Ladino (judovsko-španski jezik): zgodovina, razširjenost in ogroženost

Ladino — sefardski judovski jezik: zgodovina, razširjenost in nevarnost izumrtja. Odkrijte njegovo dediščino, pisave in prizadevanja za ohranitev.

Ladino (imenovan tudi judovsko-španski jezik) je judovski jezik, ki je zelo blizu španskemu jeziku, iz katerega izhaja. Vsebuje veliko starih španskih in hebrejskih besed.

V srednjem veku je v Španiji živelo veliko Judov. Ti Judje so se imenovali sefardski Judje ali Sefardi (v hebrejščini). Ko so Španijo prevzeli kristjani, so bili prisiljeni zapustiti Španijo, to staro španščino pa so prinesli s seboj v države, kamor so pobegnili. Nekateri sefardski Judje še danes govorijo ladino v Izraelu, Turčiji, Bolgariji, Združenih državah Amerike in drugih državah. Tako kot številni drugi judovski jeziki je tudi ladino, ki mu kot ogroženemu jeziku grozi jezikovna smrt in bi tako lahko postal izumrli jezik. Večina domačih govorcev je starih, saj mnogi med njimi, ki so se izselili v Izrael, jezika niso predali svojim otrokom ali vnukom. V nekaterih sefardskih judovskih skupnostih v Latinski Ameriki in drugod grozi izenačitev narečja, kar pomeni izumrtje zaradi asimilacije v sodobno španščino.

Ladino se piše z latinico, v Izraelu pa s hebrejsko abecedo.

Ladinščine ne smemo zamenjevati z ladinskim jezikom, ki je soroden švicarski romanščini in furlanščini in se večinoma govori v regiji Trentino-Alto Adige/Južna Tirolska v severni Italiji.

Zgodovina in izvor

Ladino izvira iz srednjeveške kastiljščine, ki so jo sefardski Judje govorili pred izgonoma iz Iberskega polotoka v 15. stoletju (najbol znan datum je leto 1492). Po izgonu so se sefardske skupnosti razpršile po Otomanskem cesarstvu, severni Afriki, Balkanu, Nizozemskem in kasneje tudi v Novi svet. Zato je v jeziku močno prisotna leksika in vplivi jezikov, s katerimi so se Sefardi srečevali: hebrejščina, turščina, grščina, arabščina, balkanski slovanski jeziki in druge lokalne govorice.

Razširjenost in govorniška skupnost

Število govorcev ladina se je skozi 20. stoletje močno zmanjšalo. Ocene se zelo razlikujejo — nekateri viri navajajo še nekaj deset tisoč oseb, drugi ocenjujejo le nekaj tisoč aktivnih govorcev. Skupna značilnost je, da je večina preostalih govorcev starejše generacije, mlajše generacije pa se pogosto asimilirajo v jezike držav, kjer živijo (hebrejščina v Izraelu, sodobna španščina v Latinski Ameriki in ZDA, turščina v Turčiji itd.). UNESCO in drugi jezikovni konservacijski viri označujejo ladino kot ogrožen jezik.

Jezikovne značilnosti

Ladino je po slovnični strukturi in besednjaku blizu stare kastiljščine, a je skozi stoletja prevzelo številne tuje elemente. Značilnosti vključujejo:

• Leksika: velik delež arhaičnih španskih izrazov, skupaj s hebrejskimi verskimi izrazi in posojenkami iz turščine, grščine, arabščine in balkanskih jezikov.
• Fonologija in slovnica: ohranjene arhaične oblike, ki v sodobni španščini pogosto niso več prisotne; nekatera narečja so razvila lokalne izgovore pod vplivom okolice.
• Besedotvorje in izrazoslovje: tipične so kalke iz hebrejščine in ohranjanje starejših glagolskih oblik ali prirednih členkov, kar jeziku daje prepoznaven zvok in ritem.

Pisava in ortografija

Tradicionalno so sefardski rokopisi in nekatere tiskovine uporabljali hebrejsko pismo (vključno z rokopisno obliko, imenovano solitreo), medtem ko so moderne tiskovine in šolski materiali pogosto v latinici. V Izraelu je uporaba hebrejske abecede pogostejša. Ni enotne standardizirane ortografije; zato se v tiskanih in spletnih virih srečamo z različnimi pravili zapisa.

Kultura, literatura in glasba

Ladino nosi bogato kulturno dediščino: ljudske pesmi (šp. romances), prispodobe, modrosti, obredni in vsakdanji jezikovni izrazi. Obstaja tudi pisana literatura — od verskih besedil do ljudske proze in sodobnih književnih del. Ladino pesmi so pomemben del sefardske kulture in so do danes priljubljene na koncertih in folklornih prireditvah po svetu.

Ogroženost in prizadevanja za oživljanje

Glavni vzroki za ogroženost so izgon, asimilacija, urbanizacija in prekinitev prenosa jezika na mlajše generacije. Kljub temu potekajo številne pobude za ohranitev jezika: arhiviranje ustnega izročila, izdaja revij in knjig v ladinu, tečaji na univerzah ter skupnostne delavnice. Nacionalne knjižnice in raziskovalni centri (tudi v Izraelu in Evropi) zbirajo gradivo, pripravljajo slovarje in digitalizirajo rokopise.

Razlikovanje od ladinskega jezika

Ladinščine ne smemo zamenjevati z ladinskim jezikom, ki je soroden švicarski romanščini in furlanščini in se večinoma govori v regiji Trentino-Alto Adige/Južna Tirolska v severni Italiji. Gre za popolnoma ločen romansko-jezični izvor in zgodovino, ne pa za različico judovsko-španskega ladina.

Kje poiskati gradivo in kako pomagati

Če želite spoznati ladino ali pomagati pri ohranjanju jezika, lahko iščete:

• kurse in delavnice v lokalnih sefardskih skupnostih ali univerzah;
• digitalne arhive, zvočne posnetke ljudskih pesmi in prevode literature;
• prostovoljno pomoč pri prevajanju, dokumentiranju govorcev ali podpiranje kulturnih projektov.

Ohranjanje jezika ni le vprašanje jezikoslovja, temveč tudi varovanja kulturne in zgodovinske dediščine sefardskih skupnosti po svetu.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je ladino?

V: Kako se razlikuje od španščine?

V: Kje se govori ladino?

V: Kdo govori ladino?

V: Ali obstaja pisna oblika ladinščine?

V: Ali obstajajo še kakšni drugi jeziki, povezani z ladinščino?

V: Katere so skupne značilnosti španščine in ladino?

Išči po črki