Osmansko cesarstvo (Vzvišena država Otomanija): zgodovina 1299–1923
Odkrijte zgodovino Osmanskega cesarstva (1299–1923): vzpon Sulejmana Veličastnega, širjenje po Sredozemlju, upad in razpad po prvi svetovni vojni.
Osmansko cesarstvo, uradno Vzvišena država Otomanija (v osmanski turščini:دولت عالیه عثمانیه), je bilo cesarstvo, ki je trajalo od leta 1299 do leta 1923. Njegovo središče je bilo v Turčiji, nadzoroval pa je vzhodne in južne dežele okoli Sredozemskega morja. Cesarstvo je ustanovil Osman I. okoli leta 1299, najmočnejše pa je bilo med letoma 1400 in 1600, ko je nadzorovalo trgovino in politiko v jugovzhodni Evropi, jugozahodni Aziji in severni Afriki. Sulejman Veličastni je bil eden najmočnejših vladarjev.
Izvor in širitev
Osmansko gibanje se je začelo kot turška fevdalna država na zahodu Male Azije. S širitvijo so Osmanlije v 14. in 15. stoletju zavzeli velika ozemlja na Balkanu in v Anatoliji. Prelomnica je bil osvojitev Konstantinopla leta 1453 s strani Mehmeda II., kar je postavilo novo prestolnico — mesto, ki je pozneje postalo znano kot Istanbul. V 16. stoletju je cesarstvo doseglo največjo ozemeljsko razsežnost in nadzor nad pomembnimi trgovskimi potmi ter strateškimi pristanišči v Sredozemlju, Rdečem morju in Perzijskem zalivu.
Uprava, pravni red in družba
Osmansko cesarstvo je bilo večetniška in večverska država. Uradna vera je bila sunitski islam, vendar je cesarstvo upravljalo številne druge verske in etnične skupnosti — Grke, Armence, Jude, Arabce, Kurde in druge. Delovanje različnih skupnosti je urejala t. i. millet zakonodaja, ki je podeljevala verskim skupnostim določeno stopnjo samouprave na področju osebnega prava, izobraževanja in verskih zadev.
V osmanski upravni strukturi je sultan na vrhu pošiljal guvernerje v pokrajine; v članku omenjeni nazivi paša in bej so bili med najpogostejšimi. S časom so se upravne enote spreminjale: od beylerbeylikov in ejaletov do vilajetov po reformah 19. stoletja.
Vojska, rekruti in vojaške reforme
Osrednji vojaški steber zgodnjega cesarstva so predstavljali jeničarji, eliten pehotni slog, oblikovan na osnovi sistema devširme (izbiranje kristjanskih fantov za vojaško ali upravno službo). Osmanska mornarica je bila v 16. stoletju ena najmočnejših v Sredozemlju, vendar je zatem doživela upad. Pomembne vojaške preizkušnje so bile obleganje Dunaja (1529, 1683), bitka pri Lepantu (1571) in spopadi z evropskimi silami ter perzijskimi dinastijami.
Od 18. stoletja naprej so se porajale potrebe po modernizaciji — vojaških in upravnih reformah, ki so postale še bolj sistematične v 19. stoletju (Tanzimat, obdobje reform 1839–1876). Te reforme so uvajale sodobne institucije, navzkrižno pravno enakopravnost za različne verske skupine in poskusile centralizirati oblast.
Ekonomske značilnosti in zunanja politika
Cesarstvo je dolga stoletja temeljilo na kontroli trgovskih poti med Evropo in Azijo, nabavi davkov iz podložnih ozemelj in kmetijstvu. S prihodom evropskih pomorskih poti v Indijo in Ameriko ter z industrijsko revolucijo v Evropi je osmanska ekonomija začela zaostajati. V 19. stoletju so se pojavile gospodarske odvisnosti od evropskih sil, kar so poglabljale tudi t. i. kapitulacije — sporazumi, ki so tujim državam dajali gospodarske in pravne privilegije v osmanskih deželah.
