijo. V ikonografiji to pogosto ponazarjajo tri zlate krogle ali mošnjički.
• Rešitev mornarjev: med nevihto na morju je na priprošnjo mornarjev pomiril valove in jih varno pripeljal v pristanišče, zato je postal priljubljen zavetnik pomorščakov.
• Rešitev treh nedolžno obsojenih: posegel je v sodni postopek ter rešil tri može pred krivično usmrtitvijo, s čimer je postal simbol pravičnosti in obrambe nedolžnih.
• Čudež z žitom: v času lakote je poskrbel, da so iz pristaniških ladij razdelili žito, pri čemer se zaloge čudežno niso zmanjšale.
• Legende o otrocih: srednjeveške pripovedi govorijo o zaščiti in obujenju otrok, kar je okrepilo njegovo povezanost z dobroto do najmlajših.

Vera in cerkveni kontekst

Po izročilu je sv. Nikolaj sodeloval na prvem nicejskem koncilu (325), kjer je Cerkev obsodila arianstvo in potrdila vero v Kristusovo božanstvo. Zgodba o tem, da je na koncilu fizično obračunal z Arijem, je poznejša legenda, vendar izraža njegovo nepopustljivo zavzemanje za pravoverje in cerkveno edinost.

Relikvije, čaščenje in romanja

Relikvije v Bariju so skozi stoletja privabljale vernike z vsega sveta. Iz grobnice naj bi pritekala prosojna dišeča tekočina (t. i. “manna” sv. Nikolaja), ki je veljala za znamenje svetosti. Na Vzhodu posebej obhajajo tudi prenos relikvij (9. maj), na Zahodu pa je glavni god 6. decembra. Myra/Demre in Bari sta še danes pomembni romarski središči, posvečeni svetniku.

Zavetništva in priprošnje

• Mornarji in ribiči, zaradi številnih zgodb o reševanju na morju.
• Trgovci, popotniki in romarji, ker je budno skrbel za varnost in poštenje v skupnosti.
• Otroci in mladina, zaradi izročil o zaščiti najmlajših in darovih.
• Nedolžno obtoženi in vsi, ki trpijo zaradi krivic v sodnih postopkih.
• Reveži in pomoči potrebni, saj je poudarjal miloščino in dejavno ljubezen.

Ikonografija

V umetnosti je sv. Nikolaj najpogosteje upodobljen kot škof z evangelijem in z značilnim omoforijem (šnopcem), ob njem pa so lahko tri zlate krogle ali mošnjički (dote), včasih ladja ali sidro (zavetnik mornarjev) ter otroci ob njegovih nogah. Pogoste so tudi upodobitve čudežev, povezanih z reševanjem nedolžnih in s pomočjo v stiski.

Praznovanja in ljudski običaji

Njegov god je 6. decembra (po julijanskem koledarju 19. decembra). V mnogih evropskih deželah se na predvečer praznika obdarujejo otroci. V slovenskem prostoru je razširjeno “miklavževanje”: sv. Miklavž v spremstvu angelčkov in hudomušnih parkeljnov obiskuje otroke, ki v zameno za pesem ali molitev prejmejo skromna darila in suho sadje. V zahodni Evropi se je iz izročila sv. Nikolaja razvil lik Sinterklaasa, v novejšem času pa je vplival tudi na podobo Božička.

Zapuščina in pomen

Sveti Nikolaj velja za simbol krščanske dobrodelnosti, skrbništva nad šibkimi in odločnega boja proti krivicam. Njegovo ime nosijo številne cerkve in kraji po Evropi in po svetu, njegova priprošnja pa ostaja priljubljena med verniki različnih krščanskih tradicij. Njegovo življenje in legende navdihujejo dobrodelne pobude, še posebej tiste, namenjene otrokom, popotnikom in ljudem v stiski.

Življenje

Njegovi starši so bili razmeroma premožni. Nikolaj naj bi svoje premoženje razdelil med revne. To je razmeroma dobro dokumentirano. Med njegova manj dokumentirana dejanja sodi tudi reševanje otrok pred utopitvijo. Miklavž je rešil mlada dekleta, da niso postala prostitutke (ker njihovi očetje niso imeli denarja za doto). V nevihti je pomagal mornarjem in rešil ugrabljenega otroka.

V vzhodni pravoslavni cerkvi je sveti Nikolaj iz Mire zelo pomembna osebnost. Zelo pogosto mu je posvečena tretja velika ikona na ikonostasu v pravoslavnih cerkvah. Drugi dve sta običajno posvečeni Jezusu in Mariji z otrokom.

Sveti Miklavž reši tri nedolžne pred smrtjo je slika Ilje Jefimoviča Repina iz leta 1888.

Išči po črki