Filip II. španski (21. maj 1527 - 13. september 1598) je bil od leta 1556 kralj Španije, Burgundije, Nizozemske, Neaplja, Sicilije in čezmorske španske Amerike. Rodil se je v Valladolidu in je bil edini sin cesarja Svetega rimskega cesarstva Karla V. in njegove žene, ki je dočakal odraslost. Bil je katoličan. Njegova vladavina je bila polna težav, zaradi katerih je bil strog do svojega ljudstva in drugih narodov.



Zgodnje življenje

Filip II. je odraščal v okolju visoke politike kot sin cesarja Karla V.. Izobraževanje je bilo strogo in versko obarvano; naučil se je več jezikov in osvojil upravno znanje, ki mu je pozneje pomagalo pri vodenju velikega večdržavljanskega imperija. Že kot dedič je prevzel pomembne upravne naloge in izkušnje na področju diplomacije in uprave Habsburške hiše.

Vladavina in notranja politika

Filip II. je pri vladanju stremel k centralizaciji oblasti in k utrditvi kraljeve avtoritete. Uporabljal je sistem svetov oziroma svetovnih svetov (consejos), v katerih so svetovali ministeriji in svetovalci, ter močno zaupanje v birokratsko upravo. Vlada je bila značilno avtoritarna in formalna; Filip je osebno nadzoroval mnoge zadeve in bil znan po natančni in previdni naravi odločanja.

Vojne in zunanja politika

Njegova zunanja politika je bila usmerjena v ohranjanje habsburške moči v Evropi in zaščito katolištva. Med ključnimi konflikti so bili:

  • Spopadi s Francijo v okviru starih habsburško-valoiskih nasprotij;
  • Vpliv in hoja nad italijanskimi državami ter vladavina v Neaplju in Siciliji;
  • Upor v Nizozemski, ki je prerasel v dolgoletno osamosvojitveno gibanje (osrednji del t. i. osmihdesetletne vojne) — Filip je poskušal z vojaško močjo in represivnimi ukrepi, vendar so severne province postopoma izgubile povezavo s Španijo;
  • Konflikt z Anglijo, ki je kulminiral z neuspešno invazijo angleške obale s špansko armado leta 1588;
  • Proti-Otomanski spopadi na morju in sodelovanje v boju proti Turkom, kjer je španska ladijska moč pomagala pri porazu v bitki pri Lepantu (1571) pod poveljstvom Don Juana Avstrijskega.

Verska politika

Filip II. je bil goreč katolik in močno podprl protireformacijo. Aktivno je podpirala Cerkev in Sveti sedež, sovražil je širjenje protestantizma v njegovih domenah in je uporabljal inkvizicijo kot instrument za preganjanje heretičnih gibanj. Njegova verska politika je močno vplivala tako na notranjo ureditev kot na odnose z drugimi državami, saj je versko vprašanje pogosto presegalo le verski okvir in postajalo del geopolitičnih konfliktov.

Gospodarstvo in uprava kolonij

Španski imperij je v času Filipa II. obremenil bogastvo, pridobljeno iz čezmorskih kolonij, zlasti iz rudnikov srebra v Ameriki. Ta dotok plemenitih kovin je povečal državni dohodek, a hkrati povzročil inflacijo in dolgoročne ekonomske težave. Vladavina je bila finančno napeta zaradi stalnih vojn; krona je bila večkrat prisiljena razglasiti državne bankrote oziroma odložiti plačila upnikom.

Osebno življenje in družina

Filip II. se je poročil večkrat; njegove poroke so bile pogosto politično motivirane. Med njegovo potomstvo sodijo otroci, ki so igrali vlogo v nadaljnji razdelitvi oblasti, najpomembnejši pa je bil njegov sin Filip III., ki je nasledil prestol. Njegov sin Don Carlos (iz prve poroke) je imel razburkano življenje in umrl pred očetom, kar je imelo politične in osebne posledice.

Kultura, gradbeni projekti in zapuščina

Filip II. je bil tudi mecena umetnosti in arhitekture. Najbolj prepoznaven spomenik njegove vladavine je samostansko-palačni kompleks El Escorial blizu Madrida, zgrajen kot simbol moči, vere in prestige. Podpiral je umetnike in arhitekte, kot je bil Juan de Herrera, ter vzdrževal povezave z izsledki evropske umetnosti svojega časa.

Ocena vladavine

Filip II. je ustvaril eno največjih imperijev svojega časa in v mnogih pogledih utrdil habsburško dediščino. Hkrati pa so dolgotrajne vojne, strogi verski ukrepi in davčna ter finančna breme privedli do družbenih napetosti in gospodarskih težav, zaradi česar zgodovinarji njegovo vladavino ocenjujejo kot mešanico velike moči in začetkov postopnega slabitve španske premoči v 17. stoletju.