Osmansko cesarstvo (Vzvišena država Otomanija): zgodovina 1299–1923

Osmansko cesarstvo je ustanovil Osman I. leta 1299 našega štetja. Njegov sin Orhan je od Bizantincev prevzel prvo prestolnico Osmanskega cesarstva, Burso. V poznejših letih 1300 so Osmani začeli utrjevati oblast, zlasti na Balkanu, kjer je sultan Murad I. leta 1389 v bitki na Kosovem polju porazil Srbijo. Murad je v bitki umrl, oblast pa je prevzel Bajezid I. V bitki pri Nikopolisu leta 1396 je bila poražena velika križarska vojna zahodnoevropskih sil. Kljub tej zmagi je Bajezida leta 1402 v bitki pri Ankari strmoglavil Tamerlan. Njegova odsotnost je privedla do državljanske vojne, imenovane osmanski interregnum. Mehmed Çelebi je zmagal in postal Mehmed I. Njegov sin Murad II. se je moral boriti s pretendenti za prestol, ki jih je podpiralo Bizantinsko cesarstvo. Ta se je maščeval z napadom na Konstantinopel, pri čemer so Bizantincem pomagale Benetke. Murad jih je premagal pri Solunu in porazil tudi karamanidski beylik (kneževino). Leta 1444 je pri Varni premagal tudi Madžarsko, Poljsko in Vlaško. Madžarski general Janez Hunyadi je poskušal premagati Turke, vendar je leta 1448 izgubil.

Mehmed Osvajalec je osvojil Konstantinopel 29. maja 1453. Podjarmil je tudi Albanijo in povečal strpnost do pravoslavne cerkve. Mehmed je nadaljeval širitev skupaj s svojim sinom Bajezidom II. Selim I. je v začetku leta 1517 osvojil Egipt in Levant, kjer so vladali mamelki. Prav tako je leta 1514 pri Čaldiranu uničil Safavidske Perzijce. Osmani so bili zaradi svoje širitve v sporu tudi s Portugalsko. Njegov sin Sulejman Veličastni je po bitki pri Mohácsu leta 1526 osvojil Beograd in večji del Madžarske. Njegovo obleganje Dunaja je močno razdeljeno Sveto rimsko cesarstvo leta 1529 odbilo. Transilvanija, Valaška in Moldavija so kmalu zatem postale podrejene Osmanskemu cesarstvu. Na vzhodu so Osmani od Safavidov zavzeli Bagdad in si z njimi razdelili Kavkaz. Medtem se je Sulejman zaradi sovraštva do Habsburžanov povezal s Frančiškom I. Francoskim. To je privedlo do osmanske dejavnosti v Sredozemlju, kjer so sčasoma osvojili Rodos, Tunis, Alžir in Tripoli. Barbarossa Hayreddin je vodil osmansko napredovanje. Leta 1566 je Sulejman umrl in mnogi zgodovinarji menijo, da je to začetek osmanske stagnacije.

Osmani so izgubili vojno v bitki pri Lepantu leta 1571, ki sta jo izgubila španski kralj Filip II. in njegova Sveta liga. Osmani so si hitro opomogli in od Benetk osvojili Ciper. Vendar je ta poraz razbil mit o osmanski nepremagljivosti. V naslednjih 30 letih so Osmani doživeli številne poraze: dolga vojna z Avstrijo se je končala z zastojem, Safavidi pa so vdrli v vzhodne osmanske province. Murad IV. je od Perzije ponovno osvojil Irak in Kavkaz. "Sultanat žensk" je postal epiteton za Osmansko cesarstvo, potem ko sta soprogi Kösem Sultan in Turhan Sultan postali pomembni v cesarstvu in sta včasih namesto sultana sprejemali gospodarske odločitve. Tudi veliki vezir je pod vodstvom Köprülüs prevzel večjo vlogo. Kreta je bila osvojena od Benetk, južna Ukrajina pa od Poljske. Vendar je veliki vezir Kara Mustafa Paša z napadom na Dunaj nepremišljeno odprl cesarstvo za napad. Avstrijci, Poljaki, Rusi in Benečani so v veliki turški vojni ponovno napadli Osmane. Avstrija in Poljska sta napadli premočne Turke na Madžarskem in v Transilvaniji, Rusija pa je napadla Krim. Benetke so se odločile za napad na Grčijo. Sprte strani so podpisale Karlovško pogodbo, s katero so Madžarsko in Transilvanijo odstopile Avstriji, Podolje (južna Ukrajina) Poljski, Morejo (južna Grčija) Benetkam in Azov (črnomorsko pristanišče) Rusiji.

