Vietnamska vojna

Ozadje in vzroki

Francija je začela kolonizirati Vietnam med letoma 1859 in 1862, ko je prevzela nadzor nad Saigonom. Do leta 1864 je nadzorovala celotno Kočinčino, južni del Vietnama. Leta 1874 je Francija prevzela nadzor nad Annamom, velikim osrednjim delom Vietnama. Ko je Francija v kitajsko-francoski vojni (1884-1885) premagala Kitajsko, je prevzela Tonkin, severni del Vietnama. Francoska Indokitajska je bila ustanovljena oktobra 1887 iz teh treh območij Vietnama (Kočinčina, Annam in Tonkin) ter Kraljevine Kambodže. Po vojni s Tajsko, francosko-siamski vojni, leta 1893 je bil dodan Laos.

Med drugo svetovno vojno, ko je nacistična Nemčija leta 1940 premagala Francoze, je Francosko Indokino nadzorovala vichyjska francoska vlada, marionetna vlada, ki jo je odobrila nacistična Nemčija. Marca 1945 je cesarska Japonska začela drugo kampanjo v Francoski Indokini. Japonska je Indokino okupirala do kapitulacije avgusta 1945.

Po porazu nacistične Nemčije vichyjska vlada ni imela več nadzora nad Francijo in njenimi ozemlji. Novo ustanovljena začasna vlada Francoske republike je poskušala po potrebi s silo prevzeti nadzor nad svojimi nekdanjimi kolonijami v Indokini. Toda francoskim prizadevanjem za ponovno pridobitev kolonije v Vietnamu je nasprotovala vietnamska vojska, imenovana Viet Minh.

Viet Minh je leta 1941 ustanovila komunistična partija, vodil pa ga je HồChí Minh. To je privedlo do prve indokitajske vojne med Francijo in Viet Minhom. Boji so se začeli s francoskim bombardiranjem pristanišča Haiphong novembra 1946 in končali z zmago Viet Minha pri Dien Bien Phu.

Julija 1954 sta Francija in kitajski Viet Minh podpisali Ženevski mirovni sporazum. Ta je Vietnam ob 17. vzporedniku razdelil na severni del pod nadzorom komunistov pod vodstvom Ho Ši Mina kot predsednika in južni del pod vodstvom katoliškega protikomunista Ngo Dinh Diema. Delitev naj bi bila začasna do volitev leta 1956. Vendar je Diem leta 1956 začel aretirati domnevne simpatizerje komunistov, da bi ohranil oblast zase. Volitve niso bile nikoli izvedene in leta 1957 so severni Vietnamci začeli gverilsko vojno proti jugu.

Združene države so podpirale protikomunistično vlado v Južnem Vietnamu. Začele so pošiljati vojaške svetovalce za pomoč pri usposabljanju in podpiranju južnovietnamske vojske. Južni Vietnam se je boril proti Vietkongu, komunistični stranki s sedežem v Južnem Vietnamu, ki je bila zaveznica Severnega Vietnama. Vietkong je leta 1957 začel kampanjo atentatov. Leta 1959 je Severni Vietnam močno povečal vojaško pomoč Vietkongu, ki je nato začel napadati južnovietnamske vojaške enote. Po ameriški teoriji domina so se bali, da se bo komunizem, če se bo uveljavil v Vietnamu, razširil tudi v druge bližnje države.

Hồ Chí Minh

Resolucija o Tonkinskem zalivu

2. avgusta 1964 je bil rušilec USS Maddox v Tonkinskem zalivu na obveščevalni misiji ob obali Severnega Vietnama. ZDA so trdile, da so rušilec napadli trije severnovietnamski torpedni čolni. Ladja Maddox je streljala nazaj in poškodovala vse tri torpedne čolne. ZDA so nato trdile, da so dva dni pozneje torpedni čolni ponovno napadli ladjo Maddox in rušilec USS Turner Joy. V tem drugem napadu ameriški ladji dejansko nista videli torpednih čolnov, temveč sta trdili, da sta jih odkrili z ladijskim radarjem.

Po domnevnem drugem napadu so ZDA začele zračne napade na Severni Vietnam. Kongres je 7. avgusta 1964 sprejel skupno resolucijo o Tonkinskem zalivu (H.J. RES 1145). Ta je predsedniku dala pooblastila za vodenje obsežnih vojaških operacij v jugovzhodni Aziji brez napovedi vojne. Za te napade je bilo malo ali nič dokazov, zato so nekateri menili, da so bili izgovor za razširjeno vpletenost ZDA v Indokini.

Severni Vietnamci in Vietkong so se oskrbovali po obsežni mreži skritih poti, znani kot Ho Ši Minova pot. Ta je bila zelo dobro skrita, zato so jo ZDA večkrat poskušale bombardirati in uničiti. Oskrba in vojaki iz Severnega Vietnama so bili preko Laosa poslani komunističnim silam v Južnem Vietnamu. Ameriška letala so močno bombardirala Ho Ši Minovo pot; na Laos so odvrgla 3 000 000 ton bomb. Sistem poti se je upočasnil, vendar ne ustavil.