Kultura in znanost
Osmansko cesarstvo je bilo kulturno raznoliko. Velika arhitekturna dela je ustvaril Mimar Sinan; v literaturi, arhitekturi, keramiki in kaligrafiji so se prepletale vplivi turških, perzijskih, arabskih in bizantinskih tradicij. Uradni jezik uprave in visoke kulture je bila osmanska turščina, ki je vključevala veliko arabskih in perzijskih besed.
Vzpon in dol
Po stoletjih moči je cesarstvo v 18. in 19. stoletju začelo izgubljati ozemlja zaradi notranjih težav in naraščajočih nacionalističnih gibanj med različnimi narodi znotraj cesarstva. Usodno so nanj vplivale tudi vojne z evropskimi silami, izguba Balkana in naraščajoča ekonomska odvisnost od Evrope. V drugi polovici 19. stoletja ga je evropska javnost pogosto imenovala “bolnik Evrope”.
Od prve svetovne vojne do razpada
Med prvo svetovno vojno (1914–1918) se je Osmansko cesarstvo pridružilo Centralnim silam (Nemčija, Avstro-Ogrska). Po porazu v vojni so osmanske oblasti izgubljale ozemlja in politični vpliv; leta 1915 so potekale prisilne premestitve in množična umiranja armenske skupnosti, kar je danes v mednarodnem kontekstu pogosto opisano kot genocid — ta dogodek in drugi etnični konflikti so globoko zaznamovali končno obdobje cesarstva.
Po vojni so zavezniki leta 1920 poskušali razdeliti veliko ozemljem s Pogodbo iz Sevresa, vendar so osmanski turški nacionalisti na čelu z Mustafo Kemalom (Atatürk) vodili Vojno za neodvisnost. Sledila je serija političnih premikov: ukinitev sultanata leta 1922, obsegajoča politična sprememba in podpis Pogodbe iz Lausanne leta 1923, ki je med drugim priznala meje novega turškega ozemlja. Leta 1923 je bila uradno razglašena Republika Turčija, kar je pomenilo dokončen konec Osmanskega cesarstva.
Zapustina
Osmansko cesarstvo je pustilo trajen pečat na politični, kulturni in verski razporeditvi Bližnjega vzhoda, Balkana in severne Afrike. Njegove administrativne, pravne in družbene prakse so vplivale na nastanek sodobnih narodnih držav in meja ter na arhitekturo, jezik in kulturne navade v regijah, ki so bile nekoč del cesarstva.
Pomembne ime in leti: Osman I. (ustanovitelj, ok. 1299), Mehmed II. (osvojitelj Konstantinopla, 1453), Sulejman Veličastni (vlada 1520–1566). Končna leta cesarstva so bila zaznamovana s prvo svetovno vojno in osamosvojitvenimi gibanji, konec pa je postavil temelje za moderno Turčijo (1923).
Zgodovina
Osmansko cesarstvo je ustanovil Osman I. leta 1299 našega štetja. Njegov sin Orhan je od Bizantincev prevzel prvo prestolnico Osmanskega cesarstva, Burso. V poznejših letih 1300 so Osmani začeli utrjevati oblast, zlasti na Balkanu, kjer je sultan Murad I. leta 1389 v bitki na Kosovem polju porazil Srbijo. Murad je v bitki umrl, oblast pa je prevzel Bajezid I. V bitki pri Nikopolisu leta 1396 je bila poražena velika križarska vojna zahodnoevropskih sil. Kljub tej zmagi je Bajezida leta 1402 v bitki pri Ankari strmoglavil Tamerlan. Njegova odsotnost je privedla do državljanske vojne, imenovane osmanski interregnum. Mehmed Çelebi je zmagal in postal Mehmed I. Njegov sin Murad II. se je moral boriti s pretendenti za prestol, ki jih je podpiralo Bizantinsko cesarstvo. Ta se je maščeval z napadom na Konstantinopel, pri čemer so Bizantincem pomagale Benetke. Murad jih je premagal pri Solunu in porazil tudi karamanidski beylik (kneževino). Leta 1444 je pri Varni premagal tudi Madžarsko, Poljsko in Vlaško. Madžarski general Janez Hunyadi je poskušal premagati Turke, vendar je leta 1448 izgubil.