Rusija in Švedska sta se spopadli, v vojno pa so se vključili tudi Osmani. Ti so ponovno zavzeli Azov in nato sklenili mir. Avstrija, Rusija, Benetke in Turčija so se večkrat spopadle. Do leta 1739 so Osmani ponovno zavzeli Morejo in Srbijo. V 40. in 50. letih 17. stoletja so Osmani začeli posodabljati svojo vojsko, vendar so se v 60. letih 17. stoletja ponovno spustili v vojno z Rusi. Rusija je leta 1783 zavzela Krim in trdila, da so pravoslavni kristjani, ki živijo v Osmanskem cesarstvu, pod rusko zaščito. Selim III. je nadaljeval z modernizacijo vojske, vendar so se janičarji (elitna vojska) uprli. Napoleon je napadel Egipt, a so ga Britanci odbili.

Srbija se je leta 1815 uprla in pridobila nominalno neodvisnost, vendar je bila še vedno vazal Osmanskega cesarstva. Grčija se je osamosvojila po dolgi vojni za neodvisnost med letoma 1821 in 1829. Družina al-Saud se je ob podpori vahabitske sekte leta 1811 uprla. Nato je Egipt pod vodstvom Mohameda Alija skoraj zavzel Konstantinopel, vendar so jih Rusi odbili. Egipčani so se poravnali z Levantom, Osmani pa so ga skušali ponovno zavzeti. Bili so krepko poraženi. Turčijo so zaradi njene nesposobnosti v mednarodnih zadevah poimenovali "bolni mož Evrope".

Obdobje osmanskega tanzimata je prineslo reforme: uvedli so naborništvo, ustanovili centralno banko, dekriminalizirali homoseksualnost, sekularizirali pravo, cehe pa so nadomestili s tovarnami. Krščanski del cesarstva je postal veliko naprednejši od muslimanskega, ta delitev pa je povzročila napetosti. Medtem so Britanci in Francozi v petdesetih letih 19. stoletja zaščitili Osmansko cesarstvo v krimski vojni. Osmani so zaradi dolgov bankrotirali, evropske države pa so začele zagotavljati posojila in nadzorovati finance cesarstva. Še huje, Osmani so začeli vojno z Rusijo zaradi bolgarske neodvisnosti. Na berlinskem kongresu leta 1878 so Romunija, Srbija in Črna gora dobile popolno neodvisnost. Bolgarija je ostala vazal Osmanskega cesarstva. Britanci so zasedli Ciper in leta 1882 Egipt.

Leta 1908 so Osmani doživeli revolucijo mladih Turkov. Abdul Hamid II. je abdiciral in na prestolu je bil Mehmed V. Bolgarija se je osamosvojila, Avstrija pa je istega leta napadla Bosno. Leta 1912 so Osmani izgubili Libijo v roke Italijanov. V balkanskih vojnah, ki so sledile, so Osmani izgubili vsa svoja evropska ozemlja razen Vzhodne Trakije, ki so jih dobile združene sile Srbije, Črne gore, Grčije in Bolgarije. Druga balkanska vojna je Osmanom omogočila, da so skupaj z Romunijo, Srbijo, Črno goro in Grčijo napadli Bolgarijo. Njihova zmaga je pomenila le malo. Nemiri so se nadaljevali z mladoturškim državnim udarom iz leta 1909 in tremi poznejšimi državnimi udari, ki so sledili državnemu udaru iz leta 1909. Leta 1914 so Osmani, popolnoma neorganizirani, napovedali vojno Rusiji. Velika Britanija in Francija sta šli v vojno z Osmani in prva svetovna vojna je prišla v Turčijo.

