Rimski senat je bil najdlje trajajoča institucija v starem Rimu. Začel se je že v prvih letih mesta, ki naj bi bilo ustanovljeno leta 753 pred našim štetjem. Preživel je kralje, Rimsko republiko (509 pr. n. št. - 27 pr. n. št.), Rimsko cesarstvo (27 pr. n. št. - 395 n. št.) in propad Zahodnega rimskega cesarstva (395-476 n. št.).

Izvor in pomen imena

Senat se je začel kot posvetovalni svet starešin. Beseda "senat" izhaja iz latinske besede senex, kar pomeni "starec", in prvotno označuje svet starejših, ki so svetovali kralju in skrbeli za kontinuiteto običajev in zakonov. V zgodnji fazi je senat predstavljal pomembno zbirko družbenih in političnih izkušenj, kasneje pa se je razvil v osrednji organ odločanja v republiki.

Sestava in organizacija

Člane senata so imenovali iz vrst vplivnih družin; sprva so prevladovali patriciji, sčasoma pa so v senat vstopali tudi bogati plebejci. Senatorji so bili običajno imenovani za vse življenje in so sledili karierni poti, znani kot cursus honorum, ki je vključevala vrsto javnih uradov (magistratur), potrebnih za pridobitev senatske časti. Za vstop so pogosto veljale premoženjske zahteve in javne dolžnosti.

Funkcije in pristojnosti

V času republike je senat imel širok spekter pristojnosti, čeprav formalno ni bil zakonodajna zakonodajna skupščina (to so bile ljudske skupščine). Med njegovimi glavnimi funkcijami so bile:

  • izdaja nasvetov in sklepov (senatus consulta), ki so močno vplivali na politiko;
  • vodenje zunanje politike — podpisovanje pogodb, napoved vojne in določanje pooblastil poveljnikom;
  • nadzor državnih financ in distribucija sredstev za vojsko in javne projekte;
  • imenovanje začasnih upraviteljev provinc, nadzor nad guvernerji in vojaškimi poveljniki;
  • verske in cerkvene dolžnosti ter nadzor nad javnimi obredi;
  • pravosodni nadzor v političnih zadevah in odločanje o usodi zapornikov ali izgnancev.

Vzpon in reforma v republiki

Senat je dosegel vrhunec v srednji republiki, ko je bil dejansko najmočnejši organ v Rimu in je oblikoval zunanjo in notranjo politiko republike. Sčasoma so pomembne reforme spremenile njegovo sestavo in moč: pomembna je bila reforma Sulle v 1. stoletju pr. n. št., ko je povečal število senatorjev in utrdil vlogo senata v upravljanju države. Kasnejše ukrepe je spreminjal tudi Julij Cezar, ki je število senatorjev povečal in s tem spremenil elitni značaj telesa.

Senat v času cesarstva (principat in dominat)

V prvem obdobju cesarstva, imenovanem principat, je senat izgubil veliko svoje suverene moči, saj je de facto oblast prevzel cesar. V praksi so cesarji pogosto spoštovali senat, mu podeljevali častne funkcije in uporabljali senatske institucije za sprejemanje zakonodajnih ali upravnih odločitev, vendar je resnična izvršna moč počasi prešla v cesarjeve roke. Kljub temu je senat ohranil pomembno vlogo kot izvor upravnih kadrov, kot svetovalna zbornica in kot simbol tradicionalne rimske avtoritete.

Z nadaljnjim centraliziranjem oblasti v 3. stoletju n. št., zlasti pod vladavami močnih vojskovodij in cesarjev, je pomen senata dodatno upadel. Dioklecijan je reorganiziral državno upravo in uvedel tetrarhijo; ko se je središče oblasti preselilo iz Rima, je senat načeloma izgubil državno pristojnost in postal predvsem občinski organ.

Poznoantika in propad

V pozni antiki je vloga senata v Rimu postala vse bolj simbolična. Kljub temu se je ideja senata ohranila in cesar Konstantin II. je ustanovil tudi senat v Konstantinoplu, s čimer je nastala dvojna senatska tradicija v vzhodnem in zahodnem delu cesarstva. Na Zahodu je pomen senata do konca 5. stoletja močno upadel, kar se je odražalo v izginjanju njegovih političnih funkcij ob propadu Zahodnega rimskega cesarstva (476 n. št.).

Ureditev prostorov in simbolika

Senat se je srečeval v posebnih prostorih, imenovanih curia. Najbolj znani sta Curia Hostilia (starejša) in Curia Julia, ki jo je zgradil Julij Cezar in dokončal Avgust. Ti prostori so bili simbol politične tradicije in javne moči Rima.

Zapuščina

Rimski senat je pomembno vplival na razvoj evropske politične misli in institucionalnih oblik. Koncept svetovalnega telesa, razmejitev med izvršilno oblastjo in svetovalnimi institucijami, ter mnoge pravne in upravne prakse izhajajo iz rimske tradicije. Številne moderne države so si pri urejanju svojih svetovalnih ali zakonodajnih zborov izmislile elemente, ki spominjajo na delovanje rimske institucije.

Čeprav se je v času Dioklecijana senat preobrazil v precej manj vplivno telo in je z izgubo Zahodnega cesarstva njegova politična moč izginila, ostaja Rimski senat pomemben predmet študija zaradi svoje dolgotrajne vloge v razvoju zahodne politične kulture in državne uprave.