Rimski konzul: definicija, vloga, pooblastila in zgodovina
Rimski konzul je bil najvišja izvoljena politična funkcija v Rimski republiki. Funkcija se je razvijala od ustanovitve republike (ok. 509 pr. n. št.), ko je nadomestila vladavino kralja, pa vse do pozne republike in preloma v cesarstvo, ko je izgubljala na dejanski moči, a ohranjala velik prestiž.
Organizacija in volitve
Vsako leto sta bila izvoljena dva konzula, ki sta opravljala enomesečno izmenjavo pri določenih vsakodnevnih dolžnostih, vendar je bil njun mandat skupen in je trajal eno leto. Namen dvojne funkcije (kolegi) je bil preprečiti koncentracijo oblasti v rokah enega človeka. Konzula sta bila izvoljena na ljudskem zboru (Comitia Centuriata) in sta bila po uradni naravi najvišja magistrata republike.
Pooblastila in pristojnosti
Konzuli so imeli obsežna pooblastila tako v miru kot v vojni. Glavne pristojnosti so vključevale:
- Imperium – najvišje izvršilno in vojaško pooblastilo, ki jim je dopuščalo voditi vojsko, izdajati ukaze in uporabljati prisilna sredstva; imperium je bilo simbolično podprto z liktorskimi žezli (lictors), ki so konzule spremljali.
- Vojaško poveljstvo – v času vojne sta bila konzula običajno najvišja poveljnika rimskih sil in sta lahko vodila posamezne legije na fronti.
- Upravna in zakonodajna vloga – vodila sta zasedanja senata in ljudskih zborov, izvajala izvršilne odločitve, skrbela za izvajanje zakonov in uredb ter imenovala uradnike v okviru svojih pristojnosti.
- Sodna vloga – imela sta pristojnost za določene vrste sodnih postopkov in za izvrševanje kazni; v sodstvu pa so obstajali tudi drugi uradniki in posebna sodišča.
- Verske dolžnosti – konzuli so izvajali državne verske obrede in morali pred odhodom v boj izvesti vedeževalske obrte (auspicia), kar je pomenilo opazovanje znamenj in potrjevanje, ali so bogovi naklonjeni vojaškemu pohodu.
- Veto – vsak konzul je imel pravico, da zavaruje svojega kolega z intercessio (veto), s čimer je lahko preprečil izvršitev ukaza drugega konzula; pooblastilo je bilo del načela kolegialnosti.
Socialni in politični vidiki
Konzuli so bili v zgodnji republiki večinoma patriciji, vendar so družbene napetosti med patriciji in plebejci vodile k spremembam. Po sprejetju zakonov, ki so omejili patricijsko izključnost (npr. po letu 367 pr. n. št.), so začeli tudi plebejci kandidirati in zasedati konzularni položaj. Konzulstvo je bilo vrhunec kariere v cursus honorum – zaporedju javnih uradov, ki so vodili do najvišjih funkcij v državi.
Delovanje v praksi
- Konzula sta bila kolega: oba sta imela enako pristojnost, a sta si naloge delila in se pogosto menjavala pri javnih dolžnostih. V praksi je eden pogosto vodil administracijo v mestu, drugi pa je lahko bil na vojni poti.
- Vojni uspehi so pogosto povečali ugled in politično moč konzula; po izteku mandata so marsikdaj kot proconsul ali drug imenovan administrator upravljali provinco z razširjenim imperijem.
- Kot eponimni uradniki sta konzula služila tudi za imenovanje let — Rimljani so datirali dogodke po imenih takratnih konzулov (npr. “v letu konzulatov X in Y”).
Zgodovinski razvoj in poznejše spremembe
Ustanovljeni kot antiteza kralju, so konzuli predstavljali temelj republike. S časom pa se je prerazporeditev moči spreminjala: v času širjenja rimske države so konzuli pogosto dobivali vojaške povelje in upravljanje provinc, medtem ko je kasneje, predvsem v obdobju prehoda v cesarstvo, funkcija postajala vedno bolj častna in ceremonialna. Cesarji so ohranili naziv konzula, a so mu načeloma odvzeli resnično izvršilno moč, zato je konzulat ostal prestižen aber simboličen položaj.
Kljub spremembam v vlogi je bil rimski konzul skozi več stoletij ključna institucija, ki je oblikovala rimsko politiko, pravosodje in vojaško usmeritev ter močno vplivala na razvoj zahodne politične misli o delitvi oblasti in kolegialnosti.
Kot zanimivost: konzuli so pogosto morali upoštevati tudi verske in obredne zahteve pred pomembnimi odločitvami (npr. pred odhodom v vojno), zato so bile verske prakse (branje vedeževalcev—auspicia) neposredno povezane s politično in vojaško legitimnostjo njihovih dejanj.
