Rimskokatoliška cerkev

Vera in morala

Tako kot drugi kristjani tudi katoličani verjamejo, da je Jezus božanska oseba, Božji sin. Verjamejo, da je zaradi svoje ljubezni do vseh ljudi umrl, tako da bodo vsi ljudje večno živeli v nebesih.

Katoliška cerkev prav tako priznava Trojico; Oče, Sin in Sveti Duh so skupaj edini Bog.

Papež

Vodja Rimskokatoliške cerkve se imenuje papež, kar dobesedno pomeni "oče". Katoličani pravijo, da je Jezus Kristus ustanovil Katoliško cerkev in imenoval prvega papeža, svojega učenca po imenu sveti Peter, da bi vodil vse kristjane.

V zadnjih 2000 letih so Cerkev vodili različni papeži. Sedanji papež je 266. po vrsti, imenuje se Frančišek in živi v Vatikanu, zelo majhni državi znotraj mesta Rim v Italiji.

Papeži že stoletja ne uporabljajo svojih rojstnih imen, ampak uporabljajo vladarsko ime. Ta običaj se je začel v šestem stoletju, ko je bil za papeža izvoljen mož z imenom Merkur; zdelo se je neprimerno, da bi se papež imenoval po poganskem bogu, zato se je v čast svojega predhodnika Janeza I. poimenoval Janez II; običaj je postal v desetem stoletju. Od smrti Marcela II. leta 1555 je vsak papež prevzel papeško ime.

Katoliško cerkev sestavlja 23 "partikularnih cerkva", imenovanih tudi obredi. Poleg tega, da je papež vodja cerkve latinskega obreda (ki je z več kot milijardo članov največja), je tudi vodja 22 vzhodnih katoliških cerkva.Te cerkve izhajajo iz pravoslavne tradicije krščanstva in so se pogosto odcepile od svoje pravoslavne matične cerkve, da bi stopile v občestvo s papežem in se mu kot nasledniku svetega Petra podredile. Vzhodne katoliške cerkve imajo sedež po vsem svetu, od Združenih držav Amerike do Bližnjega vzhoda in Indije.

Izvajanje nezmotljivosti ima več oblik (glej Katekizem katoliške Cerkve, št. 890-891, ki navaja Lumen gentium, 25). Eno obliko izvaja papež, ko govori ex cathedra (dobesedno "s stola" svetega Petra, v svoji avtoriteti papeža) o vprašanjih vere ali morale, tudi če to počne brez podpore škofov. To je izvajanje izrednega magisterija Cerkve. Čeprav je imel papež vedno moč, da izvaja izredni magisterij z govorjenjem ex cathedra, je dejanski pojav izjave ex cathedra precej redek. Na splošno velja, da se je zgodila le dvakrat: leta 1854 je papež Pij IX. opredelil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju, leta 1950 pa je papež Pij XII. opredelil dogmo o Marijinem vnebovzetju. V obeh primerih papež ni učil česa novega. Nasprotno, potrdil in pojasnil je nekaj, kar je Cerkev že verjela kot del Božjega razodetja.

Prakse čaščenja

Nekatere tradicionalne prakse rimskih katoličanov, ki jih izvajajo vsakič, ko molijo doma ali v cerkvi, vključujejo znamenje križa, klečanje, poklon, ki so molitvena dejanja in ne čaščenje, čeprav mnoge od teh manjših molitev pomagajo sestaviti mašo. Darovanje te čiste žrtve in prejem evharistije sta vrhunec maše, glavne oblike bogoslužja v Katoliški cerkvi.

Njihovo glavno bogoslužje je maša. Katoličani morajo iti k maši vsako nedeljo in ob nekaterih svetih dnevih obveznosti. V Združenihdržavah Amerike so to naslednji sveti dnevi: Marija, Mati Božja (1. januar), Marijino vnebovzetje (15. avgust), Marijino brezmadežno spočetje (8. december), Jezusov vnebohod (40 dni po veliki noči), božič (25. december) in dan vseh svetih (1. november).

Čeprav so to vse prakse rimskih katoličanov, pa tudi druge krščanske cerkve uporabljajo mnoge ali vse te prakse.

Katoličani častijo Jezusa. Vendar bolj kot mnogi drugi kristjani častijo Devico Marijo (Jezusovo mater) in jo imenujejo "Božja mati" na podlagi Elizabetinega pozdrava: "In zakaj mi je to dano, da pride mati mojega Gospoda k meni?" in splošnega krščanskega prepričanja, da je Jezus popolnoma človek in popolnoma Bog. Vendar je bila Marija, ki nima ničesar skupnega z božanskim, izbrana za človeško posodo, ki naj bi jo Bog uporabil, da bi vstopil v svet. Ni rodila narave, ampak osebo - Boga z nami." Pomembno je poudariti, da katoličani ne častijo Marije. Namesto tega jo častijo kot kraljico.

