Turčija: država med Evropo in Azijo — zgodovina, gospodarstvo, turizem

Starodavna Anatolija

V Anatoliji (azijski del Turčije, imenovan tudi Mala Azija) ljudje živijo dlje kot skoraj povsod drugje na svetu, razen v Afriki.

Prvi večji imperij na tem območju so bili Hetiti (od 18. do 13. stoletja pred našim štetjem). Hetiti, ki so govorili enega od indoevropskih jezikov, so v osrednji Anatoliji razvili visoko kulturo. Njihovo kraljestvo so v 7. stoletju pred našim štetjem uničili Kimmerijci, naslednice pa so bile Lidija, Karija in Likija.

Od leta 1950 pred našim štetjem so Grki in Asirci naseljevali dele jugovzhodne Turčije. Asirsko glavno mesto se je imenovalo Tušan (900-600 pr. n. št.). Asirci so vladali jugovzhodni Turčiji, dokler asirskega cesarstva leta 612 pr. n. št. ni osvojila Babilonija. Nato je Anatolija postala dom različnih kraljestev, vključno z Ahemenidskim cesarstvom, helenističnimi kraljestvi, Rimskim cesarstvom, Bizantinskim cesarstvom (Vzhodnorimsko cesarstvo), Seldžuškim cesarstvom in Mongolskim cesarstvom.

Osmansko cesarstvo

V 14. stoletju, po propadu mongolskega cesarstva, je gospod Osman zgradil nov imperij, ki ga je poimenoval po sebi: Osmansko cesarstvo. To je postalo eno najdlje obstoječih cesarstev vseh časov. Cesarstvo se je raztezalo tudi čez Balkan (Jugoslavijo in Bolgarijo) v Evropi. V kraljestvu je vladalo muslimansko pravo, vendar so imele druge vere določene manjšinske pravice.

V prvi svetovni vojni je bilo Osmansko cesarstvo ena od osrednjih sil. Med vojno je bilo v Osmanskem cesarstvu v tako imenovanem armenskem genocidu pobitih 500.000 Armencev. Turčija zanika, da je šlo za genocid. Osrednje sile so vojno izgubile in Osmansko cesarstvo je bilo uničeno, po njej pa je Atatürk vodil vojsko, da bi se znebil tujih sovražnikov, kot so bili Grki.

Republika Turčija

Mustafa Kemal Atatürk je bil prvi predsednik Turčije. Uvedel je številne spremembe, s katerimi je Turčija postala sodobnejša. Vendar nekaterim ljudem nekatere spremembe, zaradi katerih je življenje v Turčiji postalo bolj posvetno, niso bile všeč. Na primer, ukinjene so bile verske srednje šole. Nasprotniki Atatürka so menili, da je oslabil islam v državi. Kasnejši politični spori so privedli do državnih udarov v letih 1960, 1971 in 1980 ter več neuspelih poskusov.

Kurdski gverilci Kurdske delavske stranke (PKK; turško Partiya Karkerên Kurdistan) se že več let borijo proti turški vladi. PKK je nacionalistično in separatistično gibanje, ki ga vodi Abdullah Öcalan. Njihov cilj je, da bi Kurdi na jugovzhodu Turčije dobili avtonomijo z lastno vlado. Ker uporabljajo oborožene spopade, jih turška vlada označuje za teroriste. Evropska unija in Združene države jih prav tako označujejo za teroriste.

15. julija 2016 je bil izveden poskus državnega udara.

V Turčiji živi približno 80 milijonov ljudi. Večina jih je etničnih Turkov. Približno 15 % je etničnih Kurdov. V Turčiji živi veliko beguncev iz Sirije (več kot 2 milijona), ker so pobegnili pred sirsko državljansko vojno. Veliko Romov živi v Istanbulu in Edirnu (evropski del Turčije).

Velika večina Turkov je muslimanov in obrezovanje moških je velik festival. Največje mesto v Turčiji je Istanbul, ki ima največ prebivalcev med vsemi evropskimi mesti.

Turki imajo številne etnične in znane jedi, kot so mantı (turški ravioli), döner, kebab, turški užitek, baklava, börek, köfte in druge jedi.

Velik del turškega prebivalstva sestavljajo najstniki in mladi odrasli.

Glede na študijo je Anatolija genetsko bolj sorodna balkanskim kot srednjeazijskim populacijam. Turki v Anatoliji (azijski del Turčije) imajo le 13 % genov prebivalcev iz Srednje Azije. Prebivalstvo je večinoma grško, armensko in kurdsko.

Turčija si že od devetdesetih let prejšnjega stoletja prizadeva za vstop v Evropsko unijo (EU).

