Smrtna kazen: definicija, zgodovina in svetovni pregled zakonodaje

Smrtna kazen pomeni, da vlada ali država usmrti osebo kot kazen za storjeno kaznivo dejanje. Zločin, za katerega je predpisana taka kazen, imenujemo smrtno kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje s smrtno kaznijo. Izraz je v javnem diskurzu pogosto predmet močnih čustev in razprav, saj gre za nevrnljivo sankcijo.

Kratek zgodovinski pregled

Smrtna kazen ima zelo dolgo zgodovino; njeni ostanki segajo v starodavne civilizacije, kjer so se usmrtitve izvajale javno kot odvračilni in kazenski ukrep. V srednjem veku in zgodnjem novem veku so javne usmrtitve v mnogih družbah postale običajne. V 19. in 20. stoletju pa je v številnih državah začel rasti odpor proti smrtni kazni: pojavile so se pravne reforme, večja vloga pravne države in gibanja za človekove pravice, ki so prispevala k postopnemu opuščanju te kazni v številnih delih sveta.

Sodobna zakonodba in geografske razlike

V sodobnem svetu obstajajo različne skupine držav glede na odnos do smrtne kazni:

• države, ki so jo popolnoma odpravile za vsa kazniva dejanja;
• države, ki so jo odpravile za običajna kazniva dejanja, vendar jo ohranijo za izjemne primere (npr. vojne zločine);
• države, ki jo imajo formalno v zakonodaji, vendar v praksi niso izvedle usmrtitve več kot deset let (de facto moratorij);
• države, ki jo redno izvajajo oziroma jo ohranjajo kot običajen del kazenskega sistema.

Približno tretjina držav na svetu ima zakone, ki dovoljujejo smrtno kazen. Kot primeri držav, kjer je smrtna kazen še prisotna v praksi ali zakonodaji, so Združene države Amerike, Ljudska republika Kitajska, Japonska in Iran so. Nasprotno pa so države, kot so Kanada, Avstralija, Mehika in vse članice Sveta Evrope, odpravile smrtno kazen.

Do danes je okoli 75 držav formalno odpravilo smrtno kazen za vsa kazniva dejanja, dodatnih približno 20 držav pa je v praksi mogoče šteti za države, ki so smrtno kazen opustile (ker v zadnjih 10 ali več letih niso izvedle nobene usmrtitve).

Za katere zločine se uporablja

V večini držav, kjer obstaja smrtna kazen, jo največkrat izrekajo za morilce in druge hude zločine, kot sta posilstvo ali terorizem. V nekaterih državah pa je obseg kaznivih dejanj, za katera je predpisana smrtna kazen, širši — še posebej v državah z avtoritarnimi režimi ali totalitarno strukturo oblasti. Tam jo lahko izrekajo tudi za manjše ali netranzicionalne prekrške, kot so kraja, prekrški v zvezi z drogemi ali celo za politične izjave ali bogoskrunstvo.

Metode izvršitve

Metode usmrtitve se razlikujejo med državami in vključujejo:

• smrtno injekcijo (lethal injection);
• vobesedno obešanje;
• strelski vod (firing squad);
• odvzem glave (dekapitacija);
• kamnanje (stoning) — v nekaterih jurisdikcijah, čeprav je redko in mednarodno močno kritizirano.

Pravna varovala in omejitve

V državah z razvitim pravnim sistemom obstajajo številna pravna varovala, namenjena preprečevanju neupravičenih usmrtitev, med drugim:

• pravica do obsežnega pritožbenega postopka in ponovnega pregleda kazenskih sodb;
• prepoved izvršitve kazni nad mladoletniki ali osebnimi posebnostmi (v mnogih državah so mladoletniki in noseče ženske izvzeti iz izvrševanja smrtne kazni);
• upoštevanje psihične in intelektualne sposobnosti obdolženca pri izreku kazni;
• mogočnost pomilostitve ali zamrznitve izvršitve s strani predsednika, kralja ali posebnih pravosodnih organov.

Mednarodno pravo in pobude za odpravo

Mednarodne institucije in pogodbe so pomembno vplivale na zmanjšanje uporabe smrtne kazni. Pomembna sta predvsem Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) in njegova Druga izbirna opomba, katere cilj je odprava smrtne kazni. Poleg tega je imela odločilno vlogo tudi evropska integracija: članstvo v Sveta Evrope je povezano s prepovedjo smrtne kazni, kar je prispevalo k njenemu odpravljanju v več evropskih državah.

