Norveška

Zgodovina

V bitki pri Hafrsfjordu (872 n. št.) so majhna kraljestva postala eno večje kraljestvo, ki mu je vladal Harald Fairhair. Po kraljevi smrti so znotraj Norveške spet obstajala manjša kraljestva.

Z ribjimi zalogami (ali ribami, ki so bile sušene z zamrzovanjem, zunaj v hladnem vremenu) se je trgovalo in izvažalo; to se je dogajalo že v 9., 10. ali 11. stoletju do leta 1066. Drugi viri navajajo, da se je izvoz odvijal že v 12. stoletju; stockfish je ena najstarejših [vrst] stvari v državi, ki se prodajajo za izvoz.

Leta 1349 je polovica Norvežanov umrla zaradi bubonskekuge (ali črne smrti).

Ko je leta 1387 umrl norveški kralj, do 20. stoletja ni bilo norveškega kralja.

Leta 1397 so Danska, Norveška in Švedska sklenile Kalmarskounijo.

Prvi [znani] zemljevid, na katerem je narisana Norveška, je bil narejen leta 1482.

Švedska je leta 1523 izstopila iz Kalmarske unije. Od leta 1536/1537 sta Danska in Norveška tvorili personalno unijo, ki je do leta 1660 postala država, imenovana Danska-Norveška; Norveška je bila šibkejši del unije z Dansko. Ta unija je trajala do leta 1814, ko je Kielska pogodba določila, da se Norveška prepusti (ali podeli) Švedski; Danska ni odstopila Ferskih otokov, Islandije in Grenlandije

Norveška ustava je bila napisana leta 1814 in podpisana 17. maja istega leta. Vendar je Danska, ki je bila v Napoleonovih vojnah na strani poražencev, izgubila Norveško v korist Švedske, ki je bila na strani zmagovalcev.

Švedsko-norveška vojna se je začela 26. julija 1814. Končala se je 14. avgusta s sporazumom, imenovanim konvencija iz Mossa.

Zveza s Švedsko: začela se je 14. avgusta 1814, ko je bila podpisana Mosska konvencija (sl); zveza je trajala 90 let.

Rezultati volitev leta 1882 so pripeljali do tega, da je parlamentarizem postal del norveškega političnega sistema; o izidu volitev so odločali glasovi "močvirnikov"; med njimi so bili učitelji, umetniki in obrtniki, ki niso bili revni, vendar tudi niso imeli zemlje; za pridobitev volilne pravice je bilo treba imeti v lasti zemljo ali pogodbo o uporabi zemlje; "močvirniki" so imeli poceni zemljo, ki je bila skoraj neuporabna, razen za pridobitev volilne pravice.

Volilna pravica na [ nacionalnih in lokalnih ] volitvah je bila javnosti (ali splošni javnosti) podeljena leta 1898.

Zveza Švedske in Norveške je prenehala veljati 7. junija 1905, ko je Norveška postala neodvisna.

Leta 1905 je bil za norveškega kralja izvoljen danski princ Carl. Njegovo ime je bilo kralj Haakon VII.

V prvi svetovni vojni je bila Norveška nevtralna in je služila kot trgovska država.

Norveška je v drugi svetovni vojni poskušala ostati nevtralna, vendar so jo od 9. aprila 1940 do 8. maja 1945 zasedle nemške sile.

Leta 1952 je Norveška postala članica Nata.

Nafta je bila v 60. letih 20. stoletja najdena v norveškem delu Severnega morja; nafta je bila najdena pod morskim dnom.

Kraljeva družina od leta 1905

Kralj Haakon VII je bil poročen že pred prihodom na Norveško (leta 1905). Njegova žena, princesa Maud, je postala kraljica Maud. Njun sin, danski princ Aleksander, je postal kronski princ Olav in leta 1957 sledil očetu kot kralj Olav V. Olav in njegova žena, kronska princesa Märtha, sta imela tri otroke: princeso Ragnhild, princeso Astrid in princa Haralda (pozneje kronski princ Harald, ki je leta 1991 sledil očetu kot kralj Harald V).

Kralj Harald je prvi norveški kralj po več kot 600 letih. Ima dva otroka: princeso Märtha Louise in kronskega princa Haakona Magnusa.

