Rimsko kraljestvo: zgodovina, legende in prehod v republiko (753–509 pr. n. št.)

Rimsko cesarstvo se je sčasoma razvilo kot naselbine na Palatinskem griču ob reki Tiberi v osrednji Italiji. Reka je bila do tega kraja plovna. Na tem mestu je bil tudi brod, kjer je bilo mogoče prečkati Tibero. Palatin in okoliški hribi so predstavljali lahko branljive položaje na široki rodovitni ravnini, ki jih je obdajala. Vse te značilnosti so prispevale k uspehu mesta.

V rimski zgodovini se tradicionalno navaja, da je v prvih stoletjih Rimu vladalo sedem kraljev. Sodobna znanost je to tradicionalno kronologijo zavrnila. Galci so uničili vse rimske zgodovinske zapise, ko so po bitki pri Alliji leta 390 ali 387/6 pred našim štetjem oplenili mesto, zato ni nobenih sodobnih zapisov o kraljestvu. Vsa poročila o kraljih je treba postaviti pod vprašaj.

Po Romulu, ki je med drugim ustanovil senat, je bilo po legendi še šest kraljev: Numa Pompilij, Tullo Ostilio, Anco Marzio, Tarkvinij Priscus, Servij Tulij in Tarkvinij Superbus. Po Romulovi smrti rimski senat ni mogel izvoliti novega kralja, zato so se po dolgi razpravi med Rimljani in Sabini dogovorili, da bo kuriatska skupščina izvolila novega rimskega kralja. Izbrali so Numo Pompilija. Numa je v nasprotju z Romulom nasprotoval vojni in je menil, da je za Rim najboljši mir. Numa je zaslužen za uvedbo vere v vsakdanje življenje Rimljanov.

Kraljeva oblast je bila skoraj absolutna, čeprav je imel senat nekaj vpliva. Ena velika izjema je bila, da kraljevanje ni bilo dedno.

Izvolitev kraljev

Ko je umrl kralj, je v Rimu nastopilo obdobje interregna. Vrhovno oblast v državi je imel senat, ki je bil odgovoren za iskanje novega kralja. Senat se je zbral in imenoval enega od svojih članov - interreksa - za obdobje petih dni, katerega edini namen je bil imenovanje naslednjega rimskega kralja.

Po preteku petdnevnega obdobja interrex imenuje (s soglasjem senata) drugega senatorja za obdobje petih dni. Ta postopek bi se nadaljeval do izvolitve novega kralja. Ko bi interrex našel primernega kandidata za kralja, bi ga predložil senatu, ki bi ga obravnaval. Če bi senat kandidata potrdil, bi interrex sklical skupščino in ji predsedoval med volitvami kralja.

Ko je bil predlagan skupščini, so ga Rimljani lahko sprejeli ali zavrnili. Če je bil izvoljeni kralj sprejet, ni takoj nastopil svoje funkcije. Preden mu je bila podeljena polna kraljevska oblast in moč, je bilo treba izvesti še dve drugi dejanji.

Najprej je bilo treba pridobiti božjo voljo bogov glede njegovega imenovanja s pomočjo pokroviteljstva, saj je kralj služil kot veliki duhovnik Rima. Ta obred je opravil avgur, ki je izvoljenega kralja odpeljal v citadelo, kjer so ga posadili na kamnit sedež, medtem ko je ljudstvo čakalo spodaj. Če se je izkazalo, da je vreden kraljevske oblasti, je augur razglasil, da so bogovi dali ugodna znamenja, in tako potrdil kraljevo duhovniško naravo.

Drugo dejanje, ki ga je bilo treba opraviti, je bila podelitev imperija kralju. Skupščina je s prejšnjim glasovanjem le določila, kdo bo postal kralj, ni pa mu s tem dejanjem podelila potrebne kraljeve oblasti. V skladu s tem je kralj sam predlagal skupščini zakon, ki bi mu podelil imperij, skupščina pa bi mu ga z glasovanjem za zakon podelila.

V teoriji je rimsko ljudstvo volilo svojega voditelja, vendar je imel večino nadzora nad tem procesom senat.

Romulus

Romulus je bil prvi rimski kralj in ustanovitelj mesta, zato sta imeni jasno povezani. Leta 753 pred našim štetjem je Romul začel graditi mesto na hribu Palatin. Po ustanovitvi in poimenovanju (kot pravi zgodba) Rima je dovolil, da v Rim kot državljani pridejo ljudje vseh slojev, vključno s sužnji in svobodnjaki brez razlik. Da bi svojim državljanom priskrbel žene, je Romul sosednja plemena povabil na festival v Rim, kjer je med njimi ugrabil mlade ženske (znano kot posilstvo Sabink). Po vojni s Sabini, ki je sledila, si je Romul delil kraljevanje s sabinskim kraljem Titom Tatijem.

Romulus je izbral 100 najboljših mož, ki so sestavljali rimski senat kot svetovalni svet kralja. Te može je imenoval patres, njihovi potomci pa so postali patriciji. Splošno prebivalstvo je razdelil tudi na trideset kurij, ki so jih poimenovali po tridesetih Sabinkah, ki so posredovale, da bi končale vojno med Romulom in Tatijem. Kurije so tvorile volilne enote v rimskih skupščinah: V rimskih zborih so se sestale tri skupine: Comitia Curiata.

Poleg vojne s Sabinci in drugimi plemeni po posilstvu sabinskih žensk je Romul vodil vojno tudi proti Fidenatom in Veientom. Po njegovi smrti pri 54 letih so Romula pobožanstveno poimenovali vojni bog Kvirin in je služil ne le kot eden od treh glavnih rimskih bogov, temveč tudi kot pobožanstvena podoba mesta Rim.

Tarquinius Superbus

Sedmi in zadnji rimski kralj je bil Lucij Tarkvinij Superbus. Tarkvinij je bil etruščanskega rodu. Med njegovo vladavino so Etruščani dosegli vrhunec svoje moči. Tarkvinij je bolj kot drugi kralji pred njim uporabljal nasilje, umore in terorizem, da bi ohranil nadzor nad Rimom. Razveljavil je številne prejšnje ustavne reforme svojih predhodnikov.

Spolni škandal je zrušil kralja. Tarkvinij naj bi svojemu sinu Sekstu Tarkviniju dovolil, da je posilil Lukrecijo, rimsko patricijo. Sekst je Lukreciji zagrozil, da bo ubil sužnja, nato pa ubil še njo in da bodo trupli odkrili skupaj, s čimer bo povzročil velikanski škandal. Lukrecija je o grožnji povedala svojim sorodnikom, nato pa je storila samomor, da bi se izognila takšnemu škandalu. Lukrecijev sorodnik Lucij Junij Brut (prednik Marka Bruta) je sklical senat in leta 510 pr. n. št. dal Tarkvinija in monarhijo izgnati iz Rima.

Etruščanska vladavina v Rimu se je tako dramatično končala leta 510 pr. n. št., kar je pomenilo tudi propad etruščanske oblasti v Laciju.

Lucij Junij Brut in Lucij Tarkvinij Kollatin, član družine Tarkvin in Lukrecijev vdovec, sta postala prva konzula nove rimske vlade. Ta nova vlada je Rimljanom omogočila, da so osvojili večino sredozemskega sveta in preživeli naslednjih 500 let do vzpona Julija Cezarja in Oktavijana.

Veliko let pozneje, v republikanskem obdobju, je senat to močno rimsko nasprotovanje kraljem uporabil kot utemeljitev za umor agrarnega reformatorja Tiberija Graccha.