Mehmed Osvajalec je osvojil Konstantinopel 29. maja 1453. Podjarmil je tudi Albanijo in povečal strpnost do pravoslavne cerkve. Mehmed je nadaljeval širitev skupaj s svojim sinom Bajezidom II. Selim I. je v začetku leta 1517 osvojil Egipt in Levant, kjer so vladali mamelki. Prav tako je leta 1514 pri Čaldiranu uničil Safavidske Perzijce. Osmani so bili zaradi svoje širitve v sporu tudi s Portugalsko. Njegov sin Sulejman Veličastni je po bitki pri Mohácsu leta 1526 osvojil Beograd in večji del Madžarske. Njegovo obleganje Dunaja je močno razdeljeno Sveto rimsko cesarstvo leta 1529 odbilo. Transilvanija, Valaška in Moldavija so kmalu zatem postale podrejene Osmanskemu cesarstvu. Na vzhodu so Osmani od Safavidov zavzeli Bagdad in si z njimi razdelili Kavkaz. Medtem se je Sulejman zaradi sovraštva do Habsburžanov povezal s Frančiškom I. Francoskim. To je privedlo do osmanske dejavnosti v Sredozemlju, kjer so sčasoma osvojili Rodos, Tunis, Alžir in Tripoli. Barbarossa Hayreddin je vodil osmansko napredovanje. Leta 1566 je Sulejman umrl in mnogi zgodovinarji menijo, da je to začetek osmanske stagnacije.
Osmani so izgubili vojno v bitki pri Lepantu leta 1571, ki sta jo izgubila španski kralj Filip II. in njegova Sveta liga. Osmani so si hitro opomogli in od Benetk osvojili Ciper. Vendar je ta poraz razbil mit o osmanski nepremagljivosti. V naslednjih 30 letih so Osmani doživeli številne poraze: dolga vojna z Avstrijo se je končala z zastojem, Safavidi pa so vdrli v vzhodne osmanske province. Murad IV. je od Perzije ponovno osvojil Irak in Kavkaz. "Sultanat žensk" je postal epiteton za Osmansko cesarstvo, potem ko sta soprogi Kösem Sultan in Turhan Sultan postali pomembni v cesarstvu in sta včasih namesto sultana sprejemali gospodarske odločitve. Tudi veliki vezir je pod vodstvom Köprülüs prevzel večjo vlogo. Kreta je bila osvojena od Benetk, južna Ukrajina pa od Poljske. Vendar je veliki vezir Kara Mustafa Paša z napadom na Dunaj nepremišljeno odprl cesarstvo za napad. Avstrijci, Poljaki, Rusi in Benečani so v veliki turški vojni ponovno napadli Osmane. Avstrija in Poljska sta napadli premočne Turke na Madžarskem in v Transilvaniji, Rusija pa je napadla Krim. Benetke so se odločile za napad na Grčijo. Sprte strani so podpisale Karlovško pogodbo, s katero so Madžarsko in Transilvanijo odstopile Avstriji, Podolje (južna Ukrajina) Poljski, Morejo (južna Grčija) Benetkam in Azov (črnomorsko pristanišče) Rusiji.
Rusija in Švedska sta se spopadli, v vojno pa so se vključili tudi Osmani. Ti so ponovno zavzeli Azov in nato sklenili mir. Avstrija, Rusija, Benetke in Turčija so se večkrat spopadle. Do leta 1739 so Osmani ponovno zavzeli Morejo in Srbijo. V 40. in 50. letih 17. stoletja so Osmani začeli posodabljati svojo vojsko, vendar so se v 60. letih 17. stoletja ponovno spustili v vojno z Rusi. Rusija je leta 1783 zavzela Krim in trdila, da so pravoslavni kristjani, ki živijo v Osmanskem cesarstvu, pod rusko zaščito. Selim III. je nadaljeval z modernizacijo vojske, vendar so se janičarji (elitna vojska) uprli. Napoleon je napadel Egipt, a so ga Britanci odbili.
