Rimski senat: zgodovina in vloga od ustanovitve do propada

Rimski senat je bil najdlje trajajoča institucija v starem Rimu. Začel se je že v prvih letih mesta, ki naj bi bilo ustanovljeno leta 753 pred našim štetjem. Preživel je kralje, Rimsko republiko (509 pr. n. št. - 27 pr. n. št.), Rimsko cesarstvo (27 pr. n. št. - 395 n. št.) in propad Zahodnega rimskega cesarstva (395-476 n. št.).

Izvor in pomen imena

Senat se je začel kot posvetovalni svet starešin. Beseda "senat" izhaja iz latinske besede senex, kar pomeni "starec", in prvotno označuje svet starejših, ki so svetovali kralju in skrbeli za kontinuiteto običajev in zakonov. V zgodnji fazi je senat predstavljal pomembno zbirko družbenih in političnih izkušenj, kasneje pa se je razvil v osrednji organ odločanja v republiki.

Sestava in organizacija

Člane senata so imenovali iz vrst vplivnih družin; sprva so prevladovali patriciji, sčasoma pa so v senat vstopali tudi bogati plebejci. Senatorji so bili običajno imenovani za vse življenje in so sledili karierni poti, znani kot cursus honorum, ki je vključevala vrsto javnih uradov (magistratur), potrebnih za pridobitev senatske časti. Za vstop so pogosto veljale premoženjske zahteve in javne dolžnosti.

Funkcije in pristojnosti

V času republike je senat imel širok spekter pristojnosti, čeprav formalno ni bil zakonodajna zakonodajna skupščina (to so bile ljudske skupščine). Med njegovimi glavnimi funkcijami so bile:

izdaja nasvetov in sklepov (senatus consulta), ki so močno vplivali na politiko;
vodenje zunanje politike — podpisovanje pogodb, napoved vojne in določanje pooblastil poveljnikom;
nadzor državnih financ in distribucija sredstev za vojsko in javne projekte;
imenovanje začasnih upraviteljev provinc, nadzor nad guvernerji in vojaškimi poveljniki;
verske in cerkvene dolžnosti ter nadzor nad javnimi obredi;
pravosodni nadzor v političnih zadevah in odločanje o usodi zapornikov ali izgnancev.

Vzpon in reforma v republiki

Senat je dosegel vrhunec v srednji republiki, ko je bil dejansko najmočnejši organ v Rimu in je oblikoval zunanjo in notranjo politiko republike. Sčasoma so pomembne reforme spremenile njegovo sestavo in moč: pomembna je bila reforma Sulle v 1. stoletju pr. n. št., ko je povečal število senatorjev in utrdil vlogo senata v upravljanju države. Kasnejše ukrepe je spreminjal tudi Julij Cezar, ki je število senatorjev povečal in s tem spremenil elitni značaj telesa.

Senat v času cesarstva (principat in dominat)

V prvem obdobju cesarstva, imenovanem principat, je senat izgubil veliko svoje suverene moči, saj je de facto oblast prevzel cesar. V praksi so cesarji pogosto spoštovali senat, mu podeljevali častne funkcije in uporabljali senatske institucije za sprejemanje zakonodajnih ali upravnih odločitev, vendar je resnična izvršna moč počasi prešla v cesarjeve roke. Kljub temu je senat ohranil pomembno vlogo kot izvor upravnih kadrov, kot svetovalna zbornica in kot simbol tradicionalne rimske avtoritete.

Z nadaljnjim centraliziranjem oblasti v 3. stoletju n. št., zlasti pod vladavami močnih vojskovodij in cesarjev, je pomen senata dodatno upadel. Dioklecijan je reorganiziral državno upravo in uvedel tetrarhijo; ko se je središče oblasti preselilo iz Rima, je senat načeloma izgubil državno pristojnost in postal predvsem občinski organ.

Poznoantika in propad

V pozni antiki je vloga senata v Rimu postala vse bolj simbolična. Kljub temu se je ideja senata ohranila in cesar Konstantin II. je ustanovil tudi senat v Konstantinoplu, s čimer je nastala dvojna senatska tradicija v vzhodnem in zahodnem delu cesarstva. Na Zahodu je pomen senata do konca 5. stoletja močno upadel, kar se je odražalo v izginjanju njegovih političnih funkcij ob propadu Zahodnega rimskega cesarstva (476 n. št.).