Zgodnje osmansko ravnanje v vojni pravzaprav ni bilo povsem sporno. V bitki pri Gallipoliju so Osmani zmagali deloma zaradi popolne nesposobnosti britanskih poveljnikov. Tudi v bitki Al-Kut so zmagali Osmani, čeprav so jo pozneje izgubili. Leta 1915 se je začel genocid nad Armenci, eden najhujših množičnih pobojev v zgodovini. Tarča so bili Armenci, Asirci, Grki in drugi. Umrlo je kar 2,5 milijona teh ljudstev. Osmansko cesarstvo je razpadlo po tem, ko so se Arabci leta 1916 z britansko pomočjo uprli. Osmani so propadli, ko so padli Sinaj, Palestina, Irak, Sirija in nazadnje tudi sama Anatolija. Osmani so se predali leta 1918.

Turška vojna za neodvisnost je potekala proti sultanu, Grčiji, Armeniji, Franciji, Veliki Britaniji in Italiji. Pod vodstvom Mustafe Kemala Atatürka je zmagalo turško nacionalno gibanje in ustanovljena je bila Republika Turčija. Leta 1923 je Osmansko cesarstvo prenehalo obstajati.

Cesarstvo je bilo dedna monarhija. Naziv vladarja je bil "sultan". V zgodnjih letih cesarstva so bili šahzadahi, sultanovi sinovi, poslani v različne dele cesarstva (sandžaki), da bi pridobili izkušnje z vladanjem. Pozneje so lahko kandidirali za sultanat in kalifat.

Po Ahmedu se je ta sistem spremenil. V novem sistemu je sultan svoje moške sorodnike zaprl v majhno stanovanje, imenovano kafes, kjer niso mogli videti zunanjega sveta in mu zato niso mogli odvzeti oblasti. Novi sultan je pogosto dal ubiti svoje moške sorodnike, kar je bila preprostejša rešitev, saj je odpravila konkurenco za sultanat in preprečila uporniška gibanja. Vendar so si ženske v njegovem haremu pogosto prizadevale za večji status in vpliv, sultanova mati pa je lahko postala močna politična sila v cesarstvu. Vsaka mati v haremu si je prizadevala, da bi njen sin postal naslednji sultan, saj so vedele, da bi ga v nasprotnem primeru verjetno ubili.

Sultani so postopoma izgubili sposobnost dobrega upravljanja oddaljenih ozemelj. Oddaljeni guvernerji so delali, kar so hoteli, in sprejemali svoje zakone, namesto da bi ubogali sultana. Proti koncu je Osmansko cesarstvo postalo tako izčrpano in skorumpirano, da je bilo pripravljeno na propad.

Bursa je bila prva prestolnica Osmanskega cesarstva. Edirne v Trakiji je postal glavno mesto Osmanskega cesarstva leta 1365, dokler Turki niso osvojili Istanbula, ki je postal zadnja prestolnica cesarstva.

Mnogi kraji so bili vazalske države cesarstva, ne pa neposredno pod njegovo oblastjo. Med njimi so bile Transilvanija, Moldavija, Vlaška (ki je postala Romunija), Kavkaz (Gruzija, Dagestan in Čečenija). Njihovi vladarji so dobili določeno stopnjo neodvisnosti in samostojnosti od Osmanskega cesarstva. Cena za to avtonomijo je bilo več denarja (davkov ali dajatev), ki so ga plačevali sultanu.