Vlada

Ministrstvo za obrambo

Vlada ima norveške vojake, ki delujejo v Siriji (od leta 2017) in Afganistanu, skupaj z vojaki iz drugih držav, ki so članice Nata.

Gospodarstvo

Izvažajo se: zemeljski plin, nafta, hidroelektrična energija in ribe. Drugi naravni viri so kmetijstvo, gozdovi in rudnine.

Vlada zbira veliko denarja iz različnih virov in izvaja politike, s katerimi želi to bogastvo porazdeliti med Norvežane. Razporejanje bogastva poteka posredno in neposredno.

Etnična pripadnost

Večina prebivalcev Norveške so etnični Norvežani. Govorijo jezik, ki je soroden nemščini in angleščini. Švedščina in danščina sta tako blizu norveščini, da ju večina Norvežanov razume. Na Norveškem govorijo veliko različnih narečij. Norvežani se ne strinjajo o tem, kako oblikovati pravilen pisni jezik. Zato obstajata dva standardna jezika, bokmål in nynorsk. Nynorsk se v pisni obliki uporablja na večini zahodnih območij in v osrednjem gorskem svetu. Bokmål uporablja večina ljudi v preostalih delih države.

Na severu Norveške živi avtohtono norveško ljudstvo Sami, ki ima svoj dom v severnih delih države. Njihov jezik sploh ni soroden norveščini. V nekaterih župnijah na skrajnem severu predstavljajo večino prebivalstva. Veliko Samijev zdaj živi zunaj njihove domovine, večinoma v Oslu in drugih velikih mestih. Prej so bili Samiji prisiljeni v šoli govoriti norveško. Zdaj se v šoli za samijske otroke kot prvi jezik uči samijski jezik, norveščina pa je prvi tuji jezik.

V zadnjih 30-40 letih je na Norveško prišlo veliko priseljencev. Večinoma živijo v Oslu in okolici ter v drugih velikih mestih. Veliko priseljencev prihaja iz bližnjih držav, kot so Švedska, Danska, Nemčija, Poljska in Rusija. Veliko jih prihaja tudi iz oddaljenih držav, kot so Pakistan, Somalija, Irak in Vietnam.

Tradicionalno so bili vsi Norvežani luteranci, ki so pripadniki protestantske vere. Še vedno je več kot 80 % Norvežanov luteranov. Druge pomembne vere so še islam, druge protestantske skupine in katolištvo.

Turizem

Med turisti, ki obiščejo Norveško, je več turistov iz Nemčije kot iz katere koli druge države. Na Norveškem je tudi veliko Švedov, Dancev, Britancev, Nizozemcev in Italijanov. Švedi in Danci pogosto pridejo pozimi na smučanje. Ostali pa večinoma prihajajo poleti. Veliko ljudi obišče Norveško, da bi si ogledali severni sij, znan tudi kot "Aurora Borealis".

Mediji

Največji nacionalni časopisi na Norveškem so Verdens Gang (VG), Aftenposten in Dagbladet.

Kultura

Norveško kulturo lahko primerjamo z angleško, saj se v nasprotju z ZDA, kjer je razkazovanje bolj sprejemljivo, šteje za nekaj slabega. To je pomemben vidik norveške kulture, ki je povezan s filozofijo egalitarizma. Zaradi tega bodo ljudje stvari podcenjevali, na primer če Norvežan reče, da je nekaj dobro ali lepo, to lahko pomeni, da je res odlično.

Predmeti iz vikinške dobe (na Norveškem) so razstavljeni v muzejih: Eden od njih je ladja Gokstad.

Med muzeji na Norveškem je tudi Ibsenov muzej, poimenovan po Henriku Ibsenu.

Kmečka kultura (bondekulturen) je bila brutalna. Nezaželene otroke so vse do 19. stoletja "dajali v gozd" (sette barn på skogen), da bi umrli; na koncu je [podeželska] policija, ki so jo sestavljali posamezniki, imenovani lensmann (en), lahko nadzorovala [in ustavila] te zločine.

Sodobne smuči z izbočenimi robniki so izumili v norveški pokrajini Telemark v začetku 19. stoletja.

