Unija Švedske in Norveške (1814–1905): personalna zveza in razpad
Zgodba o personalni uniji Švedske in Norveške (1814–1905): politična sodelovanja, napetosti in pot do razpada — odločitve, ki so oblikovale nordijsko zgodovino.
Zveza Švedske in Norveške (švedsko: Svensk-norska unionen; norveško: Den svensk-norske union), uradno Združeni kraljestvi Švedske in Norveške, je bila personalna unija. Sestavljali sta jo ločeni kraljestvi Švedske in Norveške pod vodstvom istega monarha. Trajala je od leta 1814 do leta 1905. Leta 1905 je Švedska sprejela izstop Norveške iz unije. Obe državi sta ohranili ločeni ustavi, zakone, zakonodajne organe, uprave, državne cerkve, oborožene sile in valute. Vendar sta kralja večinoma prebivala v Stockholmu. Stockholm je bil tudi mesto, v katerem so imela sedež tuja diplomatska predstavništva.
Predzgodovina in nastanek (1814)
Unija je nastala v letih, ko so evropske meje in dinastije preoblikovale posledice napoleonskih vojn. Leta 1814 je Danska, zaveznik Napoleona, morala na podlagi Pariške pogodbe in posebno na podlagi Tratata iz Kiel prepustiti Norveško Švedski. Norveška je poskušala izkoristiti razmere in si razglasila neodvisnost: 17. maja 1814 je bilo sprejeto samostojno ustavno besedilo (danes norveški državni praznik). Po kratkem oboroženem spopadu in pogajanjih je prišlo do kompromisa v Mossu (Konvencija v Mossu), ki je omogočil oblikovanje personalne unije: Norveška je obdržala veliko notranjih pristojnosti in svojo ustavo, hkrati pa je sprejela skupnega švedskega monarha.
Ureditev zveze in prakse
V uniji sta bili državi formalno ločeni in sta ohranili številne svoje institucije. Med najpomembnejšimi značilnostmi sta bili:
- Skupni monarh in skupna zunanja politika — v praksi je bila diplomatska predstavništva in zunanji proces pogosto urejen iz Stockholma.
- Ločene notranje oblasti — vsaka država je imela lastno ustavo, zakonodajo (v Norveški je bil najvišji organ Storting), sodstvo, upravo ter cerkveno ureditev.
- Vojska in finančne zadeve — obe imeli svoja vojska in proračune; tudi valuti in davčni sistemi so bili ločeni.
- Symbolika — v 19. stoletju so obe strani uporabljale tudi posebne oznake (union mark) na zastavah kot izraz skupnosti, kar je bilo predmet polemik.
Glavni problemi in naraščajoči nacionalizem
Tekom 19. stoletja so se razlike med državama poglabljale. Norveška je zahtevala večjo avtonomijo pri zunanji trgovini in pomorskem zastopanju — zlasti pri imenovanju konzularnega osebja za zaščito trgovskih interesov. V Švedski je prevladal vtis, da ima unija več koristi za švedsko stran. V Norveški je raslo domače gibanje, ki je zahtevalo odgovorno (parlamentarno) upravo, večjo avtonomijo in enakopravnejšo obravnavo v uniji. Pomemben prelom je bil uvedba parlamentarizma v praksi v Norveški leta 1884, kar je okrepilo uveljavljanje norveških političnih interesov.
Razpad unije (1905)
Konflikt glede ločenih konzularnih služb in širše nezadovoljstvo sta vodila v miren razhod. 7. junija 1905 je Storting sprejel odločitev, s katero je razglasil, da je unija s Švedsko prenehala obstajati, ker kralj ni mogel oblikovati norveške vlade, ki bi uživala zaupanje parlamenta. Razglasitev je spremljal referendum avgusta 1905, v katerem je velika večina volivcev podprla samostojnost Norveške. Po pogovorih in pogajanjih med obema državama — pogajanja so potekala med drugim v mestu Karlstad — je Švedska mirno priznala razhod. Kasneje istega leta je norveški parlament izvolil za novega monarha danskega princa Karla, ki je sprejel norveško krono in vzel ime Haakon VII.
Pomen in nasledstvo
Unija Švedske in Norveške je bila primer neobičajne oblike državne zveze: ohranitev obsežne notranje avtonomije v okviru skupne osebne zveze. V zadnjih desetletjih obstoja je postopoma naraščal pomen nacionalne suverenosti in parlamentarizma, kar je pripeljalo do mirnega razpada zveze. Razpad unije 1905 velja za primer uspešnega in relativno mirnega prehoda iz personalne unije v popolnoma samostojno državo: Norveška je ohranila svojo ustavo in institucije ter si z izvolitvijo Haakona VII utrdila novo kraljevsko linijo, medtem ko sta obe državi nadaljevali svoje samostojne poti v 20. stoletju.
Iskati