Pomembna molitev [ne smemo zamenjevati z bogoslužjem] katoličanov je molitev, znana kot rožni venec. To molitev molimo z rožnimi koralčki, ki štejejo vsako molitev. Rožni venec je sestavljen iz petih desetletij, pri čemer je v vsakem desetletju 1 Oče naš, 10 Zdravamarij in 1 Gloria Patri. Sestavljena je iz odlomkov, ki so vzeti neposredno iz Svetega pisma. Duhovniki priporočajo, da nadaljujemo starodavno prakso vsakodnevne molitve rožnega venca, saj je sestavljen ne le iz številnih močnih prošenj, ampak tudi iz besed, ki so vzete neposredno iz Svetega pisma, kot sta Gospodova molitev in Zdrava Marija. Rožni venec ni popoln, če med glasno molitvijo ne premišljujemo Kristusovega trpljenja, zato je premišljevanje PISMA med molitvijo PISMA neverjeten vir Božje milosti. Poleg desetin

Zakramenti

Katoliška cerkev obhaja sedem zakramentov. Zakrament je "zunanje znamenje, ki ga je Kristus ustanovil (začel) dajati milost" (nadnaravni Božji dar, ki si ga nekdo ni z ničemer zaslužil).

Sedem zakramentov je: Krst, potrditev, evharistija, sprava, maziljenjebolnikov, sveti red in zakonska zveza. Sveta evharistija je najpomembnejši izmed zakramentov, saj katoličani verjamemo, da Jezus Kristus postane resnično navzoč v obliki kruha in vina. To se zgodi s transsubstanciacijo, ki se zgodi pri maši.

Katoličani verjamejo, da so za odrešenje potrebni ljubezen, upanje in vera, vendar vse to izvira iz milosti. To se razlikuje od razlage iz 16. stoletja, ki jo je ustvaril Luter.

Katoličani razlagajo Sveto pismo (knjigo, ki jo je dal Bog) v skladu s tradicijo. Izročilo je prenos življenja in nauka zgodnje Cerkve, kot je zapisano zlasti v spisih cerkvenih očetov, ki so živeli v prvih stoletjih. Takrat so bile svete knjige sprejete v Svetem pismu, ki je zbirka knjig, ki veljajo za razodete.

Osnovno pravilo katoličanov je, da "resnica ne more nasprotovati resnici". V skladu s tem tudi prevajajo Sveto pismo. Nobena razlaga ne more biti sprejeta, če je v nasprotju z drugo razodeto resnico.

Nicejska veroizpoved

Katoličani, tako kot mnogi drugi kristjani, sprejemajo za resnično Nikejsko veroizpoved, ki je kombinacija Nicejskega koncila (325 n. št.) in kasnejšega Konstantinopelskega koncila (382 n. št.):

"Verujem v enega Boga, vsemogočnega Očeta, Stvarnika neba in zemlje, vsega vidnega in nevidnega. Verujem v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Božjega Sina, rojenega iz Očeta pred vsemi vekovi, Boga iz Boga, Luč iz Luči, pravega Boga iz pravega Boga, rojenega, ne ustvarjenega, sorodnega Očetu. Po njem je vse nastalo. Za nas ljudi in naše odrešenje je prišel z neba in se po Svetem Duhu utelesil iz Device Marije ter postal človek. Zaradi nas je bil pod Poncijem Pilatom križan; pretrpel je smrt, bil pokopan in tretji dan vstal v skladu s Svetim pismom: Vstopil je v nebesa in sedi na Očetovi desnici. Ponovno bo prišel v slavi, da bi sodil žive in mrtve, in njegovemu kraljestvu ne bo konca. Verujem v Svetega Duha, Gospoda, darovalca življenja, ki izhaja iz Očeta in Sina, ki ga z Očetom in Sinom častimo in slavimo, ki je govoril po prerokih. Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Izpovedujem en krst za odpuščanje grehov in se veselim vstajenja mrtvih ter življenja prihodnjega sveta. Amen."

Vzhodni pravoslavci in protestanti verjamejo v mnoge iste stvari. Med drugim se včasih ne strinjajo glede vloge Marije (Jezusove matere) in drugih svetnikov, glede tega, kaj lahko stori duhovnik, in glede tega, kako natančno je treba častiti Boga.

Sorodne strani

• Katolištvo
• Protestantizem
• Vzhodna pravoslavna cerkev