Rimski konzul

Civilna uprava

Konzul je lahko sklical senat in predsedoval njegovim zasedanjem. Vsak konzul je bil en mesec predsednik senata. Prav tako so lahko sklicali katero koli rimsko skupščino in ji predsedovali. Konzulje so tako vodili volitve in glasovali o zakonodajnih ukrepih. Kadar nobeden od konzulov ni bil v mestu, je njihove državljanske dolžnosti prevzel mestni prefekt (praetor urbanus).

Vsakega konzula je pri vsakem javnem nastopu spremljalo dvanajst liktorjev, ki so razkazovali razkošje njegove službe in služili kot telesni stražarji. Vsak liktor je imel fasces, snop palic, v katerem je bila sekira. Palice so simbolizirale moč bičanja, sekira pa moč smrtne kazni. Ko so bili v mestu, so liktorji odstranili sekire iz fascesov, da bi pokazali, da državljana ni mogoče usmrtiti brez sojenja. Ob vstopu v demokratično skupščino so liktorji spustili fasse, da bi pokazali, da oblast konzulov izhaja iz ljudstva (populus romanus).

Vojaške pristojnosti

Zunaj rimskega obzidja so imeli konzuli kot vrhovni poveljniki vseh rimskih legij veliko večja pooblastila. V tej funkciji so imeli konzuli popolno oblast (imperium).

Ko je senat z odlokom odredil vpoklic v legije, so vpoklic vodili konzuli. Ob vstopu v vojsko so morali vsi vojaki priseči zvestobo konzulom. Konzulje so nadzorovali tudi zbiranje vojakov, ki so jih priskrbeli zavezniki Rima.

V mestu je lahko konzul kaznoval in aretiral državljana, vendar ni imel pristojnosti za izrekanje smrtne kazni. Na pohodu pa je lahko konzul vsakemu vojaku, častniku, državljanu ali zavezniku naložil kazen, ki se mu je zdela primerna.

Vsak konzul je poveljeval vojski, običajno dvema legijama, ob pomoči vojaških tribunov in kvestorja, ki je imel finančne naloge. V redkih primerih, ko sta konzula korakala skupaj, je vsak od njiju za en dan izmenično poveljeval. Običajna konzulska vojska je štela približno 20 000 mož in je bila sestavljena iz dveh državljanskih in dveh zavezniških legij. V prvih letih republike so bili sovražniki Rima v osrednji Italiji, zato so kampanje trajale nekaj mesecev.

V 2. stoletju pred našim štetjem so se s širjenjem rimskih meja kampanje podaljševale. Rim je bil vojskujoča se družba in je le redko vodil vojno. Zato so senat in ljudstvo od konzula ob nastopu funkcije pričakovali, da bo z vojsko korakal proti rimskim sovražnikom in širil rimske meje. Njegovi vojaki so pričakovali, da se bodo po kampanji vrnili na svoje domove s plenom. Če je konzul dosegel prepričljivo zmago, so ga vojaki pozdravili kot imperatorja in lahko je zaprosil za triumf.

Konzul je lahko vodil kampanjo po lastni presoji in imel neomejena pooblastila. Po kampanji pa ga je bilo mogoče preganjati zaradi njegovih prekrškov.

Status v obdobju imperija

V rimskem cesarstvu so bili konzuli le figurativni predstavniki republikanske dediščine Rima. Konzulat je imel takrat veliko manj moči in oblasti, saj je bil vrhovni vodja cesar. Vendar so bili konzuli pogosto visoko rangirani in pomembni sami po sebi. Nekateri so bili imenovani za naslednike svojega cesarja. Tudi cesarji so se pogosto sami imenovali za konzule.

Pisarna se je (močno spremenjena) ohranila do začetka 9. stoletja našega štetja.