Srbija se je leta 1815 uprla in pridobila nominalno neodvisnost, vendar je bila še vedno vazal Osmanskega cesarstva. Grčija se je osamosvojila po dolgi vojni za neodvisnost med letoma 1821 in 1829. Družina al-Saud se je ob podpori vahabitske sekte leta 1811 uprla. Nato je Egipt pod vodstvom Mohameda Alija skoraj zavzel Konstantinopel, vendar so jih Rusi odbili. Egipčani so se poravnali z Levantom, Osmani pa so ga skušali ponovno zavzeti. Bili so krepko poraženi. Turčijo so zaradi njene nesposobnosti v mednarodnih zadevah poimenovali "bolni mož Evrope".
Propad in reforma
Obdobje osmanskega tanzimata je prineslo reforme: uvedli so naborništvo, ustanovili centralno banko, dekriminalizirali homoseksualnost, sekularizirali pravo, cehe pa so nadomestili s tovarnami. Krščanski del cesarstva je postal veliko naprednejši od muslimanskega, ta delitev pa je povzročila napetosti. Medtem so Britanci in Francozi v petdesetih letih 19. stoletja zaščitili Osmansko cesarstvo v krimski vojni. Osmani so zaradi dolgov bankrotirali, evropske države pa so začele zagotavljati posojila in nadzorovati finance cesarstva. Še huje, Osmani so začeli vojno z Rusijo zaradi bolgarske neodvisnosti. Na berlinskem kongresu leta 1878 so Romunija, Srbija in Črna gora dobile popolno neodvisnost. Bolgarija je ostala vazal Osmanskega cesarstva. Britanci so zasedli Ciper in leta 1882 Egipt.
Leta 1908 so Osmani doživeli revolucijo mladih Turkov. Abdul Hamid II. je abdiciral in na prestolu je bil Mehmed V. Bolgarija se je osamosvojila, Avstrija pa je istega leta napadla Bosno. Leta 1912 so Osmani izgubili Libijo v roke Italijanov. V balkanskih vojnah, ki so sledile, so Osmani izgubili vsa svoja evropska ozemlja razen Vzhodne Trakije, ki so jih dobile združene sile Srbije, Črne gore, Grčije in Bolgarije. Druga balkanska vojna je Osmanom omogočila, da so skupaj z Romunijo, Srbijo, Črno goro in Grčijo napadli Bolgarijo. Njihova zmaga je pomenila le malo. Nemiri so se nadaljevali z mladoturškim državnim udarom iz leta 1909 in tremi poznejšimi državnimi udari, ki so sledili državnemu udaru iz leta 1909. Leta 1914 so Osmani, popolnoma neorganizirani, napovedali vojno Rusiji. Velika Britanija in Francija sta šli v vojno z Osmani in prva svetovna vojna je prišla v Turčijo.
Zgodnje osmansko ravnanje v vojni pravzaprav ni bilo povsem sporno. V bitki pri Gallipoliju so Osmani zmagali deloma zaradi popolne nesposobnosti britanskih poveljnikov. Tudi v bitki Al-Kut so zmagali Osmani, čeprav so jo pozneje izgubili. Leta 1915 se je začel genocid nad Armenci, eden najhujših množičnih pobojev v zgodovini. Tarča so bili Armenci, Asirci, Grki in drugi. Umrlo je kar 2,5 milijona teh ljudstev. Osmansko cesarstvo je razpadlo po tem, ko so se Arabci leta 1916 z britansko pomočjo uprli. Osmani so propadli, ko so padli Sinaj, Palestina, Irak, Sirija in nazadnje tudi sama Anatolija. Osmani so se predali leta 1918.
