Portugalsko cesarstvo: zgodovina, kolonije in globalni vpliv (15.–20. stoletje)

Portugalsko cesarstvo: poglobljen vpogled v zgodovino, kolonije in globalni vpliv (15.–20. stoletje) — od odprav in trgovskih poti do geopolitike in dediščine.

Portugalsko cesarstvo (portugalsko Império Português) je bilo eno prvih svetovnih cesarstev v zgodovini. Razprostiral se je od Južne Amerike do Afrike, Indije in jugovzhodne Azije. Začel se je s portugalskim raziskovanjem sveta v 15. stoletju in je trajal dlje kot vsi drugi sodobni evropski imperiji. Trajal je skoraj pet stoletij. To je več kot španski, britanski in francoski imperij.

Portugalsko cesarstvo je trgovalo z naslednjimi območji:

• Goa, Malaksa in jugovzhodna Azija
• Kitajska in Japonska
• Otoki začimb (Moluki) in Zaragoška pogodba
• Južna Azija, Perzijski zaliv in Rdeče morje
• Podsaharska Afrika

Britanski ultimat iz leta 1890 je bil ultimat britanske vlade, ki ga je 11. januarja 1890 izrekla Portugalski. Ultimat je prisilil portugalske vojaške sile, da so se umaknile z območij v Afriki, ki jih je zahtevala Portugalska, vendar jih je zasedlo Združeno kraljestvo.

Izvor in zgodnje raziskave

Portugalske pomorske raziskave so se začele že v začetku 15. stoletja, ko so portugalski pomorščaki in princ Henry (Infante Dom Henrique) spodbujali obsežna potovanja ob zahodni obali Afrike. Leta 1415 je zasedba Ceute zaznamovala začetek zunajevropskih posegov. Razvoj pomorske tehnologije, kartaografije in navigacijskih tehnik je omogočil odprtje morskih poti proti Aziji in Južni Ameriki.

Ključni dogodki in širitvena faza

V poznem 15. in zgodnjem 16. stoletju so pomembni dogodki oblikovali imperij: Vasco da Gama je dosegel Indijo po morski poti leta 1498, kar je odprlo neposredno trgovino z začimbami; Pedro Álvares Cabral je leta 1500 priplul do obale, ki je postala Brazilija. Sporazum med Portugalsko in Španijo, tordesiljska pogodba (1494), je razdelil novoodkriti svet po imaginarni dolžini; kasneje je bila dopolnjena z Zaragoško pogodbo (1529), ki je uredila zahodne in vzhodne limite interesov.

Ureditev oblasti in trgovski sistemi

Portugalsko cesarstvo je temeljilo na mreži obalnih utrdb, pristanišč in trgovskih postojank, ne na obsežni notranji kolonizaciji povsod. V Indijskem oceanu je bilo središče uprave znano kot Estado da Índia, iz katerega so upravljali trgovino z začimbami, tekstilom in drugimi dobrinami. V Braziliji je sistem kapitanij in kasneje kraljeva uprava spodbudil dolgoročno naselitev in razvoj plantažnega gospodarstva.

Gospodarstvo in suženjstvo

Gospodarstvo cesarstva je temeljilo na kontroli trgovinskih poti: začimbe, svila, steklo, ribe, les in druge dobrine so krožile med Azijo, Afriko in Evropo. Portugalska je imela pomembno vlogo pri razvoju atlantske trgovine s sužnji; suženjstvo je bilo temelj za plantažno gospodarstvo na otokih (npr. São Tomé) in v Braziliji. Hkrati je obstajala tudi trgovina z delovno silo in sužnji v Indijskem oceanu.

Vojaški in politični izzivi

V 17. stoletju so se pojavili močni tekmeci: Nizozemci, Angleži in Francozi so izpodrivali portugalske položaje v Aziji in Afriki. V letih 1580–1640 je Portugalska vstopila v Iberijsko unijo pod špansko krono, kar je oslabilo samostojno politiko in prispevalo k izgubi nekaterih kolonij. V 18. in 19. stoletju se je imperij prilagajal novim razmeram, a je izgubljal ozemlja ali vsaj prevlado v nekaterih regijah.

Zmanjševanje imperija in dekolonizacija

Več pomembnih prelomnic je oslabilo cesarstvo: neodvisnost Brazilije leta 1822, postopna izguba vpliva v Aziji in Afriki ter več pritiskov s strani drugih sil. Britanski ultimat iz leta 1890 je bil eden od zunanjih pritiskov, ki je omejil portugalske ambicije v notranji Afriki (ideja povezave med Angolo in Mozambikom je bila ustavljena). V 20. stoletju so antikolonialni gibi, vojne za neodvisnost in spremembe v portugalski politiki pripeljali do hitre dekolonizacije: po revolucionarnih dogodkih v Portugalski leta 1974 (»Krizantemina revolucija« ali Carnation Revolution) so kolonije v Afriki hitro pridobile neodvisnost (Angola, Mozambik, Gvineja-Bissau, Kapverdi, São Tomé in Principe). Zadnji pomemben trenutek je bila predaja Macaa Kitajski leta 1999, s čimer se je zgodovinska kontinuiteta imperija formacijsko zaključila.

Kultura, jezik in zapuščina

Najtrajnejša dediščina portugalskega cesarstva je razširjenost portugalskega jezika in kulturni vpliv v Braziliji, Angoli, Mozambiku, na otokih v Atlantskem in Indijskem oceanu ter v delu Azije. Portugalski arhitekturni, pravni in verski vplivi so prisotni še danes, prav tako pa kompleksne posledice trgovine in suženjstva, kulturne sinteze in demografske spremembe. Leta 1996 je bila ustanovljena Skupnost portugalsko govorečih držav (CPLP), ki utrjuje vezi med nekdanjimi kolonijami in Portugalsko.

Kritična ocenitev

Pri vrednotenju portugalskega cesarstva je pomembno upoštevati tako gospodarske in kulturne dosežke kot tudi temne posledice: izkoriščanje virov, prisilno delo, suženjstvo, zatiranje domorodnih prebivalcev in konflikti, ki so sprožili daljnosežne spremembe v koloniziranih družbah. Njegov vpliv je bil globalen, kompleksen in pogosto kontradiktoren — hkrati vir povezanosti in izvor neenakosti.

Portugalsko cesarstvo je torej ena od najpomembnejših geografskih in zgodovinskih sil zgodnjega novega veka, katere vpliv čutimo še danes v jezikih, kulturah in mednarodnih povezavah po vsem svetu.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bilo portugalsko cesarstvo?

V: Kako dolgo je trajal?

V: S katerimi območji je trgovalo portugalsko cesarstvo?

V: Kdaj je bil leta 1890 izdan britanski ultimat?

V: Kaj je zahteval ultimat?

Išči po črki