Pompej Veliki

Državljanska vojna in atentat

Na začetku je Pompej trdil, da lahko premaga Cezarja in zbere vojsko samo s tem, da stopi na italijanska tla, toda spomladi leta 49 pred našim štetjem je Cezar prestopil Rubikon in njegove legije so se pognale po polotoku. Pompej je zapustil Rim in svoje legije odpeljal na jug proti Brundisiju. Pompej je nameraval zbrati svojo vojsko in začeti vojno proti Cezarju na vzhodu. Niti Pompej niti senat nista razmišljala o tem, da bi s seboj vzela ogromno zakladnico, saj sta verjetno mislila, da si je Cezar ne bo upal vzeti zase. Ko so Cezar in njegove sile vstopili v Rim, so jo pustili v Saturnovem templju.

Pompej je v Brundisiju komaj pobegnil Cezarju in prečkal Epir. Tam je Pompej med Cezarjevo špansko kampanjo v Makedoniji zbral veliko vojsko z devetimi legijami in kontingenti rimskih zaveznikov na vzhodu. Njegova flota je nadzorovala Jadransko morje. Kljub temu je Cezarju novembra 49 pr. n. št. uspelo prečkati Epir in zavzeti Apolonijo.

Pompej se je s Cezarjem spopadel v bitki pri Dyrrhachiju (48 pr. n. št.), v kateri je Cezar izgubil 1000 mož, Pompej pa 2000. Ker Pompej ob Cezarjevem porazu ni zasledoval, je zapravil priložnost, da bi uničil Cezarjevo veliko manjšo vojsko. Kot je dejal Cezar sam: "Danes bi sovražnik zmagal, če bi imel poveljnika, ki bi bil zmagovalec" (Plutarh, 65).

Po Suetoniju je Cezar takrat dejal, da "ta človek (Pompej) ne ve, kako zmagati v vojni". S Cezarjem na hrbtu so konservativci pod vodstvom Pompeja pobegnili v Grčijo. Cezar in Pompej sta se dokončno spopadla v bitki pri Farsalu leta 48 pr. n. št. Boji so bili za obe strani hudi, in čeprav se je zaradi številčne prednosti pričakovala Pompejeva zmaga, so briljantna taktika in boljše bojne sposobnosti Cezarjevih veteranov pripeljali do Cezarjeve zmage. Pompej je svojo ženo Kornelijo in sina Seksta Pompeja spoznal na otoku Mytilene. Nato se je spraševal, kam naprej. Pobegnil je v Egipt.

Ko je prišel v Egipt, so o Pompejevi usodi odločali svetovalci mladega kralja Ptolemaja XIII. Medtem ko je Pompej čakal na morju, so se pregovarjali, ali bi mu ponudili zatočišče pri Cezarju, ki je bil že na poti v Egipt; zmagal je kraljevi evnuh Pothinus. Po Plutarhovih besedah je Kornelija s trireme zaskrbljeno opazovala, kako je Pompej z nekaj tovariši v majhnem čolnu odplul proti dobrodošlici na egiptovski obali. Ko je Pompej izstopil iz čolna, so ga do smrti zabodli možje, ki so sledili Pothinovim ukazom.

Pompej je umrl dan po svojem 59. rojstnem dnevu. Njegovo telo je ostalo na obali, kjer ga je na gnilih deskah ribiškega čolna upepeljeval njegov zvesti svobodnjak Filip. Njegovo glavo in pečat so podarili Cezarju, ki je po Plutarhovih besedah žaloval zaradi te žalitve veličine svojega nekdanjega zaveznika. Cezar je kaznoval njegove morilce in njihove egipčanske sostorilce, tako da je Ahila in Pothina usmrtil. Pompejev pepel so nazadnje vrnili Korneliji, ki ga je odnesla v njegovo podeželsko hišo blizu Albe.

Kasij Dio skeptično opisuje Cezarjeve reakcije. Meni, da so bile Pompejeve politične napake in ne izdajstvo vzrok za njegov padec. V Appianovem opisu državljanske vojne Cezar naroča, naj Pompejevo odsekano glavo pokopljejo v Aleksandriji, v zemlji, rezervirani za nov tempelj boginje Nemesis. Med božanskimi nalogami Nemesis (~ usode) je bila tudi kazen za napuh (ponos). Za Plinija je ponižanje Pompejevega konca v nasprotju z njegovo preveliko portretno glavo, posuto z biseri, ki so jo nosili v sprevodu med njegovim največjim triumfom.

Pompejev beg po Farzalu, Jean Fouquet