Civilna uprava
Konzul je lahko sklical senat in predsedoval njegovim zasedanjem. Vsak konzul je bil en mesec predsednik senata. Prav tako so lahko sklicali katero koli rimsko skupščino in ji predsedovali. Konzulje so tako vodili volitve in glasovali o zakonodajnih ukrepih. Kadar nobeden od konzulov ni bil v mestu, je njihove državljanske dolžnosti prevzel mestni prefekt (praetor urbanus).Vsakega konzula je pri vsakem javnem nastopu spremljalo dvanajst liktorjev, ki so razkazovali razkošje njegove službe in služili kot telesni stražarji. Vsak liktor je imel fasces, snop palic, v katerem je bila sekira. Palice so simbolizirale moč bičanja, sekira pa moč smrtne kazni. Ko so bili v mestu, so liktorji odstranili sekire iz fascesov, da bi pokazali, da državljana ni mogoče usmrtiti brez sojenja. Ob vstopu v demokratično skupščino so liktorji spustili fasse, da bi pokazali, da oblast konzulov izhaja iz ljudstva (populus romanus).
Vojaške pristojnosti
Zunaj rimskega obzidja so imeli konzuli kot vrhovni poveljniki vseh rimskih legij veliko večja pooblastila. V tej funkciji so imeli konzuli popolno oblast (imperium).Ko je senat z odlokom odredil vpoklic v legije, so vpoklic vodili konzuli. Ob vstopu v vojsko so morali vsi vojaki priseči zvestobo konzulom. Konzulje so nadzorovali tudi zbiranje vojakov, ki so jih priskrbeli zavezniki Rima.
V mestu je lahko konzul kaznoval in aretiral državljana, vendar ni imel pristojnosti za izrekanje smrtne kazni. Na pohodu pa je lahko konzul vsakemu vojaku, častniku, državljanu ali zavezniku naložil kazen, ki se mu je zdela primerna.
Vsak konzul je poveljeval vojski, običajno dvema legijama, ob pomoči vojaških tribunov in kvestorja, ki je imel finančne naloge. V redkih primerih, ko sta konzula korakala skupaj, je vsak od njiju za en dan izmenično poveljeval. Običajna konzulska vojska je štela približno 20 000 mož in je bila sestavljena iz dveh državljanskih in dveh zavezniških legij. V prvih letih republike so bili sovražniki Rima v osrednji Italiji, zato so kampanje trajale nekaj mesecev.
V 2. stoletju pred našim štetjem so se s širjenjem rimskih meja kampanje podaljševale. Rim je bil vojskujoča se družba in je le redko vodil vojno. Zato so senat in ljudstvo od konzula ob nastopu funkcije pričakovali, da bo z vojsko korakal proti rimskim sovražnikom in širil rimske meje. Njegovi vojaki so pričakovali, da se bodo po kampanji vrnili na svoje domove s plenom. Če je konzul dosegel prepričljivo zmago, so ga vojaki pozdravili kot imperatorja in lahko je zaprosil za triumf.
Konzul je lahko vodil kampanjo po lastni presoji in imel neomejena pooblastila. Po kampanji pa ga je bilo mogoče preganjati zaradi njegovih prekrškov.
Status v obdobju imperija
V rimskem cesarstvu so bili konzuli le figurativni predstavniki republikanske dediščine Rima. Konzulat je imel takrat veliko manj moči in oblasti, saj je bil vrhovni vodja cesar. Vendar so bili konzuli pogosto visoko rangirani in pomembni sami po sebi. Nekateri so bili imenovani za naslednike svojega cesarja. Tudi cesarji so se pogosto sami imenovali za konzule.Pisarna se je (močno spremenjena) ohranila do začetka 9. stoletja našega štetja.
Vprašanja in odgovori
V: Katera je bila najvišja izvoljena politična funkcija v rimski republiki?
O: Najvišja izvoljena politična funkcija v Rimski republiki je bil rimski konzul.
V: Koliko konzulov je bilo izvoljenih vsako leto?
O: Vsako leto sta bila izvoljena dva konzula za obdobje enega leta.
V: Kdo je imel pravico veta nad svojim kolegom?
O: Vsak konzul je imel pravico veta nad svojim kolegom.
V: Kdo je lahko kandidiral za konzula po letu 367 pred našim štetjem?
O: Po letu 367 pred našim štetjem so lahko za konzula kandidirali plebejci (navadni ljudje; plebejci).
V: Kakšna pooblastila so imeli konzuli v času miru?
O: V času miru so imeli konzuli obsežna upravna, zakonodajna in sodna pooblastila.
V: Kakšno vlogo so imeli v času vojne?
O: V času vojne so imeli konzuli pogosto najvišje vojaško poveljstvo.
V: Katere verske obrede so lahko opravljali le najvišji državni uradniki?
O: Najvišji državni uradniki so bili odgovorni za izvajanje nekaterih verskih obredov, ki so jih lahko opravljali samo oni.