Ureditev prostorov in simbolika

Senat se je srečeval v posebnih prostorih, imenovanih curia. Najbolj znani sta Curia Hostilia (starejša) in Curia Julia, ki jo je zgradil Julij Cezar in dokončal Avgust. Ti prostori so bili simbol politične tradicije in javne moči Rima.

Zapuščina

Rimski senat je pomembno vplival na razvoj evropske politične misli in institucionalnih oblik. Koncept svetovalnega telesa, razmejitev med izvršilno oblastjo in svetovalnimi institucijami, ter mnoge pravne in upravne prakse izhajajo iz rimske tradicije. Številne moderne države so si pri urejanju svojih svetovalnih ali zakonodajnih zborov izmislile elemente, ki spominjajo na delovanje rimske institucije.

Čeprav se je v času Dioklecijana senat preobrazil v precej manj vplivno telo in je z izgubo Zahodnega cesarstva njegova politična moč izginila, ostaja Rimski senat pomemben predmet študija zaradi svoje dolgotrajne vloge v razvoju zahodne politične kulture in državne uprave.

Rimski senat: Ciceron napada Katilina, s freske iz 19. stoletja v palači Palazzo Madama v Rimu, hiši italijanskega senata. Ta pogled je verjetno napačen. Obstoječa stavba Curia Julia, ki izvira iz časa cesarja Dioklecijana, kaže, da so senatorji sedeli v ravnih in vzporednih vrstah na obeh straneh, znotraj stavbe

Curia Iulia na Forumu je bila sedež senata

Funkcije

Senat je sprejemal dekrete, imenovane senatus consultum, ki so bili nasveti senata magistratu (višjemu uradniku). V praksi so se običajno upoštevali.

Senat je s takimi nasveti usmerjal sodnike, zlasti rimske konzule (vrhovne sodnike), pri reševanju vojaških sporov.

Senat je imel moč tudi nad civilno upravo v Rimu. Samo senat je lahko odobril izplačilo javnih sredstev iz državne blagajne. Ko se je rimsko cesarstvo razširilo, je senat nadzoroval tudi upravljanje provinc, ki so jih vodili nekdanji konzuli in pretorji. Senat je odločal, kateri sodnik bo upravljal posamezno pokrajino.

Senatorji so bili patriciji, torej člani po rodu, ali ljudje nižjega rodu, ki so imeli pomembne dosežke. Pod prvimi kralji je senat štel 100 članov, nato pa se je povečal na 900, nato pa ga je Avgust zmanjšal na 600. Kljub temu je bilo v vsakem trenutku aktivnih le od 100 do 200 članov. Včasih so bili v Rimu tudi drugi viri oblasti, kot so skupščine, magistrati, diktatorji in cesarji, vendar je imel senat vedno pomembno vlogo.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil rimski senat?

O: Rimski senat je bila institucija v starem Rimu, ki se je začela v prvih letih obstoja mesta. Začel je kot posvetovalni svet starešin in dosegel vrhunec v srednji republiki, ko je bil najmočnejši organ v Rimu.

V: Kdaj se je začel rimski senat?

O: Rimski senat je začel delovati leta 753 pred našim štetjem, ko naj bi bil ustanovljen Rim.

V: Kako dolgo je trajal rimski senat?

O: Rimski senat je deloval od leta 753 pr. n. št. do leta 476 n. št. in preživel različna obdobja, kot so kraljestvo (753-509 pr. n. št.), republika (509-27 pr. n. št.), cesarstvo (27 pr. n. št.-395 n. št.) in propad zahodnega cesarstva (395-476 n. št.).

V: Kaj pomeni "senat"?

O: Beseda "senat" je nastala iz besede "senex", ki pomeni "starec".

V: Kako močan je bil rimski senat na svojem vrhuncu?

O: Rimski senat je na vrhuncu svoje moči v času srednje republike veljal za najmočnejši organ v Rimu.
V: Ali je ta moč ostala v vseh obdobjih starega Rima? O: Ne, v prvem obdobju cesarstva, znanem kot principat, se je njegova moč precej zmanjšala. Ko je Dioklecijan vlado preselil iz Rima, je postal le občinski organ.

V: Ali je bil po propadu starega Rima ustanovljen senat? O: Da, Konstantin II. je po padcu starega Rima ustanovil senat v Konstantinoplu.