Turška vojna za neodvisnost je potekala proti sultanu, Grčiji, Armeniji, Franciji, Veliki Britaniji in Italiji. Pod vodstvom Mustafe Kemala Atatürka je zmagalo turško nacionalno gibanje in ustanovljena je bila Republika Turčija. Leta 1923 je Osmansko cesarstvo prenehalo obstajati.
Sultanova družina
Cesarstvo je bilo dedna monarhija. Naziv vladarja je bil "sultan". V zgodnjih letih cesarstva so bili šahzadahi, sultanovi sinovi, poslani v različne dele cesarstva (sandžaki), da bi pridobili izkušnje z vladanjem. Pozneje so lahko kandidirali za sultanat in kalifat.
Po Ahmedu se je ta sistem spremenil. V novem sistemu je sultan svoje moške sorodnike zaprl v majhno stanovanje, imenovano kafes, kjer niso mogli videti zunanjega sveta in mu zato niso mogli odvzeti oblasti. Novi sultan je pogosto dal ubiti svoje moške sorodnike, kar je bila preprostejša rešitev, saj je odpravila konkurenco za sultanat in preprečila uporniška gibanja. Vendar so si ženske v njegovem haremu pogosto prizadevale za večji status in vpliv, sultanova mati pa je lahko postala močna politična sila v cesarstvu. Vsaka mati v haremu si je prizadevala, da bi njen sin postal naslednji sultan, saj so vedele, da bi ga v nasprotnem primeru verjetno ubili.
Sultani so postopoma izgubili sposobnost dobrega upravljanja oddaljenih ozemelj. Oddaljeni guvernerji so delali, kar so hoteli, in sprejemali svoje zakone, namesto da bi ubogali sultana. Proti koncu je Osmansko cesarstvo postalo tako izčrpano in skorumpirano, da je bilo pripravljeno na propad.
Glavno mesto
Bursa je bila prva prestolnica Osmanskega cesarstva. Edirne v Trakiji je postal glavno mesto Osmanskega cesarstva leta 1365, dokler Turki niso osvojili Istanbula, ki je postal zadnja prestolnica cesarstva.
Vasalske države
Mnogi kraji so bili vazalske države cesarstva, ne pa neposredno pod njegovo oblastjo. Med njimi so bile Transilvanija, Moldavija, Vlaška (ki je postala Romunija), Kavkaz (Gruzija, Dagestan in Čečenija). Njihovi vladarji so dobili določeno stopnjo neodvisnosti in samostojnosti od Osmanskega cesarstva. Cena za to avtonomijo je bilo več denarja (davkov ali dajatev), ki so ga plačevali sultanu.
Vprašanja in odgovori
V: Kako je bilo uradno ime Osmanskega cesarstva?
O: Uradno ime Osmanskega cesarstva je bilo Vzvišena država Otomanija (v osmanski turščini: ֿזבֺ ַבیו ֻדַהیו, v turščini: Devlet-i Aliyye-i Osmâniyye).
V: Kdaj je obstajalo Osmansko cesarstvo?
O: Osmansko cesarstvo je obstajalo od leta 1299 do leta 1923.
V: Kdo je ustanovil cesarstvo?
O: Cesarstvo je ustanovil Osman I. okoli leta 1299.
V: Kdaj je bil najmočnejši?
O: Cesarstvo je bilo najmočnejše med letoma 1400 in 1600.
V: Kdo je bil eden od njegovih najmočnejših vladarjev?
O: Sulejman Veličastni je bil eden najmočnejših vladarjev.
V: Kako so bile osvojene države upravljane v cesarstvu?
O: Osvojene države so upravljali guvernerji, ki jih je imenoval sultan z nazivi, kot sta paša ali bej.
V: Kaj je povzročilo njegovo oslabitev v poznejših letih?
O: V poznejših letih je Osmansko cesarstvo začelo slabeti zaradi notranjih in zunanjih dejavnikov, kot so gospodarski upad in vojaški porazi v prvi svetovni vojni, kar je na koncu privedlo do njegovega razpada.
Iskati