Turčija je članica OECD in skupine G-20 ter eno od 20 največjih gospodarstev. Turška valuta se imenuje lira. Prvi kovanci so bili izdelani v Turčiji.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se številni Turki preselili v druge države, na primer v Nemčijo, da bi se izognili takratnemu slabemu gospodarstvu in dobili boljša delovna mesta. V Turčijo se pogosto vračajo na poletne počitnice. Danes se veliko ljudi, ki so odšli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, želi vrniti v Turčijo.

Do 80. let prejšnjega stoletja je bila večina podjetij v državni lasti, nato pa jih je predsednik vlade Turgut Özal prodal. Pred tem tujci običajno niso smeli kupovati podjetij, zemljišč ali nepremičnin. Turčija v mednarodni trgovini posluje predvsem z EU, Združenimi državami Amerike, Rusko federacijo in Japonsko. Turčija in EU sta se dogovorili, da ne bosta uvedli visokih davkov na to, kar kupujeta in prodajata druga drugi. Potem so turške tovarne lažje prodajale izdelke v EU, poslovneži v EU pa so lažje kupovali podjetja v Turčiji.

V letu 2010 je bil turški izvoz vreden 117 milijard ameriških dolarjev.

Potresi v letih 1994, 1999 in 2001 so nekoliko upočasnili gospodarsko rast. Turčija nima nafte ali zemeljskega plina, zato ju kupuje od drugih držav, kot je Rusija. Leta 2010 so v turškem mestu Diyarbakir našli nafto, vendar je bilo za črpanje premalo. Turčija išče zemeljski plin na turškem Severnem Cipru.

Glavno in drugo največje mesto Turčije je Ankara. Največje in najbolj gosto naseljeno mesto je Istanbul, ki je edino mesto na svetu, ki leži na dveh različnih celinah. Tretje največje mesto je obalno mesto Izmir, ki je glavno pristanišče države. Turčija je razdeljena na 81 pokrajin. Vsaka pokrajina ima svojo majhno vlado, ki pa lahko odloča le o majhnih stvareh: o pomembnih zadevah odloča vlada v Ankari. Pokrajine so razdeljene na 7 regij. Vsaka pokrajina je razdeljena na okrožja. Skupaj je 923 okrožij.

Jezik

Večina prebivalcev Turčije govori turško. Spada v turško jezikovno skupino, ki vključuje tudi številne druge jezike, ki se govorijo v Aziji, kot sta azerbajdžanski in tatarski jezik. Turški jezik je prišel iz osrednje Azije, vendar se zdaj nekoliko razlikuje od jezikov, ki se govorijo v osrednji Aziji. Turki, ki živijo ob Sredozemskem morju, imajo južne, veliko debelejše in bolj moške naglase kot zahodni Turki. Severni prebivalci ob Črnem morju imajo mehkejše naglase.

V Turčiji živijo tudi manjšine, ki govorijo jezike, kot so arabščina, kurdščina, armenščina, grščina, ladino in številne druge.

Številni mladi govorijo tudi angleško, ki se jo učijo v osnovni, srednji in višji šoli.

Življenjski slog

Turška kultura je sodobna islamska kultura z nekaterimi evropskimi vplivi.

Različni deli Turčije imajo podoben, a ne povsem enak življenjski slog. Osrednja Turčija je nekoliko bolj tradicionalna. Zahodna Turčija, zlasti obalna mesta, so bolj sodobna in posvetna. Vzhodno in jugovzhodno Turčijo sestavljajo večinoma Kurdi. Na splošno imajo manj sodoben in bolj islamski način življenja.

Bogata turška mesta so Istanbul, Izmir, Konya, Ankara, Mersin (znan tudi kot İçel) in Antalya.

Večina in manjšine

Večino Turčije sestavljajo Turki. Največja manjšina so Kurdi. Kurdi živijo predvsem v jugovzhodni in vzhodni Turčiji. Druga največja manjšina so Arabci.

Stopnja pismenosti v Turčiji trenutno znaša 95 %. V Turčiji morajo ljudje hoditi v šolo 12 let.

İstanbulska univerza je bila prva univerza v Turčiji. Ustanovljena je bila leta 1453. Univerza v Ankari je bila prva univerza, ki so jo ustanovili, ko je Turčija postala republika. Ustanovljena je bila leta 1946.

Po podatkih Ministrstva za šolstvo je bilo leta 2002 v Turčiji 6065 srednjih šol. ^{[1][dead link]} Leta 2011 je bilo v Turčiji 166 univerz.

Potres İzmit 1999 je bil potres z magnitudo približno 7,4, ki je 17. avgusta 1999 ob približno 3.02 po lokalnem času stresel severozahodno Turčijo. V potresu je umrlo 18.000 ljudi. V potresih v Turčiji je umrlo veliko ljudi.

New York Times je ocenil, da je v potresu v Erzincanu 13. marca 1992 umrlo več kot 570 ljudi. Potres je imel moč 6,8 stopnje po Richterjevi lestvici.