Zaradi hudih izgub komunistov med ofenzivo Tet leta 1968 so ZDA lahko umaknile veliko vojakov. V okviru politike, imenovane "vietnamizacija", so se južnovietnamske enote usposabljale in opremljale, da bi nadomestile Američane, ki so odšli. Do leta 1973 je odšlo 95 odstotkov ameriških vojakov.

Januarja 1973 so vse strani v Parizu podpisale mirovno pogodbo, vendar so se spopadi nadaljevali do leta 1975.

Uničevalec USS Maddox

Partizansko vojskovanje

Med vietnamsko vojno je bilo nekaj velikih bitk, vendar je bila večina spopadov gverilska vojna. Ta vrsta vojskovanja se razlikuje od obsežnih bitk med vojskami, kot so bile tiste v drugi svetovni vojni.

V gverilski vojni se majhne enote borijo v omejenih spopadih s sovražnikovimi silami, pripravljajo zasede, izvajajo nenadne napade in se nato umaknejo nazaj na podeželje ali se zlijejo z lokalnim prebivalstvom. Vključuje tudi oteževanje sovražnikovega delovanja s sabotažami in nadlegovanjem sovražnika s smrtonosnimi sredstvi, kot so kopenske mine in nastavljene pasti. Komunistične enote so se pogosteje vključevale v gverilsko vojskovanje proti južnovietnamskim in ameriškim enotam.

Čeprav je bila večina pasti neeksplozivnih, je bilo nekaj eksplozivnih pasti, ki so uporabljale granate. Postavljena je bila varovalna žica, in če se je vojak spotaknil ob žico, se je izvlekel zatič granate in granata je eksplodirala, kar je vojaka ubilo.

Druga vrsta pasti je dobila vzdevek "Venus Flytrap". Imela je približno osem bodic, pritrjenih na pravokotni okvir, ki je stal na majhni luknjici. Bode so bili obrnjeni navzdol, tako da ko se je vojakova noga ujela vanjo, ni bolelo, dokler ni potegnil noge ven. Ko je nogo izvlekel, so mu bodala raztrgala nogo.

Druga vietkongovska past je bila past Punji. Postavljena sta bila dva lesena podesta, ki sta bila prekrita z listjem, da bi se zakamuflirala. Na notranji strani lesa so bile bodice. Ko je vojak stopil na les, se je ta vdrl in bodice so mu prebodle nogo. Te pasti so bile najpogostejše, saj so bile najcenejše in zelo učinkovite. Pogosto so bile tudi okužene, tako da se je vojak tudi okužil.

Poleg tega, da so te pasti poškodovale ali ubile ljudi, so bile dobre tudi za povzročanje strahu in zniževanje morale vojakov.

Ujeta fotografija, ki prikazuje vietkongovske vojake, ki potujejo v čolnih z ravnim dnom, imenovanih sampani


Ameriški desantni vojaki med napadom v bitki za Dak To (1967)

Padec Saigona

Padec Saigona je bil zavzetje Saigona, glavnega mesta Južnega Vietnama, s strani Vietnamske ljudske armade in Nacionalne osvobodilne fronte 30. aprila 1975. S tem se je končala vietnamska vojna in začela formalna ponovna združitev Vietnama v komunistično državo.

Pred padcem mesta je Vietnam zapustilo maloštevilno ameriško civilno in vojaško osebje, skupaj z več deset tisoč južnovietnamskimi vojaki in civilisti pa je pobegnilo.

Severnovietnamske sile pod poveljstvom generala Văn TiếnDũnga so 29. aprila začele zadnji napad na Saigon, ki mu je poveljeval general Nguyen Van Toan, s težkim topniškim obstreljevanjem letališča Tân Sơn Nhứt, v katerem sta umrla zadnja dva ameriška vojaka, umrla v Vietnamu, Charles McMahon in Darwin Judge.

Do popoldneva naslednjega dne so severnovietnamske enote zasedle pomembne točke v mestu in dvignile svojo zastavo nad južnovietnamsko predsedniško palačo. Južnovietnamska vlada se je kmalu zatem uradno predala.

Saigon je bil preimenovan v Ho Ši Minovo mesto po komunističnem voditelju Ho Ši Minu.

Vse Američane, ki so bili takrat v Saigonu, so evakuirali s helikopterji ali letali s fiksnimi krili. Predajo Saigona je sporočil sam južnovietnamski predsednik, general Duong Van Minh. Dejal je: "Tukaj smo, da vam predamo oblast in se tako izognemo prelivanju krvi." General Minh je za dva dni postal predsednik Južnega Vietnama, medtem ko je država razpadala.

vietnamski begunci, ki bežijo pred komunističnimi silami, na ameriški letalonosilki pred vietnamsko obalo 29. aprila 1975, dan pred popolnim padcem Saigona

Sorodne strani

• Prva indokitajska vojna
• Orožje vietnamske vojne