Politika

Na Norveškem je oblast razdeljena med tri veje oblasti: pravosodje, vlada in parlament (Stortinget). Norveška ima tudi kralja, Haralda V., ki pa nima dejanske moči in deluje kot simbol in veleposlanik. Ta oblika vladavine se imenuje ustavna monarhija. Volitve potekajo vsaka štiri leta, zmagovalec volitev pa je stranka ali koalicija strank, ki dobi največ glasov in sedežev v parlamentu. Po končanih volitvah zmagovalci skupaj določijo predsednika vlade in druge ministre.

Tukaj je kratek povzetek največjih političnih strank na Norveškem od leve proti desni na politični osi:

• Rdeča (Rødt): (Rdeči): revolucionarna socialistična stranka, ki si prizadeva za enakost dohodkov, delavske pravice, nadzorovano gospodarstvo in feminizem. Rdeča stranka je edina stranka na tem seznamu, ki ni v norveškem parlamentu.
• Socialistična leva stranka (Sosialistisk venstreparti): Stranka ni zelo radikalna in se ukvarja z okoljskimi vprašanji ter izobraževanjem. Stranka tradicionalno velja za "stranko učiteljev", saj se osredotoča na učenje in šolo. Lahko bi rekli, da je SV bolj socialdemokratska kot socialistična stranka, saj so njihovi socialistični pogledi z leti zbledeli. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili bolj radikalni.
• Norveška delavska stranka (Arbeiderpartiet): Laburistična stranka je največja stranka na Norveškem. Zavzemajo se za močno gospodarstvo s številnimi predpisi za zasebna podjetja in so tradicionalno stranka delavcev, ki zagotavlja delavske pravice in socialno državo.
• Sredinska stranka (Senterpartiet): Stranka centra je bila včasih znana kot stranka kmetov; tega imena ne uporablja več, vendar je še vedno priljubljena predvsem na podeželju in v drugih podeželskih regijah, saj si prizadeva za okolje in zaščito norveških kmetov. Na primer, z zvišanjem tarif ali uvedbo davkov na uvoz, da bi bila tuja hrana dražja, tako da bi ljudje kupovali pri norveških kmetih. To se imenuje protekcionizem.
• Zelena stranka (Miljøpartiet de Grønne): Zelena stranka se zavzema le za okolje in je v zadnjem času zelo priljubljena zaradi svoje radikalne politike. Večinoma so leva stranka, vendar bodo prestopili na drugo stran, če bo to pomagalo okolju.
• Liberalna stranka (Venstre): Čeprav se v angleščini imenuje Left, je to dejansko socialno-liberalna stranka, ki spada v desnosredinski del norveške politike. Zavzemajo se za liberalne pravice, kot so svoboda govora, enakost spolov, skrbijo pa tudi za okolje. Zaradi tega močno podpirajo javni prevoz.
• Kristelig Folkeparti: Krščanska ljudska stranka je trenutno bolj dejavna v lokalni kot nacionalni politiki.
• Konservativna stranka (Høgre): Je konzervativna stranka in druga največja stranka na Norveškem. Zavzema se za prosti trg, liberalne pravice in enake možnosti. Je prijazna do zasebnih podjetij in podpira gospodarsko rast z nižjimi davki, da bi lahko več ljudi ustanovilo podjetja.
• Stranka napredka (Fremskrittspartiet): Stranka napredka je desna stranka. Zavzema se za strožje zakone o priseljevanju, prosti trg in stroge kazni za kazniva dejanja. Podpira tudi zasebne šole in enotne davke.

Konservativna stranka in Stranka napredka trenutno sodelujeta v koalicijski vladi, saj sta bili izvoljeni na volitvah leta 2013. To je tudi manjšinska vlada, zato mora za spremembe sodelovati z drugimi strankami v parlamentu.

Največja mesta

Mesto z največ prebivalci je Oslo. V mestu Bergen živi 251.000 ljudi, v mestu Trondheim pa 172.000 ljudi.

Nekateri trdijo, da sta bila Bergen in Trondheim v srednjem veku vsak svoj čas norveška prestolnica.

Organizacije, povezane z norveško vlado

• Nato: Norveška je bila ustanovna članica.
• Združeni narodi

Sorodne strani

• Seznam rek Norveške
• Norveška na olimpijskih igrah
• Norveška nogometna reprezentanca