Venezuela: država v Južni Ameriki — nafta, zgodovina in kultura

Venezuela je država na severu Južne Amerike. Njeno uradno ime je República Bolivariana de Venezuela (Bolivarska republika Venezuela). Uradni jezik je španščina, glavno mesto pa Caracas. Venezuela vsako leto proizvede veliko količino nafte in ima ene izmed največjih zalog nafte na svetu.

Geografsko leži Venezuela ob Karibskem morju in meji z Kolumbijo na zahodu in jugozahodu, z Brazilijo na jugu ter z Gvajano na vzhodu. Država je zelo raznolika: zajema obalne ravnice, gorske verige (Andi), velike rečne sisteme, najpomembneje reko Orinoko, ter edinstvene skalne planote imenovane tepui. Skupna površina znaša približno 900–916 tisoč km², prebivalstvo pa števčno ocenjujejo na okoli 28 milijonov ljudi (ocene se spreminjajo).

Starodavni prebivalci Venezuele so prihajali z različnih strani (vzhoda, zahoda, juga in severa). Krištof Kolumb je bil prvi Evropejec, ki je prišel v ta del Amerike, vendar so na tem ozemlju že dolgo živeli raznoliki domorodni narodi. Podrobnosti o kolonizaciji vključujejo priseljevanje in oblast Španci. Iz Afrike so bili pripeljani sužnji, kar je močno vplivalo na demografsko in kulturno sestavo družbe.

Prebivalci Venezuele so rasno in etnično zelo mešani, kar izhaja iz kolonialnega obdobja. V tem času so evropski kolonizatorji vpeljali sistem, v katerem so bili afriški sužnji in domorodci pogosto brez pravic. Domorodce so poskušali pokristjaniti z rimskim katolicizmom. Družbo so dolgo časa vodili beli kreoli — potomci Evropejcev, ki so Venezuelo začeli obravnavati kot svoj dom. Nezadovoljstvo z zakonodajo in oblastjo kolonialnih elit je vodilo v gibanja za neodvisnost.

V boju za neodvisnost je ključna osebnost Simon Bolívar, pogosto imenovan "El Libertador". V zgodovinskih virih najdemo več datumov povezanih z neodvisnostjo: formalna razglasitev neodvisnosti Venezuele je bila 5. julija 1811, pomembna zmaga, ki je utrdila neodvisnost, pa je bitka pri Carabobo (24. junija 1821). V besedilu so tudi navedeni datumi 24. julija 1823, vendar so zgodovinsko bolj uveljavljeni zgoraj omenjeni datumi razglasitve in bitke pri Carabobo, ki je privedla do kolapsa španske vojaške prisotnosti v velikem delu ozemlja.

Sodobno politično zgodovino je močno oblikovalo obdobje demokratičnih vlad in zatem tudi obdobje političnih sprememb konca 20. in začetka 21. stoletja. Med pomembnimi voditelji je bil Romulo Betancourt, ki je pomagal vpeljati demokratične institucije po obdobju vojaških vlad. V poznejših desetletjih so prihodki od nafte v sedemdesetih letih povečali državno bogastvo, medtem ko so se v osemdesetih in devetdesetih pojavile gospodarske težave in politične napetosti. Leta 1999 je predsednik postal Hugo Chávez, ki je začel proces uveljavljanja t. i. bolivarskega socializma in močne vloge države v gospodarstvu. Po njegovem odhodu je nasledil položaj Nicolás Maduro; njegovo predsedovanje je bilo predmet mednarodnih polemik in gospodarskih sankcij, hkrati pa še vedno uživa podporo določenega dela prebivalstva.

Gospodarstvo

Venezuelsko gospodarstvo močno temelji na petrokemijski industriji in izvozu nafte. Poleg nafte so pomembne kmetijske kulture, kot so bombaž, kakav, sladkor, kava in tobak. Nacionalna naftna družba PDVSA ima ključno vlogo v gospodarstvu, zato nihanja cen nafte močno vplivajo na državno blaginjo. Država premore tudi minerale, plin in pomembne vodne vire, vendar se gospodarstvo sooča s strukturnimi težavami, inflacijo, pomanjkanjem deviz in izzivi v javnih storitvah v zadnjih letih.

Narava in biodiverziteta

Venezuela je biološko izjemno raznolika: vsebuje dele amazonskega deževnega gozda, savane (llanos), visoke tepui planote in obalne ekosisteme. Pomemben naravni biser je Angelovi slapovi (Salto Ángel) v nacionalnem parku Canaima v zvezni državi Bolívar — to je najvišji slap na svetu (skoraj 979 m). Velike reke, kot je Orinoko, podpirajo ribolov in obsežne poplavne ravnice, kjer se razvijajo posebni kompleksi flore in favne.

Kultura in jeziki

Venezuelci so znani po bogati mešanici kulturnih vplivov: domorodnih, afriških in evropskih. Glasba in ples sta pomembna dela kulturne identitete; med tradicionalnimi glasbenimi zvrstmi izstopa joropo (zlasti v llano območjih). V kulinariki so značilne jedi, kot so arepas, pabellón criollo, hallacas in številne morske jedi ob obalah.

Venezuelsko jezikovno raznolikost poleg španščine dopolnjujejo domorodni jeziki, navedeni tudi zgoraj: karibščina, guahibo, warao, wayuu, pemon in piaroa. Jeziki in običaji domorodnih skupnosti ostajajo pomemben del kulturne dediščine.

Religija: v državi prevladuje krščanstvo, predvsem rimsko-katoliška tradicija, a so prisotne tudi protestantske in druge verske skupnosti. Stopnje in deleži veroizpovedne pripadnosti se spreminjajo skozi čas, z naraščajočo raznolikostjo verskih praks.

Turizem in znamenitosti

Angelovi slapovi (Salto Ángel) in nacionalni park Canaima — izlet do slapov je ena najbolj znanih turističnih izkušenj.
Los Roques — otočje z belimi peščenimi plažami in odličnimi pogoji za potapljanje in jadralno deskanje.
Andska regija z mesti, kot je Mérida, ponuja gorništvo, pohodništvo in kulturne festivale.
Orinoco in llano območja, kjer so možni ogledi divjih živali in izkušnje tradicionalnega življenja vaških skupnosti.

Demografija in družba

Venezuela je multi-etnična družba s prebivalci evropskega, afriškega in domorodnega izvora ter velikim deležem mešanih (mestizo) oseb. Urbanizacija je visoka — največ ljudi živi v mestih, med katerimi je največje in politično gospodarsko središče Caracas. Socialni izzivi, migracije (vključno z odhodom Venezuelcev v tujino v zadnjih letih zaradi gospodarskih in političnih razlogov) ter potrebe po institucionalnih reformah ostajajo pomembne teme v notranji politiki.

Zaključek

Venezuela je država velike naravne lepote in bogastva virov, z globoko zgodovino boja za neodvisnost in močno kulturno identiteto. Hkrati se sooča z velikimi izzivi v gospodarstvu, politiki in socialni blaginji. Za obiskovalce ponuja spektakularne pokrajine — od največjih slapov na svetu do karibskih otokov — medtem ko za raziskovalce in opazovalce političnih procesov predstavlja zapleten in pomenljiv primer sodobnih sprememb v Latinski Ameriki.