Philippe Pétain — francoski general in vodja vichyjske Francije (1940–1944)
Philippe Pétain: zgodba francoskega generala in vodje vichyjske Francije (1940–1944) — prehod od vojaškega heroja do obsojenega izdajalca. Preberite več.
Philippe Pétain (24. april 1856 – 23. julij 1951) je bil francoski general in maršal, ki je postal splošno znan kot vojni heroj iz prve svetovne vojne (predvsem zaradi vloge v bitki pri Verdunu). Leta 1940 je prevzel oblast v razdeljeni Franciji in med letoma 1940 in 1944 vodil tako imenovano vichyjsko Francijo kot njen »čef države« (Chef de l'État). Sprva so mu mnogi pripisovali namen zaščititi preostanek francoske suverenosti po porazu leta 1940, a njegovo vodenje je postalo vse bolj avtoritarno in sodelovalno z nacistično Nemčijo.
Vzpon in vzpostavitev režima
Po hitrem porazu Francije pred nemškimi silami je Pétain 16. junija 1940 prevzel vlado, nato pa je francoski parlament 10. julija 1940 podelil njegovi izvršni oblasti široka pooblastila za spreminjanje ustave. Tako se je uradno končala Tretja republika in nastala je država, znana kot Vichy — po mestu, kjer je Pétain imel sedež. Njegova politika je temeljila na ideji »Révolution nationale« (Nacionalna revolucija): tradicionalne vrednote, avtoriteta, red, delo in družina, kar je pomenilo povratek k konzervativnim in avtoritarnim načelom.
Sodelovanje z Nemčijo in notranja politika
Vichyjska Francija je bila že od začetka močno odvisna od Nemčije. Med letoma 1940 in koncem 1942 je bila de facto marionetna država nacistične Nemčije, čeprav je imela Pétainovo vlado sprva omejeno avtonomijo v tako imenovani »neokupirani« zoni na jugu. Režim je sprejel več avtoritarnih ukrepov: prepovedal politične stranke skrajne levice, omejil svobodo tiska, uvedel represijo nad nasprotniki in sprejel rasno usmerjene zakone.
Vichyjeva oblast je v več primerih sama sprejela protjudovske predpise (npr. Statut des Juifs jeseni 1940 in poleti 1941), sodelovala pa je tudi pri aretacijah in predaji Judov nemškim oblastem, kar je prispevalo k deportacijam v koncentracijska taborišča. Režim je sodeloval tudi pri pregonu beguncev, političnih nasprotnikov in Romov.
Okupacija južne cone in izguba oblasti
Po zavezniški invaziji Severne Afrike (operacija »Torch«) novembra 1942 so sile osi odgovorile z okupacijo preostale francoske »neokupirane« zone (operacija »Anton«). V praksi je to pomenilo, da je bila Vichyjska administracija popolnoma onemogočena in da je Pétain postal vse bolj figurativen vodja brez resnične oblasti; dejanska moč je bila v rokah nemških okupacijskih sil in sodelujočih kolaboracionističnih elementov.
Po vojni: sodni proces in obsodba
Po osvoboditvi Francije so Pétaina aretirali in postavili pred sodišče zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Sodišče ga je po končani obravnavi obsodilo; sprva je bila izrečena smrtna kazen, vendar je bila zaradi njegovega visokega starostnega obdobja in predhodne vojaške službe v prvi svetovni vojni kazen spremenjena v dosmrtni zapor. Pétain je kazen prestajal na otoku Île d'Yeu, kjer je umrl leta 1951.
Zapuščina in zgodovinska ocena
Philippe Pétain ostaja izjemno sporen zgodovinski lik: za nekatere je bil v prvi svetovni vojni narodni junak, za mnoge druge pa v času druge svetovne vojne simbol izdaje in kolaboracije. Njegova vladavina je prinesla trajne posledice za francosko družbo in zgodovinsko zavest, še posebej glede sodelovanja Vichyja pri deportacijah in sprejemanju avtoritarnih ter rasno usmerjenih politik.
Iskati