Trendi, statistika in prakse

V zadnjih desetletjih je trend na globalni ravni usmerjen proti zmanjšanju uporabe smrtne kazni: izvedbe se zmanjšujejo ali so zamrznjene, število držav, ki jo izvajajo, pada, število držav, ki so jo popolnoma ukinile, pa narašča. Kljub temu ostajajo velike razlike med regijami in državami glede pogostosti izvršitev in obsega zakonodaje.

Glavni argumenti za in proti

Argumenti za ohranjanje smrtne kazni pogosto vključujejo:

• mnenje, da je smrtna kazen primerna retributivna kazen za najbolj grozljive zločine;
• trditev o odvračilnem učinku na hujša kazniva dejanja;
• občutek pravice oziroma zadostne kazni za žrtve in njihove družine.

Argumenti proti običajno poudarjajo:

• nepopravljivost napak — tveganje obsodbe nedolžne osebe;
• diskriminatorna uporaba (npr. proti manjšinam, revnim ali slabo zastopanih skupinam);
• pomanjkanje jasnih dokazov o učinkovitosti odvračanja v primerjavi z doživljenjskim zaporom;
• etična in človekovrstna vprašanja glede pravice države do odvzema življenja.

Zaključek

Smrtna kazen ostaja ena najbolj polarizirajočih tem sodobne kazenske politike. Medtem ko jo nekatere države obravnavajo kot legitimno orodje kaznovanja za najtežje zločine, druge poudarjajo tveganja, pravne pomanjkljivosti in etične dileme, ki spremljajo takšno kazen. Mednarodni trendi kažejo zmanjševanje uporabe in rast gibanja za popolno odpravo, vendar bo razprava verjetno vztrajala, dokler bodo obstajale različne pravne tradicije, politični sistemi in družbene vrednote.

Oblike smrti

Danes se uporabljajo naslednje oblike izvršbe:

• Električni stol: Zapornika ubijejo z močnim električnim tokom, ki je pritrjen na njegovo glavo in nogo.
• Smrtonosna injekcija: Zapornika zastrupijo z mešanico kemikalij, ki jih vnesejo v njegovo telo. Nekatere države uporabljajo kemikalije, ki so sporne. Po ukinitvi električnega stola kot oblike smrtne kazni v Združenih državah Amerike, ki je veljala za preveč brutalno kazen in jo je nadomestila smrtonosna injekcija, se je ta metoda od takrat začela uporabljati najpogosteje.
• Strelski vod: Nekateri zapornika ustrelijo s puškami. Strelske čete se pogosto uporabljajo za vojake med vojnami. Eden ali več strelcev ima lahko lažno strelivo, ki ne ubija, tako da nihče ne ve, katera oseba je izstrelila strel, ki je ubijal. Strelska četa je tradicionalna vojaška usmrtitev. Dezerterje, izdajalce in vohune včasih ustrelijo.
• Obešanje: Zapornik ima okoli vratu zavezano vrv. Nato ga spustijo z višine. Oseba lahko umre zaradi zloma vratu. Če je padec premajhen ali je vozel slabo narejen, lahko umre zaradi zadušitve (zadušitev). Če je padec predolg ali če je zapornik pretežak, se mu lahko odtrga glava. Na Japonskem, v Indiji in nekdanjih britanskih kolonijah se uporablja obešanje.
• Zadušitev z roko ali z zakovico. Garrote je bila več sto let glavna vrsta smrtne kazni v Španiji. Prvotno so obsojenca ubili tako, da so ga udarili s palico (v španščini garrote). Kasneje se je to razvilo v uporabo zanke vrvi, ki se je namestila okoli vratu. V zanko se je vstavila lesena palica, ki se je vrtela, da je napenjala vrv, dokler se obsojenec ni zadavil do smrti.
• Kamenjanje: V zapornika se meče kamenje, dokler ne umre. Kamenjanje se še vedno uporablja v nekaterih državah Bližnjega vzhoda.
• Obglavljenje: Žrtev si odreže glavo z ostrim rezilom, na primer z mečem, sekiro ali giljotino. To je bil tradicionalni način usmrtitve v Srednji Evropi in številnih drugih krajih. Dekapitacija se imenuje tudi obglavljenje. V nekaterih državah Bližnjega vzhoda se obglavljanje še vedno uporablja, vendar je edina država, ki ga aktivno uporablja, Savdska Arabija.

Maneken je nameščen v garrote, da se prikaže položaj človeka v napravi.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je smrtna kazen?

V: Kateri so primeri držav, ki imajo smrtno kazen?

V: Kateri so primeri držav, ki nimajo smrtne kazni?

V: Koliko držav se v praksi šteje za države, ki odpravljajo smrtno kazen?

V: Za katere vrste kaznivih dejanj se uporablja smrtna kazen?

V: Kako pogosto se v večini držav izvajajo usmrtitve?

Išči po črki